Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote

Posvečuj Gospodov dan!

Danes, 9. nedeljo med letom, smo povabljeni, da se poglobimo v teološko bistvo zapovedanega praznika ob koncu tedna. V stari zavezi je bi bila sobota, v novi pa nedelja.

V stari zavezi najdemo prvi teološki temelj praznovanja sobote opisu, kako je Bog ustvaril svet. »Sedmi dan je Bog dokončal delo, … , ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal« (1 Mz 2,2-3). Sveti pisatelj posebej naglasi, da je Bog sedmi dan blagoslovil in ga posvetil, kar pomeni, da je svojemu ustvarjanju dal dokončni pečat.

Za človeštvo in vsakega človeka je stvarstvo postalo sveta stvarnost, Božje delo, ki ga mora v miru in spoštovanju sprejemati in v njem delovati. Vsak sedmi dan je človek povabljen, da s posebno slovesno držo gleda na stvarstvo in svoje delovanje ter premišljuje, ali je v svojem odnosu do stvarstva ter lastnega delovanja posnema svojega Stvarnika.

Presodi naj, do kakšne mere je človekov odnos do stvarstva in lastnega delovanja nekaj svetega in kako bi lahko in moral postati bolj svet. Na praznični dan v tednu je vsak človek povabljen, da v sebi razvija in poglablja svet odnos do stvarstva in lastnega dela. V stari zavezi je bila sobota najtesneje povezana z motrenjem in občudovanjem kako Bog ustvarja, človek pa je bil povabljen, da pri tem posnema Stvarnika samega.

Druga teološka razsežnost sobotnega počitka je Božja zapoved, da človek mora prekiniti svoja opravila in posvečevati soboto. Sedmi dan je namreč sobota za Gospoda. Potem ko sveti pisatelj natanko opiše, kdo naj se vzdrži dela v soboto, navede razlog za prepoved: »Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je Gospod zapovedal obhajati sobotni dan« (5 Mz 5,15).

Osvoboditev od suženjstva

Najhujša zloraba dela je suženjsko delo, ki popolnoma sprevrže vse dobre razsežnosti dela. Bog je Judom razodel, da jih je on rešil suženjstva v Egiptu in da suženjstvo ji po Božji volji.

Praznovanje sobote je imelo in še ima za Jude in vse ljudi še globlje sporočilo. Vsi ljudje naj se vedno zavedamo, da je osvoboditev od suženjstva, torej zavest, da suženjstvo kot družbena in osebna stvarnost, ko so namreč narodi ali posamezniki prepričani, da je sužnjelastništvo in osebna suženjska, podložna drža dokončna, česar se človek ne more rešiti in se osvoboditi, da je takšno razmišljanje napačno.

Po Božjem razodetju je praznovanje sobote v Judih vzbujalo ravno nasprotno spoznanje, da je namreč osvoboditev iz suženjstva nujen predpogoj, da človek, narod in človeštvo lahko z Bogom vzpostavi pristen prijateljski odnos, narod pa zavezo, kot jo je Jahve sklenil z Mojzesom in izvoljenim ljudstvom.

Za Jude je bilo praznovanje sobote trajno ohranjevanje zvestobe Bogu, zavezi in izpolnjevanje poslanstva, ki je izhajalo iz zaveze z Jahvejem. Praznovanje sobote je bilo zavestno poglabljane v status izvoljenosti izmed narodov, je bilo utrjevanje novega stanja v katerega je Izrael vstopil v trenutku, ko je sklenil zavezo s Stvarnikom.

Tako je praznovanje sobote v judovski zgodovini postalo temeljno izkustvo svobode za Boga, kako je lahko vsak Jud in izvoljeno ljudstvo živel svobodno v okoliščinah v katere jih je postavila Božja previdnost.

Spremenjeno izhodišče sobote

V novi zavezi je bilo za Jezusa starozavezno razumevanje svetosti sobote ena velikih tematik, kako razumeti polnost razodetja, ki je Jezus Kristus in kako naj se Jezusovo življenje razodeva v našem telesu, kot piše apostol Pavel v svojem 2. pismu Korinčanom: »Bratje in sestre, Bog, ki je rekel: »Iz teme bo zasvetila luč,« je zasijal v naših srcih, ker je zasvetilo Božje veličastvo na obličju Jezusa Kristusa. Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas« (2 Kor 4,6-8).

Tukaj apostol Pavel govori o čisto novi stvarnosti, ki je postala očitna s prihodom Božjega Sina svet. Kristus ni prišel na svetle zato, da bi ga videli in občudovali njegov nauk, čudeže in globlje razumeli njegovo človeško in Božjo naravo, ampak, nas je posinovil, nas preustvaril.

Apostol o tem govori z neverjetno gotovostjo in preprostostjo hkrati. Vse to se dogaja v naši krhki človeški naravi, sredi stisk tega sveta, in svojo misel zaključi: »Zaradi Jezusa nas vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem telesu« (2 Kor 4,11).

V času Jezusovega javnega delovanja, zlasti po čudežih, se je ta Pavlova trditev začela uresničevati. Jezusova novost glede starozaveznega razumevanju sobote je bila tudi v tem, da je v soboto delal čudeže. Ko je Jezus bolnim čudežno vračal zdravje je to bilo znamenje, da je tudi naše telo vključeno v proces odrešenja. Ko pa je Jezus storil čudež v soboto, je to pomenilo, da bodo Judje morali svoje razumevanje veličene sobote poglobiti.

V Jezusovem sporočilu sobota ni več bila izključno merilo vernosti Bogu, ampak je postala izhodišče za novo razumevanje veličastne človekove odrešenosti. Za kristjane je nedelja postala ključen dan, kako naj ohranimo in poglabljamo v skrivnost, kako smo odrešeni v Jezusu Kristusu.

www.jezuiti.si