Služenje vojaškega roka ni za našo lenobno, razvajeno mladino

Ob sobotnem prispevku na TV dnevniku s kongresa DeSUS, sem bil prepričan, da ne bom izvedel ničesar novega. Karel Erjavec je stari in novi predsednik, DeSUS bo še naprej skrbel za upokojence. Pa vendar je Erjavec v kamero spregovoril besede: "Mislimo, da mora Slovenija zopet uvesti obvezno služenje vojaškega roka."

Kljub presenečenju - kaj takega bi prej kot od te pričakoval od desnih strank - sem bil prepričan, da politični mojster Erjavec zelo dobro ve kaj govori. Na potrditev je bilo treba počakati zgolj do ponedeljka, ko je anketa Dela pokazala, da kar 57 % vprašanih podpira ponovno uvedbo služenja vojaškega roka, le 26% pa temu nasprotuje.

Trend se je obrnil

Spominjam se, kako je leta 2003 takratni premier Anton Rop, skupaj z ministrom za obrambo Antonom Grizoldom, povedal "zgodovinsko novico". Slovenija ukinja naborniški sistem, je dejal ponosno in se pohvalil, da je to gotovo hitrostni rekord pri ukinjanju naborniškega sistema. Visokoleteče obljube o poklicni vojski, ki bo popolnoma operativna in bo za Slovenijo velika pridobitev, so štirinajst let kasneje videti kot nikoli dosanjane sanje o Sloveniji kot drugi Švici.

A tudi če bi naša vojska bila odlično opremljena, visoko profesionalna in operativna, bi o naborniškem sistemu prej ali slej ponovno stekla beseda. Današnja varnostna situacija v svetu je precej drugačna kot v prejšnjem desetletju, države se vedno bolj opirajo na svoje oborožene sile, jim dajejo več pooblastil in razmišljajo o njihovi krepitvi.

Ne preseneča, da v Nemčiji že teče beseda o ponovni uvedbi služenja vojaškega roka, čeprav so ga ukinili šele leta 2011. Prav zdaj ga ponovno dobivata Litva in Švedska, o njem se vse več govori na Hrvaškem in v Srbiji.

Naborništvo se ne bi obneslo, ker smo otroke naučili, da je lenobno uživanje mladostniškega življenja precej prijetnejše od treh mesecev intenzivnega vojaškega treninga.

Trda šola navad in vrednot, ki jih pri mladih sedaj pogrešajo

Naborniški sistem bi zagotovo poskrbel za povečanje človeških kapacitet Slovenske vojske. Na koncu naborniškega sistema smo imeli nekaj več kot 12.000 vojakov, kar je precej več kot sedaj. V času vse manj stabilnih varnostnih razmer bi bilo to najbrž dobro.

Erjavec je izpostavil, da bi s služenjem vojaškega roka mladi ponovno pridobili na disciplini, odnosu do avtoritete in na drugih veščinah. Zanimivo je, da se glede na anketo Dela to zdi pomembno prav generaciji, ki jo je s služenjem vojaškega roka "klesala" JLA.

Potrebno je poudariti, da Slovenija sodi med države, ki se najbolj soočajo z manjkom občutka za narodno identiteto in tudi tukaj bi vrnitev naborniškega sistema lahko odigrala pozitivno vlogo.

Pacifisti in zdravstveni pohabljenci

Ne glede na to, kaj si starši in starejše generacije za svoje otroke želijo, je jasno, da smo Slovenci, kot na vseh področjih, prvaki v iskanju bližnjic. Tako je v letih pred ukinitvijo naborniškega sistema le še 40 % vseh mladih fantov zares odšlo v vojsko, medtem ko so ostali našli načine, da se temu izognejo - od ugovora vesti do posebne zdravniške prepustnice.

Če menimo, da bi bilo sedaj kaj drugače, živimo v zmoti. Otroke smo naučili, da je lenobno uživanje mladostniškega življenja precej prijetnejše od treh mesecev intenzivnega vojaškega treninga.

A še večji problem je denar, ki bi bil potreben za ponovno uvedbo naborniškega sistema. Že sedaj je jasno, da vojska diha na škrge in da so njeni pripadniki povsem zapostavljeni del javnega sektorja. Vrnitev na naborništvo pa bi pomenila še dodatni strošek vlaganja v Slovensko vojsko, njene nastanitvene kapacitete in opremo.

A kot pri vsaki drugi stvari smo Slovenci tudi pri glede tega vprašanja dvolični. Medtem ko anketiranci ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka močno podpirajo, jih v isti anketi kar 62 % meni, da Sloveniji za obrambni sistem ni potrebno nameniti 2 % BDP, kot smo se zavezali ob vstopu v NATO.

Bi svoje otroke radi gledali v strganih uniformah in s palico, namesto s puško v roki? Potem raje ostanimo pri poklicni vojski.