Spolne zlorabe v Cerkvi: žrtve, storilci, nedolžno obtoženi in vsi vmes …

POSLUŠAJ ČLANEK
V preteklih tednih ima slovenska katoliška javnost vsak teden na mizi (ali bolje ekranu), pravi pingpong na temo spolnih zlorab v slovenski Cerkvi. Priča smo podajanju žogice med tistimi, ki se z vso gorečnostjo zavzemajo za žrtve in tistimi, ki se jim zdi, da so prvi preveč vehementni in da bi bilo potrebno dati v nižjo prestavo… Potem zelo radi vskočijo še taki, ki bi vse, kar diši po Cerkvi najraje pribili na križ in pa seveda tudi taki, ki ne morejo verjeti, da bi tisti prijazni in karizmatični gospod lahko kaj takega storil in so prepričani, da gre za gonjo proti duhovnikom …

Oglašajo se eminentne glave, oglašajo se predstavnik CI Dovolj.je, oglašajo se opogumljene žrtve, oglašajo se obsojeni, ki trdijo, da so skoraj vse obtožbe lažne, oglašajo se verniki, ki navijajo za eno ali drugo stran…

Kaj naj si ob vsem tem misli povprečen katoličan? Kje naj najde smernice za svoja stališča?

Že od drugega vatikanskega koncila poslušamo, da moramo laiki zavzeti bolj aktivno vlogo v Cerkvi. No, če realno pogledamo, res ne rabimo ravno doktorata iz teologije, da odpremo in preberemo, kaj o tej temi piše v temelju krščanske vere-Svetem pismu.

Smernice Svetega pisma: »mlinski kamen« in »vlačili vas bodo po sodiščih«


Jezus je v evangelijih dal, glede situacije, ki smo ji trenutno priča v slovenski Cerkvi, dve na nadvse jasni smernici, ki ju ne bi smeli prezreti.

Prvič: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. (Mr 9,42).

Drugič: Kadar vas bodo vlačili pred shodnice, pred vladarje in oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči.«(Lk 12,11)

in

Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.(Mt 5,11)

Za razlago verjetno ne rabimo profesure na TEOF, zgolj ščepec razuma in Svetega duha…

V prvem primeru je Jezus nedvoumen, tako glede teže prestopka kot glede kazni, v drugem pa miri krivično prizadetega, da naj ne skrbi, ampak prepusti sodbo v božje roke…

…če pa pred sodiščem ni po krivici, pa zanj velja prvi odlomek (o mlinskem kamnu). Po priznanju in kesanju pa tudi kakšen o Božjem usmiljenju in spreobrnjenju.

Smernice Cerkve: opustitev obrambne drže in prednost žrtvam


Smernice sodobne Cerkve so nadvse jasne. Papež podaja zelo jasna, pisna in ustna, navodila, da je potrebno opustiti obrambno držo in dati v vseh pogledih prednost žrtvam, kaznovati storilce spolnih zlorab in  preprečiti nove žrtve. Toleranca do spolnih zlorab je ničelna, konec je prikrivanja in pometanja pod preprogo. Da je potrebno pozvati žrtve k prijavi in jim ponuditi vso podporo.
Slovenska Cerkev v zadnjih tednih v javnosti resnično ne daje vtisa, da bi ji bilo mar za žrtve.

Kako torej?


Je torej bolj krščansko in moralno braniti dobro ime duhovnika, ki je ovaden (po krivici ali pravici) za spolno zlorabo kot pa dati glas in podporo žrtvam, ki so se opogumile (tudi ob pomoči CI Dovolj.je) in spregovorile ter se soočiti s svojim delom odgovornosti zaradi ne-ukrepanja?

Slovenska Cerkev v zadnjih tednih v javnosti resnično ne daje vtisa, da bi ji bilo mar za žrtve. Ne za te, ki so že niti za tiste, ki morda zaradi njenega ne-ukrepanja, še bodo. Daje pa vtis, da ji je mar za lasten ugled in samozadostnost.

Slišati je veliko besed, izmikanja, pozivov k previdnosti in uvidevnosti do obtoženih, iz katerih pa ne veje želja po očiščenju, pač pa po obrambi ugleda Cerkve. Tukaj lahko rečemo, da imata tako iniciativa kot cerkveni dostojanstveniki sicer isti cilj. Le da si njegovo uresničitev predstavljajo vsak po svoje. Eni z resno revizijo, drugi pa s tiščanjem glave v pesek.

Če pogledamo povsem konkretno: je v slovenski Cerkvi več po krivem obtoženih duhovnikov za spolno zlorabo ali več žrtev spolnih zlorab duhovnikov, ki so bile pometene pod preprogo ali zaradi takšnega odnosa sploh nikoli niso prišle na dan? Kdo torej resnično potrebuje več zaščite in uvidevnosti?

Če smo realni, so vsi obtoženi nedolžni-če vprašamo njih (in to ne samo na področju spolnih zlorab). Tudi, če jim je materialno dokazano, imajo svoje razloge, zakaj niso krivi. Tudi stroka potrjuje, da imajo mnogi storilci spolnih zlorab dvojno osebnost in so zelo vešči manipuliranja. Zato so razna mnenja nekaterih, da pa mi tega gospoda dobro poznamo, je tako svetniški in pobožen, da kaj takega ne bi nikoli storil, naivna in precej neumna. Mnenja sobratov duhovnikov in predstojnikov, ki javno izražajo dvom v žrtve in zagovarjajo storilce, pa povsem neprimerna. Vsekakor bolj neprimerna kot zagovarjanje žrtev in dvom v domnevne storilce (ki jih večinoma bremeni večje število prijav).
Odlično delovno mesto za »rehabilitirane« duhovnike bi bila, recimo, pastorala starejših. Potrebe tukaj so velike, skušnjave majhne, možnosti za pokoro in spreobrnjenje, v vsakodnevnem ponižnem služenju ubogim, pa nezanemarljive

Linč na duhovnike?


Iz cerkvenih vrst je neredko slišati, da gre za linč na duhovnike…

Hm… katere natančno? Na tiste, ki so samo obtoženi in jim krivda pravno še ni dokazana? Ali na tiste, ki so pravnomočno obsojeni, pa trdijo, da po krivici?

Ali na tiste, ki imajo številne ovadbe, njihovi predstojniki pa so jih leta pometali pod preprogo? Je mogoče med javno objavljenimi imeni, ki so prišli na dan v zadnjem času, kateri takšen, o katerem niso cerkveni krogi, že veliko preden je sploh nastala kakršnakoli iniciativa, vedeli večino tega, kar se mu danes očita?

Ne gre za linč na duhovnike, niti na tiste ne, ki so dokazano krivi spolne zlorabe otrok. Nihče jih ne pribija na križ (pustimo primitivne spletne komentatorje), nihče ne trdi, da niso sicer storili nič dobrega v svojem duhovništvu. Tudi jim nihče ne zapira vrat Cerkve, še manj Božjega usmiljenja (to niti ni v pristojnosti nobenega smrtnika)…

Tudi nihče ne pričakuje, da je treba storilca pastoralno »umoriti«, čeprav se je po nauku Cerkve s spolno zlorabo otroka sam izobčil iz Cerkve. Bog deluje (kaj drugega mu v tem našem svetu niti ne preostane) tudi po grešnikih. (Odlično delovno mesto za »rehabilitirane« duhovnike bi bila, recimo, pastorala starejših. Potrebe tukaj so velike, skušnjave majhne, možnosti za pokoro in spreobrnjenje, v vsakodnevnem ponižnem služenju ubogim, pa nezanemarljive).

Normalno pa je, da se zahteva in pričakuje, da tisti, ki je drugemu storil zlo (kar spolna zloraba vedno je), to po svojih najboljših močeh poizkuša popraviti. Ker se storilci spolnih zlorab običajno ne čutijo krive oz. krivdo pripišejo žrtvam, je prav, da to od njih zahteva njihova mati in delodajalka-Cerkev.

Le ta mora storilcu, ki ima, zaradi česarkoli že, sprevržena spolna nagnjenja, ki jih očitno ne zmore nadzirati (zakaj je tako, je druga tema), tudi preprečiti stik s potencialnimi in že obstoječimi žrtvami.

Ali so to res previsoka pričakovanja?

Žrtve so na prednostni cesti!


Čas je zrel. Žrtve so in morajo biti na prednostni cesti. Ostali smo na stranski! Tudi ugled Cerkve je tam. Prav tako osebni ugled kogarkoli. Usmerjevalec prometa je Kristus in on kaže vsem, ki zaradi svojih osebnih razlogov in projekcij poizkušajo ščititi storilce ter utišati prizadete, znak stop. Ni važno, kdo stoji ob cesti in škodoželjno ali uvidevno poroča o vsem (naj bo Kanal A, Mladina ali Družina). To je povsem postranskega pomena. Prednostna cesta je rezervirana za žrtve!

Bog nam daj pastirjev, ki ne bodo ravnali kot vase zagledani redarji in vozila, ki je na nujni vožnji ustavljali in usmerjali na stransko cesto, ker se jim zdi, da je malo prehitro in mu mogoče ne sveti žarnica.

Bog nam daj pastirjev, ki bodo sprevideli veliko poslanstvo Cerkve, da potem, ko razčisti v svojih vrstah, odigra ključno vlogo pri tem, da vse oblike spolnih (in drugih) zlorab najmanjših za vedno izginejo iz obličja Zemlje!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUN
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59
JUN
21
JUN
27