Sporočilo spodletelega manevra »Država, to sem jaz«

Martin Nahtigal
Vir foto: Flickr Vlade RS

»Debata o rekonstrukciji je bolj izhod v sili,« je včeraj poudaril premier Golob in izvedel še enega izmed svojih klasičnih manevrov testiranja odzivov z javno napovedjo nečesa ter potem v resnici ukrepanja v diametralno nasprotno smer. Podobno je bilo do sedaj z njegovo »neomajno podporo« svojim ministrom. Ko je premier Golob medijem začel razlagati, da dotičnega ministra podpira in da ima vse zaupanje, smo lahko začeli odštevati ure in dneve do odstopa tega ministra oziroma ministrice. Težava s temi napovedmi pa nastane, ko presegajo prerivanje za ministrske stolčke in podarjene razpise.

Težava je, ko premier napove hitrostno gradnjo montažnih hiš za poplavljene državljane in rezultatov ni še niti blizu napovedim. Podobno je z napovedmi, da državljani ne bomo obdavčeni, bodo pa obdavčena podjetja in posledično bodo višje cene proizvodov itd. Ampak premier je dejal, da ne bo novih davkov.

Vendar je to, tako kot njegovo »čiščenje janšistov« in testiranje javnega odziva z izjavami, ki izgledajo nepremišljene, v bistvu le dokaz njegove osebnostne doslednosti sebi. Samo poslušati ga je potrebno in mu verjeti, da dejansko verjame, kar govori. Tako je v intervjuju pred časom dejal: »Zelo rad predstavljam vse vrste idej in nekateri moji sodelavci mislijo, da morajo delati na vsaki ideji, ki jo izrečem. Kar je popolnoma narobe. Po tednu ali dveh sem pozabil na idejo, oni pa so prišli in rekli, da so naredili to in to. Kdo vam je rekel, da morate to narediti? Rekli so – vi. Ampak jaz sem si potem že trikrat premislil.«

Rekonstrukcija vlade je le še eno tako testiranje terena, ki je hkrati pokazalo tudi moč koalicijskih partnerjev. »Država, to sem jaz« manever premierju ni uspel in sporočilo, da je to edina možna koalicija, govori le o tem, da je predvolilni program antijanšizma in ponovne nahranitve družbenih podsistemov tranzicijske levice prvo in razmeroma edino lepilo obstoječe vlade. Premier z 41 glasovi v parlamentu je tako še enkrat prepustil vsebinsko krmilo svojim koalicijskim partnerjem, ki so odvisni od njegovega obstoja. Tako, kot je očitno, da je stabilnost njegove moči odvisna od dobre volje omrežij, ki so ga postavila na oblast.

»Država, to sem jaz« manever premierju ni uspel in sporočilo, da je to edina možna koalicija, govori le o tem, da je predvolilni program antijanšizma in ponovne nahranitve družbenih podsistemov tranzicijske levice prvo in razmeroma edino lepilo obstoječe vlade.

Izjave nekdanje poslanke Svobode Mojce Šetinc Pašek o njegovem stilu vodenja potrjujejo tisto, kar se je po političnih kuloarjih šepetalo že od začetka volilne kampanje. Tako kot njegova izjava iz začetkov politične poti, kjer je dejal glede neke akcije o postavljanju znakov: »Jaz vem, da je to nezakonito, ampak kaj nam pa ostane.« Na žalost opisi omenjene poslanke potrjujejo, da mu moramo tudi v tem primeru verjeti, da verjame to, kar govori. Kar je pa za vlogo premierja, ki ima v rokah vodenje skupnega dobrega, več kot problematično.

In zdaj k resničnim problemom ...

Največja težava pri vseh teh medijskih trikih pa je to, da zmanjka časa za reševanje realnih problemov običajnih državljanov. Imamo eno najvišjih inflacij v Evropi, napovedujejo se novi davki za gospodarstvo, zaradi novih davščin ima povprečna družina z dvema otrokoma 2000 evrov na leto manj. In prihaja zima, ki bo še dodatno stisnila družinske proračune ter postavila ljudi v hišah nevarnih za bivanje na poplavljenih območjih v brezizhodni položaj.

Pri tem pa imamo premierja, ki je začel ponavljati mantro, da je to vlada za dva mandata. »Ni realno pričakovati, da bi se reforme uresničile v tako kratkem času. Znova bomo pregledali zaveze iz koalicijske pogodbe in o tem komunicirali z javnostjo – katere zaveze so že izpolnjene, katere bodo v prihodnjem letu in katere pozneje,« je dejal na današnji tiskovni konferenci koalicije. In tako je Slovenec ponovno, kot že neštetokrat do sedaj, prepuščen sam sebi in svoji iznajdljivosti. Biti Martin Krpan – izogibati se oblastem in preživetju s čim manjšim plačevanjem davkov. Kdaj bo prišlo pa do trenutka, da bo narod »odšel na Dunaj« in izvlekel nekaj konj iz cesarjeve konjušnice, saj niso primerni za boj s sovragom, pa ostaja vprašanje.

Kako je davčno izogibanje hkrati naš narodni ponos in hkrati ena največjih cokel v razvoju lastne države, pa kdaj drugič.

Izbrano za naročnike
Izgon iz raja – Albrecht Dürer
Domovina 122: Svoboda kriminalu
Bo že kako
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Prihod Kajzerja je obrat od prejšnje ekstremno leve vlade
  • 08. 06. 2026
Kolaboracija in propaganda (17. del): Slovenski protikomunisti in kolaboracija 7: Dileme domobranske prisege
  • 08. 06. 2026
Prekopavamo, pokopavamo in ne pokopljemo naših rajnih
  • 08. 06. 2026