Krizno obdobje je Evropi prineslo porast ljudi pod pragom tveganja revščine, brezposelnost mladih in skorajšen finančni zlom nekaterih držav.
A sedaj je iz leta v leto bolje. Brezposelnost upada, prav tako število ljudi pod pragom tveganja revščine.
Po indeksu socialne pravičnosti smo Slovenci takoj za tremi skandinavskimi državami in zelo uspešno Češko, kjer je revščine in brezposelnosti zelo malo.
To ne preseneča, saj smo v EU drugi po ginijevem koeficientu, kar pomeni, da so razlike med ljudmi z najvišjim in najnižjim razpoložljivim dohodkom manjše le na Slovaškem.
V zadnjem času se v EU pojavlja nov trend rasti, ki je povezan tudi s socialno pravičnostjo in je v večini primerov posledica izrazito izboljšanih razmer na trgu dela. Kazalniki o stanju na trgu dela so se tekom leta izboljšali v kar 26 od 28 držav EU.
Povprečna stopnja brezposelnosti v EU, ki je ob vrhuncu krize znašala okoli 11 odstotkov, se je leta 2016 zmanjšala na 8,7 odstotka.
Vendar pa okrevanje po krizi v Evropi poteka po dveh različnih hitrostih, saj ostaja še vedno očitna razlika med severno in južno Evropo. Zlasti v južnih državah, ki so jih prizadele krizne razmere, delež otrok in mladih izpostavljenih tveganju revščine in izključenosti, ostaja nad povprečjem.
Takšno stanje kaže Indeks socialne pravičnosti 2017, v katerem so se Skandinavske države, na primer Danska, Švedska in Finska, ponovno znašle na vrhu lestvice, Grčija pa še naprej, kljub izboljšavam, ostaja daleč zadaj.
Zakaj sploh gre?
Indeks socialne pravičnosti 2017 je orodje, s katerim se od leta 2008 analizira možnosti participacije v EU na podlagi 38 ekonomskih in socialnih meril.
Sestavljen je iz petih področij, ki prikazujejo stanje družbenih razmer v posamezni državi, in sicer so to področja preprečevanja revščine, nepristranskega šolstvo, dostopa do trga dela, socialne kohezije in nediskriminatornosti, zdravstva ter še integracijska pravičnost.
Po indeksu socialne pravičnosti Slovenija na 5. mestu
Kot je bilo že omenjeno, so države, ki so se znašle na vrhu lestvice, Skandinavske – Danska, Švedska in Finska zavzemajo prva tri mesta, sledi jim Češka, peta pa je Slovenija pred Nizozemsko, Nemčijo, Avstrijo in Luksemburgom.
Če gledamo povprečni indeks EU, ki znaša 5,85, v “boljšo polovico” spadajo še Francija, združeno kraljestvo, Estonija, Belgija in Slovaška.
Najnižje na lestvici se je znašla že prej omenjena Grčija, sledijo ji Romunija, Bolgarija ter naša soseda – Italija.
Revščina: tveganje zanjo sicer pada, ampak …
Raziskava je odkrila, da kljub temu, da tveganje za revščino v vseh državah članicah EU v zadnjem letu pada, kar je posledica vse večjega zaposlovanja, pa je kljub temu odstotkov gledano še vedno ivisoko. Na vrhuncu krize v letih 2012 in 2013 je revščina grozila 24,7 % vsega prebivalstva EU, danes pa je ta odstotek padel na 23,4 %, kar je še vedno precej visoka številka.
Pod pragom tveganja revščine v posamezni državi je človek, katerega osebni prihodek po socialnih transferjih ne presega 60 %.
Za Slovenijo to pomeni, da je pod letnim pragom tveganja revščine oseba v enočlanskem gospodinjstvu, katere skupni dohodek je nižji od 7.396 EUR, oziroma 616 EUR na ekvivalentno odraslo osebo na mesec.
Prag tveganja revščine za štiričlansko družino, sestavljeno iz dveh odraslih in dveh otrok, mlajših od 14 let, je 1.294 EUR na mesec, prag za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 925 EUR na mesec.
Tudi tu se pokaže ogromen razkorak med severnimi in južnimi državami, saj marsikatera od krize še vedno oslabljena država kaže zgolj minimalno izboljšanje situacije in odstotek populacije z visokim tveganjem za revščino je tam pretresljivo visok – v Grčiji ta znaša 35,6 %, v Španiji 27,9 % ter 28,7 % v Italiji. Še slabše gre Romuniji (38,8 %) in Bolgariji (40,4%).
Za primerjavo – Češka, ki se je tu znašla na prvem mestu, ima odstotek prebivalstva, ki mu grozi revščina, kar nekajkrat nižji,in sicer je ta 13,3 %,v Sloveniji pa je ta 18,4 %, kar nas uvršča na deveto mesto, pred Luksemburgom in Nemčijo.
Ranljive skupine: otroci, mladi in starostniki
Ne samo grožnja: Izredno materialno pomanjkanje
O izrednem materialnem pomanjkanju govorimo, ko si posamezniki ne morejo privoščiti osnovnih materialnih sredstev, ki jih potrebujejo za preživetje.
Tudi tu se opazi še vedno ogromen razkorak med Evropskimi državami, saj je razpon precejšen: na Švedskem trpi pomanjkanje zgolj 0,8 % prebivalstva, medtem ko je v Bolgariji stanje vse prej kot rožnato – v materialnem pomanjkanju živi 31,9 % prebivalstva.
Slovenija je tu na lestvici nekje na sredini s 5,4 %, kar je slabše kot sosednja Avstrija (3%), vendar bolje kot pri ostalih sosedih, saj je odstotek ljudi v izrednem pomanjkanju v Italiji (11,9 %), na Hrvaškem (12,9 %) in na Madžarskem (16,2 %) precej višje, kot pri nas.
Uravnilovka deluje, pod pragom tveganja revščine ni veliko ljudi, tudi ne otrok, pa tudi prag je dovolj visok, da se da pod njim večinoma živeti brez materialnega pomanjkanja.
A po drugi strani je družbeni model postavljen nestimulativno za najuspešnejše. Bolj kot so uspešni in več kot s svojim delom zaslužijo, večji delež si vzame država. Zato v Sloveniji odličnost na dolgi rok ne preživi, ampak najuspešnejši odhajajo v tujino – v države, ki odličnost in uspešnost bolj cenjena.
To seveda siromaši napredek države v primerjavi s konkurenco, zato ne čudi, da so nas po levi in desni prehiteli denimo Čehi. In čeprav je njihov družbeni model mnogo bližji tistemu, kar pri nas s psovko imenujemo “neoliberalen”, so kod država mnogo manj zadolženi od Slovenije, imajo najnižjo brezposelnost in najmanjši delež ljudi pod pragom revščine v EU.
Slovenija ima najvišjo rast razslojenosti prebivalstva v Evropski uniji. Zgoraj navedeni statistični podatki pa tega ne potrjujejo.
Le kdo koga vleče za nos. Revščine in brezvladje je v Sloveniji preveč in vedno več jo bo.
Itak.Revščine v SLO je zelo malo v primerjavi z sosednjimi državami.Z Avstrijo smo tam-tam
Prav je, da je vsak plačan za pošteno delo. Vendar uravnilovke niso stimulativne.
Glede socialnih pomoči pa mislim, da bi se morale razlikovati od minimalne plače. Če so preveč enake, se ljudje raje prepustijo brezdelju, kot delu za malo plačo.
Delo človeka krepi, brezdelje pa ga uničuje.
Se strinjam, bi pa še dodal, da se kot pošten podjetnik, ki daje (organizira delo) nekaj deset ljudem, počutim užaljenega, ker me (in meni podobne podjetnike) novinarjio in javnost primerjajo s tajkuni. Prvi pridem v službo, zadnji odhajam, delavci so prvi in redno plačani, nimam računa v davčni oazi, nimam barke in ne mercedesa (kar je najbrž populizem!) in večino mojih znancev, podjetnikov je take vrste. Seveda se pa ne primerjam z “uspešnimi” podjetniki tipa Mermal, Petrič, Janković, Kordež, Bavčar itd, itd. Ti so uspešni samo, ko jim investicije plačujejo slovenski davkoplačevalci.
kraševka naklada.
Ali je zate mala plača to, da ne pokriješ niti stroška za prevoz in en obrok prehrane?
Ali je zate prevelika plača 3€ na uro?
Kot Marija Antonieta ali katera že od finih gospa, ki jo je obelodanila: “Če nimajo za kruh, pa naj potico jedo.”
Izražaš značilno miselnost za slovenske oderuhe.
kraševka je verjetno upokojenka, ki je našla internet..
Revščina je slaba in obsojanja vredna. Glede razslojevanja pa se je le-to v času krize povečalo. In tako slabo vseeno kar počez pri nas tudi ni (je prikazano navsezadnje v članku). V bistvu vsaj pojav malo očitnejšega razslojevanja pri plačah ni slab. To se že dogaja, berite po forumih. Dejansko tudi sedaj ko imamo gospodarsko rast plače različno rastejo. Po eni strani je izvozna industrija odvisna od nizkih plač velikega dela proizvodnih in tehničnih delavcev in bi njihov velik dvig (npr. na 700 EUR minimalca neto) povzročil odpuščanja, težave z že tako nizko dobičkonosnostjo podjetij. Po drugi strani imajo podjetja velike težave z inženirskim kadrom , ki je že dolga leta pod plačan in beži v Avstrijo, Nemčijo, Švico. Inženirji v Gorenju nočejo več delati za 1.000 EUR neto. Varilci pri Akrapoviču hočejo konkurenčne plače. Te spremembe po mojem so pozitivne, ker uravnilovka v Sloveniji je bila totalno prehuda. Marsikdo bo relativno gledano tu izgubil – prosveta, javni sektor – a do diferenciacije mora priti. Predvsem pa bi to spodbudilo pritisk na Vlado, da se davčno progresijo pri plačah in obremenitve (I. in II. bruto) zmanjša.
Laž, še večja laž, statistika, bi lahko rekli. Vedno je treba pogledati, kaj se skriva za številkami v realnem živčjenju. V članku omenjena stopnja tveganja revščine je relativna revščina in bolj meri socialno nenenakost kot pa pravo revščino. Po tem merilu je Slovenija celo boljša od Švice in Avstrije, vendar je skregano z zdravo pametjo, da bi bila revščina pri nas manjša kot v prej omenjenih državah.
In še primerjava s Češko, ki je pri nas postala v zadnjih letih vir neskončnih frustracij, tako med tabloidnimi novinarji kot prebivalstvom. Kot rečeno, treba je vedno pogledat, kaj se skriva za statističnimi podatki v realnem življenju. Eden izmed možnih razlogov za uspeh Češke nasproti Sloveniji je manjše število upokojencev. Na Češkem ljudje živijo 2 leti manj kot v Slo, upokojujejo se verjetno nekaj let pozneje. Če imaš manj upokojencev, imaš manj stroškov in na papirju višji standard, ampak to ne pomeni, da je kvaliteta življenja višja. Lahko pa, da tudi res delajo kaj takega, kar bistveno znižuje revščino, ampak to lahko presojajo samo tisti, ki do obisti poznajo tako Češko kot Slovenijo, slovenski tabloidni novinarji zagotovo ne. Sicer pa, če smo mi relativno uspešna država, zakaj ne bi bila tudi Češka, ki nam je kulturno sorodna.
Najhujše rane v naši družbi so brezposelnost, bolezen, alkoholizem, nasilje, socialna izključenost. Velikokrat se vsi ti faktorji prepletajo.
Reveži so tudi tisti, ki velikokrat garajo za minimalno plačo in životarijo iz dneva v dan.
Strinjam se s komentarjem uredništva: Naša logika: imejmo manj, ampak vsi čim bolj enako!
Se pa zgodi, da si ljudje tudi sami zakuhajo revščino s prenagljenimi odločitvami: zakreditirajo se za nov avto, za hišo, za stanovanje, potem izgubijo službo in naenkrat ni več izhoda. Kredita ni več mogoče odplačevati.
Tudi z denarjem je treba ravnati zelo skrbno in preudarno. Če imaš malo denarja, lahko potrošiš samo toliko kot imaš.