Se mladim danes zgolj "ne da" ali sploh ne znajo več biti proaktivni?

Študenti s(m)o tretirani kot strošek države, ki mora čim prej v službo, namesto kot dejavni intelektualci, kar naj bi bili. Res pa je na mestu premislek o tem, ali smo še intelektualci in koliko sploh še dejavni.

Kakšen dolgčas … nobenih študentskih protestov in demonstracij, nobenega upora, alternativna scena je izgubljena v iskanju svoje alternative. Le še iz principa vztraja nekaj mandeljcev, ki se jim zdi, da bodo ob jointu dobili navdih za reševanje sveta.

"Ne da se mi"

Generacije pred desetletjem ali več so bile vsaj ob kavi in cigaretu zmožne kritičnega premisleka o tem, kar je v družbi narobe. Želja po preseganju napak in vzorcev, ki so jih naredili starši, je mlade gnala v gradnjo prihodnosti. Danes pa se zdi, da je svetla prihodnost in pripravljenost vzeti usodo v svoje roke le še v glavah kopice sanjačev, ki so ubežali kolesju sistema, ki po tekočem traku servira vdanost v usodo.

Mladi danes na večino vprašanj odgovorijo z »Ne vem«, na spodbude z »Ne da se mi«, množica je teh, ki tavajo; ne vedo, kaj bi radi, kam (s)padajo, niti se kaj dosti ne sprašujejo o smislu bivanja. Čedalje težje si ustvarijo mnenje in sprejmejo odločitev … pa to zmoti le redko koga.

Mladi danes na večino vprašanj odgovorijo z »Ne vem«, na spodbude z »Ne da se mi«, množica je teh, ki tavajo; ne vedo, kaj bi radi, kam (s)padajo, niti se kaj dosti ne sprašujejo o smislu bivanja.

Naučeni so, da se je potrebno obnašati »lepo«, govoriti in delovati politično korektno, živeti zdravo, polno, skrbeti le za svojo rit in se zabavati. Spominjajoč na cirkuškega leva, ki je v svojem bistvu bojevit, a že zdavnaj uklenjen, vdan v usodo in ubogljiv kot ovca.

Mladi so strpani v okvirje, v katerih ne zdržijo, a dovolj izgubljeni, da do upora ne pride. Upirati se v družbi, kjer je vse relativno, je tako ali drugače brezpredmetno. A kaj ko to (pre)mnogim ustreza ...

Začarani krog

Vzgajati (čeprav se to ne bi smelo več imenovati vzgoja) mlade brez cilja, hrbtenice, trdnih načel, vrednot in izgubljene, je v potrošniški družbi recept za uspeh, ker bodo to večni otroci.

Svet se bo vrtel okrog njih, oni bodo dobri potrošniki, ali še dlje – odvisniki, vodljivi za (zlo)rabo v različne namene. Na hitro navdušeni nad nečem novim in potem hitro naveličani. Na tem živi vsa trgovina, moda, industrija. Še predvčerajšnjim navdušeni nad Pokemoni, so včeraj kupili IPhone 7 in danes v iskanju česa resničnega že spremljajo novo žlahtno štorijo.

Še vedno trdno drži sicer obrabljena fraza, da na mladih svet stoji. A danes mladi zgolj stojijo na svetu. Čeprav bi morali skakati, tekati, delati, se boriti, upirati, graditi jutri.

Da bi bilo teh mladih čim več, navijajo tudi zakonodajalci, ki staršem pri vzgoji vedno bolj zvezujejo roke. Mlade je tako država zapustila še prej, preden so oni zavrgli njo.

Politika jih ne zanima, vedo, da bodo po izobraževanju v veliki meri socialni problem, brez službe, možnosti za osamosvojitev in gradnjo prihodnosti.

Spet služijo razni svetovalci in psihologi. Krog je začaran. Zato množica mladih išče pot v tujino. Nekateri tam najdejo delo, drugi smisel, tretje navdušijo obljube ekstremistov, ki žal ponujajo vizijo in jasne cilje, ki jih mladina tako pogreša.

Go!

Še vedno trdno drži sicer obrabljena fraza, da na mladih svet stoji. A danes mladi zgolj stojijo na svetu. Čeprav bi morali skakati, tekati, delati, se boriti, upirati, graditi jutri. Zato mi je všeč tisti Go! pri Pokemonih, ki je iz kavčev premaknil celo generacijo. Ko bi navdušenost za karkoli le trajala kaj dlje.

Finski pregovor pravi, da le mrtva riba plava s tokom. Pasivnost odplakne. (Pre)živijo tisti, ki zmorejo aktivno plavati proti toku.