Sinovi levice in sinovi desnice

Jan Dominik Bogataj
vir: Michael Morse, Pexels
POSLUŠAJ ČLANEK
On pa je polóžil name desnico in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja. Zapiši torej, kar si videl, kar je in kar se bo zgodilo poslej!« (Raz 1,17-19)

Desna roka v svetopisemski govorici pomeni častno mesto ali avtoriteto: Božja desnica je izraz za bližino Bogu Očetu ter za najvišjo moč in (prim. Ps 110,1; Ps 118,16). Ni slučaj, da je Božji Sin (nekdo, ki je bil »podoben Sinu človekovemu, gl. Raz 1,13) na apostola Janeza položil svojo desnico, ko mu je izrekel te navedene nesmrtne besede. S to gesto je želel podkrepiti povedano o sebi, izraziti svojo moč in zmago nad smrtjo.

Velikonočno osmino zaključuje t. i. bela nedelja (dominica in albis), na katero Cerkev prebira slovito poročilo o »nejevernem« Tomažu (Jn 20,19-31). Tudi tu je v ospredju roka, tokrat apostolova, ki ji je bilo dano otipati poveličane rane Vstalega. Jezus je namreč Tomažu velel: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«« (Jn 20,27)

Razmislek, katero roko – desno ali levo – je pri tem fascinantnem dogodku uporabil apostol Tomaž, se za razumevanje osrednjega sporočila Gospodovega povabila k veri najverjetneje zdi povsem nepotreben. Prav tako je v skrivnost zavito vprašanje, katero stran Jezusovega prsnega koša so vojaki prebodli: v evangelijih ta podrobnost ni omenjena (prim. Mt 27,49; Jn 19,34), torinski prt in večino umetniškega izročila prikazuje vbod na desni prsni strani, čeravno to denimo Rubens prikazuje ravno na nasprotni, levi strani.

V zgodnjem sirskem teološkem izročilu je, zanimivo, zelo pogost izraz »sinovi levice«, kar pomeni skupino zlih, slabih, nasprotnikov ali tistih, ki so v zmoti. »Vsa družba hudičev, sinovi levice, se je utaborila / poleg Satana, vodje vsega upora,« poje Jakob iz Serug († 521) v eni izmed svojih metričnih homilij (De nativitate l. 59). Metaforika kajpak črpa iz evangeljskega poročila, v katerem Jezus pravi, da bo ob poslednji sodbi ovce postavil na svojo desnico, kozle pa na levico (Mt 25,33). Prvi naj bi bili zaradi preteklega izkazovanja ljubezni do bližnjih rešeni, drugi zaradi umanjkanja le-tega pogubljeni.

Podobno simboliko Jakob uporablja tudi, ko opisuje vstajenje: »Kolo trpljenja se je zavrtelo in je to, kar je bilo spodaj, postavilo na vrh. Zli časi so se spremenili, tiranija strasti je bila razrešena, smrt se je spustila, življenje pa vzdignilo. Šeol (tj. pekel, prebivališče mrtvih) je zaprt, krstni studenec odprt: levica je puščena osamljena, medtem ko desnica odzvanja navzven.«
Pot vstajenja je torej pot od levice k desnici, od žalosti k veselju: »Žalovanje se je umaknilo na levo, medtem ko tolažba stoji na desni strani groba.«

Podrobneje opiše delovanje »leve« strani, tj. preteklih časov hudega in zmote, kjer nastopa tudi apostol Tomaž: »Včeraj je Juda prejel denar, Kajfa je svetoval in bil poslušan, Hana je obsodil, pismouki so vzrojili, Pilat je sedel na stolu, naš Gospod je objel steber, Simon ga je zatajil, Andrej je zbežal, Janez je bil oddaljen, Tomaž se je skrival, Jakob je bil odsoten, Filipa ni videti, Matej je zalezoval, Jernej je postal tujec, Gorečnik se je prestrašil – vsi so se razbežali na vse strani.« (De resurrectione FH 15.5)

A ta »včeraj«, ki predstavlja zlo, je s Kristusovim vstajenjem prešel v odrešilni »danes«: »Danes je Kajfa osramočen, Hana je postavljen v zmedo, Juda se je obesil, srebrniki so bili zavrnjeni, pismouki so brez besed, voditelji sinagog si pokrivajo glave (zaradi sramote), leviti krivijo drug drugega, Pilat je osupel, zarotnikov ni več tam, trop volkov se je razbežal, Pastir govori z ovcami, čreda zaznava njegov glas, Marija se raduje, Saloma je vsa vesela, Marta nosi dobre novice, Ivana nosi blagovest miru, učenci so si odkrili glave, Matej in Jernej sta pozabila svojo skrb, Andrej in Jakob se radujeta v veselju, Tomaž izpove (vero), Filip poje hvalnice, pot do groba odzvanja, pot do Golgote pa je zapuščena.« (De resurrectione FH 15.6)

Pot vstajenja je torej pot od levice k desnici, od žalosti k veselju: »Žalovanje se je umaknilo na levo, medtem ko tolažba stoji na desni strani groba.« (De resurrectione FH 15.7) Kakršnekoli politične analogije so tu seveda prepuščene bralcu. Že res, da je Sveto pismo v svoji metaforiki zapiše tudi izjave, kot je: »Srce modrega je v njegovi desnici, srce norca pa v njegovi levici« (Prd 10,2), a po drugi strani lahko v razodeti Besedi preberemo tudi: »Dolgo življenje je v njeni desnici, v njeni levici sta bogastvo in čast« (Prg 3,16), ali: »z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici« (2 Kor 6,7).
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

delo, fizično, delavec
Delo
  • 14. 09. 2024
Nomen est omen (Ime je znamenje, pomen)
  • 14. 09. 2024
koncentracijsko taborišče, Auschwitz, čevlji, taboriščniki
O pasovih iz človeške kože in drugih človeka nevrednih stvareh
  • 11. 09. 2024

Ekskluzivno za naročnike

recept, jajca, paradižnik
Ocvrta jajca s paradižnikom
15. 9. 2024 ob 9:00
delo, fizično, delavec
Delo
14. 9. 2024 ob 15:25
Naslovnica Domovina 165
Preberite: nova - 165. številka Domovine
11. 9. 2024 ob 6:10
Vse naročniške vsebine