Slovensko levico lahko reši samo še Borut Pahor

Minuli teden je, brez pretiranega pompa, v 85. letu starosti umrl politik Miran Potrč. Karkoli si že mislimo o starem komunistu, po prelomu »demokratično prenovljenem« v socialdemokrata, je šlo za človeka, ki je politično obrt imel v malem prstu. In če je bilo v prvih letih demokracije obrtniško obvladovanje politike domena preobraženih komunistov, medtem ko so se politično zeleni pomladniki učili na (pred)dragih lastnih napakah, je trideset let kasneje marsikaj drugače.

Še vedno imamo sicer pretežni del časa na oblasti levičarje, a volivci lahko vedno znova razočarani spoznavajo, da se je na levi znanje vladanja skozi vsa ta leta izgubilo. Za sinonim aktivnega politika, izmojstrenega v politični obrti, danes ne velja nihče od Kučanovih, Drnovškovih ali Potrčevih naslednikov, temveč njihov največji tekmec, nasprotnik, zanje nemara celo sovražnik, Janez Janša. Ironično, ali pa tudi ne, je tudi sam kariero začel v komunistični mladini. Očitno staro partijsko šolanje vendarle ni bilo za staro šaro.

Deset mesecev po tem, ko je bila država v roke potisnjena že četrtemu ali petemu novemu obrazu politične levice v dobrem desetletju, je Golobovim volivcem lahko upravičeno nerodno. Ne toliko zaradi bizarnih intervjujev, kot je bil nedavni s partnerko Tino Gaber, v katerem je premier, kot da se ne poznata, namesto njej odgovarjal kar v kamero (več v Odmevu tedna: V ljubezni in vladi je vse dovoljeno). Temveč bolj zaradi tega, ker so že četrtič ali petič padli na isti štos in ustoličili slamnatega mandatarja. Omračenega uma zaradi srda do Janševe vlade so si še enkrat več zatiskali oči pred dejstvom, da tudi tokrat ne bo nič drugače – da bodo namreč še enkrat izvolili mačka v žaklju, zdaj še samovšečneža na potenco.

Golobova vlada je do sedaj, z izjemo treh dobljenih referendumov na antiJanša refleksu, zavozila praktično vse, kar se je zavoziti dalo. Kot naiven zelenec je Golob vehementno iz rokava stresal obljube, za katere je bilo vsaj poznavalcem jasno, da jih ne bo mogel tudi uresničiti. S tem ni razdražil samo podjetnikov, gospodarstvenikov, kmetov in ostalih, ki jim leve vlade tradicionalno niso naklonjene, temveč celo jedrno bazo lastnega volilnega telesa – zaposlene v javnem sektorju. Zdaj, ko se jim odpirajo oči, kakšen blefer je v resnici Golob, se kritike na njegov račun pojavljajo celo v vrstah tistih, ki so ga na oblast ustoličili: v osrednjih medijih, med levimi aktivisti, potrpljenje pa izgubljajo tudi strici iz ozadja ter se poigravajo z mislijo o njegovi zamenjavi.

Upravičeno, saj se zdrsi, zaradi katerih Golob izgublja legitimnost, kar kopičijo. Nič kaj dobra tolažba za zaledne akterje, ki politično obrt še količkaj obvladajo, pa je, da so praktično vsi pretendenti, vsaj tisti realno dosegljivi, v njej praktično bosi. V takšni situaciji ne bi čudilo, če bi se zatekli h kakšni preverjeni, dovolj upogljivi in poslušni rešitvi, ki bi jo Slovencem prodali v reciklirani obliki.

Borut Pahor eden zadnjih mojstrov politične obrti

S tem vsekakor nimamo v mislih praktično edinega politika leve provenience, ki je preživel tranzicijsko tridesetletje in še vedno ni za v penzijo. A kaj, ko se ga na levi otepajo kot garjavega psa. Borut Pahor je praktično edini na levosredinski sceni, ki politično obrt obvlada na ravni stricev iz ozadja, katerim se je pred leti tako pompozno odrekel. Resda je sam pred desetletjem pogrnil na celi črti, a njegova bleščeča nadaljnja kariera priča, da se je učil iz lastnih napak, kar je v politiki redka vrlina. Ni zanemarljivo, da je politično preživel, čeprav so ga strici želeli pokopati, in zato se jim še danes tu pa tam roga. Ravno zato so zamere do njega tako močne, da ga zdaj z vsemi štirimi blokirajo pri nadaljevanju kariere na mednarodnem parketu. Morda se jim bo, ob vse večji krizi njihovih izvoljencev, to tudi maščevalo, če bi se Pahorju le ljubilo ponovno se pečati z domačo politiko. To sicer ni precej verjetno, ampak v politiki se nikoli ne ve.

Za razumevanje, kaj Golob v politiki sploh počne, je bistveno vprašanje, kaj bo počel po tem, ko se bo iz nje umaknil. Odgovor se skriva v starem slovenskem pregovoru: kako si bo zdaj postlal, da bo potem tudi spal.

Kaj pa, če je vse blef?

Ob takšnih začetniških napakah, kot si jih privošči Robert Golob, pa vendarle moramo dopustiti še eno možnost. Ker gre za objektivno inteligentnega človeka, ne moremo povsem izključiti, da so vse te bizarnosti, s katerimi se zadnje tedne ukvarja celotna medijska in komentatorska srenja, zgolj pesek v oči, spretna diverzija, v zavetrju katere se Golobovi v miru ukvarjajo z glavnim motivom za njihov naskok na politiko.

Na Kumrovem Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo so pripravili zakonodajo, ki bo bistveno poenostavila umeščanje sončnih elektrarn v prostor – te naj bi v naslednjih letih z državnim denarjem množično gradili na površinah, kot so javne stavbe, avtocestne ograde, degradirana zemljišča, celo ribniki in jezera.

Vlada obenem čisto po tihem in daleč od oči javnosti sprejema podzakonske akte, kot je zadnja uredba o določitvi nadomestila dobaviteljem električne energije, o problematičnosti katere pišemo v članku z naslovom: Vlada po tihem sprejela sporno uredbo, ki omogoča nekontrolirane finančne tokove med družbama GEN-I in GEN Energija.

Vse to gre nekomu zelo na roko, Tu se bodo delili veliki posli in nič presenetljivega ni, da glavni pretendenti zanje prihajajo iz Golobove branže. Ne pozabimo, Golob je svoj angažma v politiki javno omejil na dva mandata, medtem pa po državni energetiki pospešeno nastavlja svoje ljudi. Za razumevanje, kaj v politiki sploh počne, je bistveno vprašanje, kaj bo počel po tem, ko se bo iz nje umaknil. Odgovor se skriva v starem slovenskem pregovoru: kako si bo zdaj postlal, da bo potem tudi spal.

Zato je za sestavo mozaika, ki vodi k razumevanju, kaj se z Robertom Golobom v politiki dejansko dogaja, treba pozorno spremljati, kaj s svojimi fanti; bivšimi sodelavci, prijatelji, poročnimi pričami in ostalimi, počne na področju energetike. Šele tako bomo dobili odgovor, iz kakšnega testa je dejansko Robert Golob – je res politični naivnež par excellence ali pa nas vse tako genialno vleče za nos.

V vsakem primeru pa Golob za levo politiko ni nič več kot zgolj še ena muha enodnevnica. Tako za njim kot ostalimi »instant rešitelji« ostaja le pogorišče, s katerega na levem političnem polu še dolgo ne bo moglo vzkliti kaj spodobnega. Če ne bodo za vstop v domačo politiko prepričali kakšnega Čeferina, se na koncu zna izkazati celo, da iz te ciklične agonije slovensko levico lahko reši zgolj njen najbolj osovraženi, a najbolj trofejni nečak, Borut Pahor. A bolj verjetno je, da bodo z nastavljanjem instant novih obrazov nadaljevali, vsaj dokler jim volivci enkrat za vselej ne bodo rekli: DOVOLJ JE.