Spremenil se je odnos do izolacije, trpljenja in vere

V času kuge so Benečani od ladij, ki so žele vpluti v pristanišče, zahtevali, da 40 dni počakajo pred obalo. V Dubrovniški republiki pa so posadke namestili v zato zgrajenih izolirnicah, ki so bile izven mesta ali na posameznih otokih. Ena najmanj priljubljenih besed v teh mesecih je karantena (iz frc. quarante štirideset), ki pomeni osamitev ljudi zaradi suma okužbe, z namenom preprečitve širjenja nevarnega virusa.

Prisilna osamitev pa ni srednjeveškega izvora. Še mnogo bolj kruto izolacijo je predpisal Mojzes, o kateri beremo v današnjem prvem berilu: »Če je mož gobav, nečist, naj ga duhovnik razglasi za nečistega. Gobavec naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, in dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora.«

Boj družbe proti širjenju okužb je bil od nekdaj neizprosen, strog, za mnoge uničujoč in ponižujoč, le odnos ljudi do izolacije se je bistveno spremenil. Vse do moderne dobe so ljudje v veri sprejemali preprosto dejstvo, da so umrljivi, trpljenje pa razumeli kot sestavni del življenja. Jezus je v svojem poslovilnem govoru na to resnico spomnil tudi svoje apostole: »Na tem svetu boste imeli stisko, a zaupajte, jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

Vse do moderne dobe so ljudje v veri sprejemali preprosto dejstvo, da so umrljivi, trpljenje pa razumeli kot sestavni del življenja.

Sedaj, ko se je z izgubo vere perspektiva življenja skrčila na 90 let + 0, namesto 90 + večnost, kot nekoč, ljudje zaradi preprostih omejitev gibanja ter dela in šolanja na daljavo izgubljajo glavo, padajo v depresijo, besnijo nad vlado in govorijo o nepopravljivih posledicah.

Ne pomislijo, kaj prestaja preostali svet, kakšne fizične in izobraževalne izgube so utrpeli naši dedje in pradedje. Nam se vse to ne sme dogajati, ker smo nekaj posebnega. Ve se, kriv je nekdo, ki menda ne zna komunicirati.