Poslanec Državnega zbora Robert Polnar je 1. februarja na seji parlamentarnega odbora za notranje zadeve javnost razburkal z razkritjem vpletenosti Računskega sodišča v dnevnopolitične boje. Spregovoril pa je tudi o nečednih poslih v Mednarodni nogometni organizaciji in se tozadevno pridušal: »… govorimo o tistem degeneriranem svetu, v katerem lahko en nepismen tip v enem tednu dni zasluži plačo 50.000 evrov. In kaj počne za 50.000 evrov tedensko? Nabija žogo! V takem svetu, v takem degeneriranem morju ni čisto nič čudnega, če se tudi določene slovenske kreature dobro znajdejo …« (VIR).

Čeprav so se razprave o propadu Zahodne civilizacije razvnele zlasti po migrantski krizi jeseni 2015 in nov zagon dobile z nedavnimi spornimi predsedniškimi volitvami v ZDA, nam zgornje besede Gospoda Polnarja ponujajo dobro izhodišče za nadaljevanje te pereče razprave.

Polnarjeva ugotovitev, da je samo v degeneriranem svetu možno tedensko zaslužiti 50.000 evrov z »nabijanjem žoge«, nas napelje na esej Usoda imperijev in iskanje preživetja (The Fate of Empires and Search for Survival), ki ga je leta 1976 objavil britanski general in publicist Sir John Bagot Glubb. Avtor v svojem spisu namreč trdi, da so vse propadajoče družbe v človeški zgodovini vselej slavile tri iste idole: športnika, pevca in igralca. Po drugi strani naj bi, tako Glubb, zdrave nacije hvalo raje pele državnikom, vojskovodjem in literatom.

Posnetek komentarja dr. Vanje Kočevarja je na voljo na koncu prispevka.

Upokojeni generalporočnik je na podlagi študija enajstih zgodovinskih imperijev z območja Bližnjega vzhoda in Evrope ugotovil, da vsaka velesila, ne glede na svoj tehnološki razvoj, prehodi šest stopenj razvoja in propada, in sicer: 1. dobo začetnikov, 2. dobo zavojevanja, 3. dobo trgovanja, 4. dobo blaginje, 5. dobo intelektualizma ter zadnjo, 6. dobo propada. Omenjeni cikel naj bi trajal približno 250 let ali deset generacij.

Kljub izrazitemu deficitu slovenske imperialne zgodovine esej za trenutne razmere v naši domovini ni nepomemben, saj lahko vrtinec propada, kot ugotavlja Glubb, posrka tudi male narode, v kolikor ti predolgo brezskrbno uživajo v blaginji. Poleg tega smo zaradi globalizacije tudi Slovenci tesno vpeti v širše dogajanje v Zahodnem svetu pod vodstvom ZDA, ki bodo čez dobrega pol leta dopolnile svoj 245. rojstni dan in vojaški moči navkljub že kažejo vse znake notranjega razsula, značilnega za propadajoče imperije.

Če povzamemo ključne poteze življenjskega cikla imperija, ugotovimo, da pionirje in zavojevalce iz prvih dveh faz razvoja velesile zaznamujejo zlasti izjemna energičnost, iznajdljivost in pogum. Kljub skromnim resursom so začetniki velesil vselej v ofenzivi, njihova ekspanzivnost pa ustvari velike kontinentalne ali pomorske imperije.

Teritorialni obseg osvojitev in notranjepolitična stabilnost novega imperija vzpostavita ugodne razmere za trgovino, ki v 3. dobi trgovanja potomcem neustrašnih zavojevalcev prinese neslutene zaslužke, čemur sledijo dosežki na področju umetnosti in arhitekture. Medtem ko družbo v tej fazi še odlikujejo domoljubje, dolžnostni čut in pogum, se te vrline v četrti dobi blaginje umaknejo želji po zaslužku.

Ko denar v obdobju blaginje izpodrine občutek za skupnost in ideal vojaške časti, nastopi peta doba intelektualizma. To po eni strani zaznamujejo izjemni znanstveni dosežki, po drugi pa vedno večji notranji kaos. Glubb navaja, da so Arabci pod oblastjo kalifa Al-Mamuna v zgodnjem 9. stoletju s presenetljivo natančnostjo izračunali obseg Zemlje, vendar to ni preprečilo propada njihovega imperija petdeset let pozneje. Velesile v fazi intelektualizma kljub fantastičnim uspehom znanosti postanejo podložniki polpismenih vladarjev ali »lažnivih ekshibicionistov, ki se samo-reklamarsko uveljavljajo«, če parafraziramo Polnarjevo oceno določenega politika.

Za naš čas pa so najpomembnejša Glubbova opažanja o zadnjem, šestem obdobju dekadence ali propada velesile. Med splošne značilnosti teh obdobji prišteva: defenzivnost, pesimizem, materializem, lahkomiselnost, priseljevanje tujcev, socialni sistem in upad religioznosti. Razloge za dekadenco vidi predvsem v predolgem izobilju in moči, ki botrujeta sebičnosti, pogoltnosti in propadu dolžnostnega čuta.

Zvezni znano?

Zgodovinski primeri, ki jih tozadevno našteva, se tudi dandanes slišijo popolnoma aktualno. Splošni pesimizem in eskapizem porajata mentaliteto »panem et circenses« (»kruha in iger«). Mesta propadajočih nacij zaznamuje priseljevanje tujcev. Poznoantični rimski zgodovinarji naj bi se pritoževali nad velikim številom Azijcev in Afričanov v Rimu. V 9. stoletju naj bi bili Arabci v prestolnici Bagdadu, kamor so se priseljevali Perzijci, Turki, Arabci, Armenci, Afričani in Grki etnična manjšina, itd. K temu lahko dodamo primer iz naših časov. Po popisu prebivalstva iz leta 2011 so beli Britanci že manjšina v lastni prestolnici, saj v Londonu predstavljajo le še 45 % populacije.

Tudi v socialni državi, v nasprotju z današnjimi množičnimi mediji, Glubb ne vidi nič drugega kot le enega zadnjih mlinskih kamnov na poti imperija v propad. Zanimive paralele med današnjim stanjem Zahodne civilizacije in Arabskim imperijem v 10. stoletju avtor potegne tudi, ko navaja, da so ulice tamkajšnjih mest v splošnem kaosu postale nevarne za ženske, čeprav so si te izborile dostop do poklicev, ki so do tedaj veljali za striktno moško domeno. Poleg tega so tedanji Bagdad zaznamovali nekakšni »pop« pevci, ki so ob spremljavi lutenj izvajali svoje erotične pesmi.

Kljub dejstvu, da se kot sodobna družba lahko hitro prepoznamo v opisih propadajočih imperijev, nas tudi v tej Pandorini skrinjici čaka kanček upanja. Glubb namreč ugotavlja, da so obdobja dekadence poleg težav običajno dala velike junake, ki so kljubovali občemu obupu, lahkomiselnost pa je vselej posejala seme verskega preporoda, ki je sicer lahko trajal več generacij, vendar se je obubožano ljudstvo v času bede znebilo svoje sebičnosti.

Misel nazorno strne psalmist: »Dobro je zame, da so me zadele nadloge, da se učim tvojih zakonov. Postava tvojih ust je zame boljša kakor tisoči zlatnikov in srebrnikov.« (Ps 119,71–72).

9 KOMENTARJI

  1. Čestitke za luciden članek!

    Sicer me kar stisne, ker so napovedi dokaj klavrne.
    Po drugi strani pa se pameten kmet rad pripravi na težko vreme, če le pozna napoved.

    Dr. Kočevar, pogumno še kaj napišite. Potrebujemo širok pogled.

  2. Z napovedovanjem bodočnosti se ukvarja World Cycles Institute.
    Opis teorije si lahko preberete na https://worldcyclesinstitute.com/theory/.

    “Dr. Raymond Wheeler PhD identified the same 172 year sub-cycle in his life’s work and produced the drought clock which predicts these world-wide phenomena, for the very reason that cycles persist over time and history therefore repeats.”

    “Certain world events take place at predictable points along this 1030 year cycle peak spectrum. “JC1” refers to Julius Caesar, “JC2” to Jesus Christ and the start of Christianity. Note that the Islamic religion also began at a climate peak, around A.D. 600 (Muhammad).” https://worldcyclesinstitute.com/three-hundred-years-of-lies-pt-1/

  3. Odličen, zanimiv prispevek. Čestitke avtorju. In morda dodatek k obtimističnemu zaključku. Zgodovina žal uči, da so ta obdobja dekadence bolj kot velikim preporoditeljem, ki narod(e) popelljejo iz civilizacijskega propada(nja), naklonjene nasilnim in krvavim rešitvam, samodestrukciji, in so čudovito gojišče za psihopatske voditelje in njihove ideje. Vsekakor se bližamo koncu nekega reda. Ne pa tudi koncu zgodovine.

  4. Gospod Kočevar, hvala za tako dober prispevek!

    To kar ste povzeli po tem, kar je napisal gospod – Glubb, je zelo zanimivo in koristno je vedeti o zodovinskih dejstvih.
    Pravijo, da se zgodovina PONAVLJA, zato lahko predvidevamo, kaj se nam bliža.

    Glubbova opažanja ste pravilno prenesli v sedanji čas in ocenili, da smo že prišli v “šesto obdobje”, ki obsega:
    Pesimizem, materializem, lahkomiselnost, priseljevanje tujcev, upad religioznosti, upad DOLŽNOSTNOSTNEGA ČUTA…. in vse to nas res pripelje v dekadenco.

    Še posebno se je to v Sloveniji prav razgalilo sedaj – ob Covid krizi.
    Najbolj glasni protestniki po Ljubljani imajo vse zgoraj naštete “vrline”, manka pa jim čut za DOLŽNOST. Niti toliko niso obzirni do drugih, da bi se držali karantene in pomagali zaustaviti to PANDEMIJO!

    Upajmo, da bo na koncu vendarle zmagala ZDRAVA KMEČKA PAMET, ki se zna upreti vsem
    NEUMNOSTIM !

  5. Propadanje vrednot, ki po življenjski logiki in zgodovinskih izkušnjah, ohranjajo in gradijo varno in zanesljivo prihodnost naroda in človeštva nasploh, so glavni znanilec propada civilizacije.
    Šport je lahko pozitiven za ohranjanje telesnega in duševnega zdravja, če je vrednoten, torej da ohranja zdravje in vrednotno plemenitost duha človeka in naroda. Če pa je podvržen dobičkom, korupciji in skrajnostim, ki rušijo zdrav razum, vrednote in vrednotno ravnovesje v skupnosti, pa je poguben.
    Večji poudarek bi naj dobila rekreacija.

    Petje in glasba ter igralstvo plemeniti in zdravi duh človeka, če je vrednotno.

    Zato ne bi smeli iz ene skrajnosti v drugo, kar bi povzročilo še večjo škodo človeku in človeštvu.

    Zelo problematično pa je nerazumno uživaštvo, ki povzroča različne škodljive zasvojenosti:
    – zasvojenost z igrami, zlasti s tistimi, ki so pogojene z nesmiselnim zapravljanjem denarja
    – zasvojenost z gledanjem televizije, filmov, spletnih iger…
    – zasvojenost z drogami in alkoholom
    – zasvojenost s škodljivo prehrano in pijačo za zdravje
    – zasvojenost s potovanji po svetu
    – zasvojenost s ponočevalnimi zabavami in orgijami
    – pomanjkanje domovinskega čuta
    – pomanjkanje čuta za dobro gospodarjenje
    – pomanjkanje občutka za življenjsko logiko – zdravo pamet
    – pomanjkanje občutka za ustvarjalno sodelovanje in spravnost
    – pomanjkanje občutka za sonaravno – sostvarstveno življenje, razmišljnaje in odločanje..

  6. Šport, če je zdravorazumski in plemenit ter neskrajen pomembno življenjsko angažira mlade, da ne skrenejo na stranpota alkoholizma, drog, brezvoljnosti, depresije.

    Vsekakor pa je problematičen industrijski dobičkonosen šport.

    Duhovna vrednotna kultura je za človeka in človeštvo nujna, saj omogoča, da ostane človek kulturen in da svojo plemenito človeško kulturo krepi in se s tem ločuje od živali in zveri.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime