Vir foto: youtube

Armenija in Azerbajdžan sta v zadnjem času spet intenzivirala konflikt, ki se na višji ali nižji stopnji intenzitete odvija že od leta 1994. Sporno je ozemlje Gorskega Karabaha, ki si ga lastita obe strani, vsaka izmed njiju pa ima svoje podpornike med pomembnejšimi silami: muslimanski Azerbajdžan podpira Turčija, krščansko Armenijo pa Rusija. Obe se trudita povečati svoj vpliv na Kavkazu; v zgodovini sta spornemu ozemlju namreč vladali obe državi.

Armensko – azerbajdžanski konflikt torej predstavlja proxy vojno. Turčija zalaga Azerbajdžansko stran z materialnimi sredstvi, po zadnjih navedbah pa naj bi Rusija s svojo vojsko že aktivno posredovala za armensko stran. Vse skupaj se sliši kot nekakšna klasična kavkaška povest, a sredstva, ki jo uporabljena v zadnjih dneh, močno presegajo dosedanje okvirje.

Gre za množično uporabo moderne tehnologije, zaradi česar je vojna že dobila vzdevek “vojna dronov”. V ospredju je predvsem brezpilotni taktični letalnik Bayraktar TB2, ki jih je Azerbajdžan od Turčije kupil čez poletje. Namenjen je obveščevalni dejavnosti in izvidovanju, lahko pa izvaja tudi uničevanje ciljev. Nosi lahko namreč štiri lasersko vodene pametne izstrelke, katerih učinke je v javnost poslalo azerbajdžansko obrambno ministrstvo. Prikazano je uničevanje armenske zračne obrambe ter tankov in oklepnih vozil sovjetske oziroma ruske proizvodnje, celo tankov T-72.

Bayraktar TB2 je plod turškega znanja, predvsem konstriktorja , ki ga je vzpodbudila ameriška prepoved prodaje letalnikov tej državi. Gre za preizkušen sistem, ki s svojo navigacijo, neodvisno od sistema GPS, nudi dokaj visoko stopnjo avtonomnosti. Leti lahko s hitrostjo do 130 km/h, zmore maksimalni dolet 150 km, v službi turške vojske pa je v zraku brez pristanka prebil že nad 27 ur. Ker nosi obilico sodobne senzorike in laserske tehnologije, cena enega znaša okoli pet milijonov ameriških dolarjev.

Letalnik je prvič poletel leta 2014 in je sodeloval že v operacijah v Iraku, Libiji in Siriji, njegov prvotni namen pa je bil delovanje proti turškemu notranjemu sovražniku, Kurdski delavski stranki. Za konec letošnjega leta Turčija napoveduje predstavitev njegovega naslednika z imenom Bayraktar Akinci. Povedano kaže, da lahko tudi država kot je Turčija, ki na splošno ne velja za prodorno na področju visoke tehnologije, doseže vidne rezultate in s tem kreira strateško ravnovesje v svetu.

Na karabaškem bojišču pa se ne znajde le tehnologija Turkov, ki Azarbejdžan odkrito podpirajo. Pred kratkim je afera izbruhnila v Kanadi, saj se je razvedelo, da imajo turški letalniki vgrajeno kanadsko optiko, proizvedeno v podjetju Wescam. Odzvalo se je njihovo obrambno ministrstvo, dobava je bila nemudoma prekinjena, primer pa se je znašel pod drobnogledom preiskovalcev. Kanada je Turkom dobavljala neubojna sredstva kot partnerski NATO državi.

V konflikt se je s tehnologijo vpletel Izrael, tudi ta na strani Azerbajdžana. Kot poroča The Israeli Times, je azerbajdžanski obrambni minister Hikmet Hadžijev povedal, da njegova država v operacijah proti Armencem uporablja izraelske “kamikaze” letalnike, ki določen čas krožijo ali lebdijo v bližini cilja, nato pa se razstrelijo. Slišati je tudi novice, da naj bi takšna izraelska tehnologija že uničila (sicer že zastareli) ruski protizračni sistem S-300, a podatki niso uradno potrjeni. Hadžijev se je še pohvalil, da Azerbajdžan poseduje najmočnejšo floto letalnikov v regiji, med njimi pa je kot najučinkovitejše izpostavil izraelski Harop.

Armenska stran je v pričujočem konfliktu nedvomno v zaostanku, vsaj tehnološko. Pri svojih operacijah se v veliki meri zanaša na konvencionalni pristop in se poslužuje raketiranja in artilerijskega obstreljevanja nasprotnikovih ciljev z orožjem sovjetske proizvodnje, ki sicer ni tehnološko napredno, je pa v danih razmerah dokaj učinkovito. A videti je, da Armenija lahko vsaj srednjeročno računa na rusko pomoč, verjetno tudi v smislu tehnološkega napredka.

Vojne, kot je ta, vedno služijo kot test novega orožja za morebitno uporabo v večjem merilu, skladno s tem pa se oblikujejo novi trendi bojevanja in razvoja tehnologije. Vojne dronov so očitno postale realnost; tehnologija tega nivoja pa postaja vse dostopnejša, zato se seli tudi izven primata vojaških velesil kot so ZDA, Rusija ali Izrael.

Vidimo, da se je z napredkom paradigma sodobnega bojišča dodobra spremenila, razvoj pa bo potekal v začrtani smeri, ki ji, nenazadnje, mora slediti vsaka vojska. Brezpilotni letalniki so se izkazali za izjemno učinkovite pri izvedbah napadov, zato bo proti njim sledil razvoj obrambe. Klasična protizračna obramba letalnikom zaradi njihovih sposobnosti in karakteristik težko sledi, zato bo potrebno zasnovati nove obrambne sisteme.

Za ta namen je ameriška vojska že vložila 1,2 milijardi dolarjev v novo konfiguracijo oklepnikov 8×8 Stryker, katere bodo opremili s sistemi protizračne obrambe kratkega dosega (IM-SHORAD), ki so sposobni konkurirati letalnikom (dronom). Ta vozila bodo opremljena z izstrelki Stinger, obeta pa se nam tudi lasersko bojevanje: v prihodnosti bodo namesto slednjih na Strykerje nameščali 50 kW laserje (M-SHORAD).

Izbor dobavitelja s končnimi testiranji bo potekal konec naslednjega leta, za posel pa se potegujeta Raytheon in Northrop.

2 KOMENTARJI

  1. Dajte to prebrati Toninu in našim veljakom, ki odločajo o trošenju denarja za obrambo. Vsi gredo v korak s tehnologijo, mi pa bi vlagali v kije in katapulte……

  2. Tudi v obeh straneh do obveščevalne ki delajo za Ruse in v prve bojne črte vedno pošiljajo ključne močne igralce ki nekaj pomenijo državi da jih ubijejo med vojno vse dogovorjeno Rusija rabi prosto pot za drogo

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime