Slovesnost ob breznu Pod Krenom – v spomin in opomin

Vir: Jože Jagrič, NSZ
POSLUŠAJ ČLANEK

Danes, 1. 6. 2024, se je v Kočevskem Rogu ob 11. uri začela slovesnost spomina na preštevilne žrtve povojnih pobojev pri breznu Pod Krenom. Ob grobišču je sv. mašo daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Osrednji nagovor je pripravil dr. Jože Rožanec. Ob dogodku so duhovniki dekanij Črnomelj in Kočevje namenili poseben apel Vladi RS.

Slovesnost spomina na mučene in pobite žrtve povojnih pobojev se je začela s sv. mašo ob grobišču pri breznu Pod Krenom. V kapeli Božjega usmiljenja je bila letos že 35. obletna sv. maša za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja. Daroval jo je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Osrednji nagovor je pripravil dr. Jože Rožanec. Po maši so se z besedo in pesmijo v posebni slovesnosti poklonili pokojnim ter nagovorili zbrane. Ob dogodku so duhovniki dekanij Črnomelj in Kočevje namenili poseben apel Vladi RS.

Iz osrednjega nagovora

Osrednji nagovor na slovesnosti je imel dr. Jože Rožanec. Uvodoma je povedal: »Naša domovina ni posejana le s krščanskimi znamenji in kapelami, ampak tudi z zamolčanimi in prikritimi kraji, kjer je bila prelita kri mučencev in kjer še ležijo njihovi posmrtni ostanki. Mučencev, ki so izpričali to ljubezen do konca – s svojim življenjem. Danes smo zbrani v Kočevskem Rogu, na enem od več kot sedemsto komunističnih povojnih morišč, ki težijo našo domovino Slovenijo. To so kraji sovraštva, trpljenja in smrti – a so tudi kraji ljubezni, odpuščanja, božje milosti in luči.«

V nadaljevanju je spomnil na zgodovinsko dogajanje ter imenoval nekaj odmevnih žrtev, ki so bili žrtve komunističnega nasilja. »Po skoraj dveh letih sodelovanja komunistov z nacisti, vse od podpisa pakta Ribentropp-Molotov do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, so komunisti opustili retoriko protiimperialističnega boja in privzeli masko in taktiko osvobodilne fronte. Z retoriko osvobajanja so slepili mnoge, ki so verjeli, da se bojujejo proti okupatorju, ob tem pa uvedli krvavo revolucijo, katere namen je bil vzpostavitev komunističnega režima in tudi sprememba značaja slovenskega naroda. Z izvedbo niso odlašali. VOS-ove trojke likvidatorjev so načrtno pričele pobijati vodilne in javne osebnosti.« 

V poudarkih namena teh pobojev in delovanja režima nehote zaznamo vzporednice z današnjim časom: »/.../ Da bi izginila vsaka sled božjega in svetega v našem narodu. Sveto ni bilo več življenje. Sveta ni bila več družina. Nova družba ni bila več pojmovana kot občestvo. Svojo veljavo sta izgubila tudi strokovnost in pravni red – veljala je le arbitrarna in menjajoča se volja partije.« 

Ostanki pod Macesnovo gorico. Vir: Jože Jagrič, NSZ

Govornik je poudaril, da se je škof Gregorij Rožman dobro zavedal nevarnosti komunizma. Leta 1948 se je v Clevelandu tako spominjal svojih odločitev in delovanja: »Kakor ni bilo nobene nevarnosti, da bi se ljudje navzeli nacizma in fašizma, tako je v partizanstvu največja nevarnost bila prav v tem, da se ljudje v tako imenovanem osvobodilnem gibanju navzamejo komunizma. Narodu ni moglo biti jasno, kakšno gorje pripravljajo komunisti, narod si ni mogel misliti, da bi kdo brezvestno izrabil osvobodilno gibanje za kaj drugega kot resnično osvobojenje« (V: Ameriška domovina, str. 2., 29. julij 1948). 

Spomnil je na padec komunizma ter svetlo obdobje osamosvojitve Slovenije, ki je uspela ob naporu Slovencev v Sloveniji in po svetu, »tistih, ki so pretrpeli leta suženjstva v režimu, in tistih, ki so bili prisiljeni zapustiti vse in so zaživeli v tujini«. To po besedah govorca ni bil le cilj, ampak je postal izhodišče in naloga. Napredek je možen le, če si prizadevamo »živeti resnicoljubno in razdajajoč se iz ljubezni do Boga in drugih. Bog je Ljubezen, Resnica in Življenje. Vse, kar se oddalji od Njega, ne bo imelo teh atributov in bo vodilo v Sovraštvo, Laž in Smrt. Zato si prizadevajmo za Ljubezen, Resnico in Življenje.«

Da bi se veselili otrok. Da bi si želeli družbe mladih in starih.

Dr. Rožanec je še poudaril, da ni ljubezni brez resnice. Iskanje resnice pa ni preprosto – potrebne nam je dovolj moči, »da bomo hoteli videti in znali povedati, kaj se je zgodilo. Da bomo pričali za resnico.« Zato, da bodo prihodnje generacije živele kulturo življenja in ne kulture smrti: »Da bi se veselili otrok. Da bi si želeli družbe mladih in starih. Da bi vsakdo, ki je spočet, bil rojen, in vsakdo, ki je rojen, umrl naravne smrti. Da bi nam ne bilo vseeno za dogajanja v naši družbi, saj, po besedah dr. Komarja, 'z nezanimanjem potuje smrt incognito'.«

Kako obnoviti vse, kar je bilo izbrisano, porušeno in pokvarjeno?

»V mislih – jasnost, 

v načrtih – zahtevnost,

v dejanjih – kakovost,

v skupnosti – vzajemnost,

v vsem – odgovornost,

v  dušah – svetost!«

(Govor na zaključnem zborovanju  II. katoliškega shoda Slovencev v Argentini. Dr. Marko Kremžar. 1987.)

Apel Vladi RS

Duhovniki dekanij Črnomelj in Kočevje so na Vlado RS naslovili apel, ki ga je v uvodnem delu slovesnosti po maši prebral dekan Anton Gnidovec. V apelu duhovniki pozivajo Vlado RS, naj na začasni lokaciji, kjer so oz. do pogreba še bodo hranjeni posmrtni ostanki izkopanih žrtev pomora pri Macesnovi Gorici, omogoči svojcem in duhovnikom dostop do kontejnerjev z ostanki pokojnih in svojcem tam omogoči molitev ter izraz spoštovanja do pobitih žrtev.

Vlada RS naj na začasni lokaciji omogoči svojcem in duhovnikom dostop do kontejnerjev z ostanki pokojnih in svojcem tam omogoči molitev ter izraz spoštovanja.

V apelu Vladi RS so zapisali: »Žalosti nas dejstvo, da se od lanske slovesnosti ni zgodilo nič, da bi 3450 pobitih, stlačenih v zabojnike in deponiranih na komunali v Kočevju, bilo krščansko pokopanih. Razstava o izkopu je sicer pomenljiva in razkriva grozote tega bratomora. Upamo, da bo obiskala še čim več krajev po Sloveniji.

Toda čakanje kosti v zabojnikih, odmaknjenih od dostopa svojcem in duhovnikom, je v nebo vpijoča sramota za državo Slovenijo in vse nas. Ko so bile kosti še v jami, je bilo tam znamenje križa in vsaj občasno kakšna sveča ter molitev obiskovalca. Sedaj so pa pokojni zaprti za garažnimi vrati komunalnega podjetja in čakajo, da se jih usmilijo zanikovalci resnice. Verjamemo, da se Komisija Vlade RS za vprašanja prikritih grobišč, Nova Slovenska zaveza ter ostale skupine iskreno trudijo za dokončen pokop v Ljubljani na Žalah. Vendar zaradi znanih ovir to traja predolgo in bo žal še trajalo. Mrliča pa je treba pokopati v najkrajšem možnem času.

Zato predlagamo in prosimo, da Vlada Republike Slovenije omogoči javnosti na začasni lokaciji fizičen dostop do ostankov pokojnih, še zlasti svojcem in duhovnikom. Predvsem se naj ob naše pokojne postavi križ, ki govori o njihovi veri, in viden napis z osnovnimi podatki. Na vidnem mestu naj bo pojasnilo, zakaj še niso pokopani.«

 

V spomin in opomin

Pomembno se je spominjati. Pa ne, da bi obtoževali, da bi medse vnašali nove spore in obujali stare. Spominjati se je treba, da bi se iz tega česa naučili. Da se zgodovina ne bi ponovila. Da med nami ne bi ponovno prišlo do česa podobnega. Da bi bili sposobni spoštovati stališče in mnenje drugega. Da bi bilo to spoštovanje obojestransko, da bi znali sobivati v različnosti. Najprej doma, v svojem ožjem okolju, pa tudi širše – v besedah in dejanjih.

Spominjati se je treba, da bi se iz tega česa naučili. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
marija
Film: Marija, hči svojega Sina
8. 12. 2024 ob 12:12