Tonin: S kritizerstvom in rušenjem se ne da zmagovati, temveč s konkretnimi, boljšimi predlogi

Matej Tonin se je na današnji novinarski konferenci nekoliko sprenevedal. Do spoznanj, da zgolj kritizerstvo in rušenje ni prava pot, temveč je smiselneje ponujati rešitve, so prišli že takoj po volitvah, tako zastavili svojo opozicijsko politiko in z njo poželi prve uspehe v javnomenjskih anketah, ki so jim med opredeljenimi že merile čez 10 % podpore. Vršički te so bili porezani šele po tem, ko je preko Janševega bojkota njihove namere po interpelaciji ministrice, ki ukinja muzej slovenske osamosvojitve, bolj na plano izbruhnil spor s SDS okoli kadrovanja v parlamentarnih komisijah. Močnejša opozicijska sila jih je takrat precej stisnila v svoji politično-medijski stiskalnici in iz njih izcedila nekaj soka. Morda so v NSi spoznali svojo napako v podcenjevanju moči Janševega stiska. A očitno se ne bodo kar tako uklonili in bodo še naprej delali po svoje. Njihov pristop nekako spominja na Pahorjevo politiko tretje poti, ko je kot predsednik manjše opozicijske stranke v času mandata 1. Janševe vlade Pahor zastavil svojo pot med desnosredinsko koalicijo na oblasti in LDS v opoziciji. Vzporednic je kar nekaj: razmerje med poslanci LDS in ZLSD (prejšnjih koalicijskih partnerjev) je bilo podobno kot zdaj med SDS in NSi. Pahorjevi niso zgolj kritizirali in rušili, temveč so zastavili konstruktivnejšo pot in se celo pridružili Janševemu Partnerstvu za razvoj. In tudi v ZLDS so se takrat s strani večje opozicijske partnerice znašli pod hudo kritiko in očitki, češ da kolaborirajo z oblastjo. Tovrstna kritika je prihajala celo iz lastnih vrst, a Pahor je vzdržal in Socialne demokrate popeljal do njihove edine volilne zmage na državnozborskih volitvah, odkar imamo demokratični parlamentarizem. Lahko kaj takega s podobno strategijo uspe tudi Toninu? Na prvi premislek zelo težko, morda celo nemogoče. Bistvena razlika je, da je bilo takratno od izgube oblasti razočarano volilno telo LDS-a po odhodu močnega voditelja Drnovška že labilno in je iskalo novega zmagovitega konja. Janša pa je po drugi strani še vedno trdno v sedlu, kompaktno drži skupaj svojih 200–250 tisoč volivcev, hkrati pa s svojo pojavo odvrača veliko ostalih, ki bi bili potrebni za večinski uspeh desnosredinskega pola. Tretja pot Nove Slovenije bo zato mnogo težja in trnova, kot je bila Pahorjeva in se bo v zanje dobrem primeru končala nekje nad 10-odstotno volilno podporo, v najslabšem pa na meji vstopa v parlament. A kdor riskira, profitira, je star slovenski pogovor, na katerem je Borut Pahor, na jezo stricev, pravzaprav zgradil svojo politično kariero.