»Resnica nas bo osvobodila«. O nekaterih netočnostih v izjavah patra Branka Cestnika

POSLUŠAJ ČLANEK
V iniciativi Dovolj.je se kljub obilici dela z vedno novimi prijavami žrtev, ki so prispele na naš naslov od nedavne tiskovne konference in nekaterih drugih medijskih objavah (Tednik), čutimo dolžne, da se odzovemo na navedbe glede našega delovanja, ki jih je v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« podal p. Branko Cestnik. Prejeli smo namreč klice in e-maile poslušalcev, ki so nas napotili na poslušanje omenjene oddaje. Slednja je dostopna na Radiu Ognjišče.

Mnenje patra Cestnika nam je dragoceno, saj prihaja s strani nekoga, ki znotraj cerkvene strukture vedno znova dokazuje, da se o problematičnih stvareh lahko pogovarjamo na odprt in hkrati argumentiran način. Osebno ga spoštujem tudi kot človeka, ki ima velik talent za medije in komunikacijo. Zato mi je toliko težje, ko ugotavljam, da je pater Branko tokrat izrazil mnenja na podlagi nepoznavanja resnične situacije in posledično podal neresničen pogled tudi na našo iniciativo Dovolj.je. Ker iniciativa nastopa predvsem s tem, da poskuša pomagati žrtvam, je že zaradi njihovega statusa prav, da ljudje izvedo tudi našo plat zgodbe.

Pater Branko je izhajal iz dveh neresničnih predpostavk, ki jih bom strnil v dve točki:

  1. Cerkev ima dobre postopke za uveljavljane ničelne tolerance in se sicer počasi in v svojem tempu, a uspešno spopada s spolnimi zlorabami v lastnih vrstah.


Ta predpostavka ne drži, saj gre najprej za razlikovanje med politiko ali miselnostjo ničelne tolerance in njenim dejanskim uresničevanjem. V tem smislu kljub sicer neverjetno počasnemu odzivanju SŠK glede znanih zlorab, prav nasprotno zelo hitro in uspešno deluje njen PR. Kar pa je še bolj pomembno, pa je to, da se po našem prepričanju v ozadju skriva interes, ki ga vodi zlo prikrivanja in ščitenja storilcev, ki so spolno ZLOrabljali. Na papirju z raznimi smernicami ter izjavami člani ekspertne skupine sicer lahko dajejo vtis, da se zavedajo problematike in delajo zelo učinkovito ter celo pozdravljajo našo iniciativo. Resnica, ki jo najbolj poznajo in občutijo predvsem žrtve in njihovi zastopniki, pa temu vztrajno in sedaj tudi vse bolj glasno nasprotuje.

Prav zato, ker je dejansko stanje izvajanja navodil Svetega sedeža diametralno nasprotno zapisanim pravilom in smernicam, smo sploh zagnali Civilno iniciativo Dovolj.je. Po prvih mesecih delovanja smo spoznali, da je situacija še veliko hujša. Pri tem sledimo, kar svetuje tudi pater Branko, da v primeru namernega prikrivanja zlorab in ščitenja določenih posameznikov s strani cerkvene strukture to povemo. Drži, da mogoče škofje niso k temu nagnjeni, a tako kot vsi drugi monarhi (kot jih primerja pater Branko) imajo ob sebi svetovalce, ki pa so k temu nagnjeni tudi zaradi določenih osebnih interesov, tako da se jih posledično očitno bojijo tudi sami škofje. Vsaj tako lahko sodimo glede na njihovo neodzivnost na sodelovanje z nami.

Najostreje pa se moramo odzvati na očitek, ki izhaja kot sami pravite iz občutka, da gre pri iniciativi za nekakšno moralno policijo, ki se dviga nad SŠK s tem, ko izvaja »moralni juriš. Naš poudarek je že od prvega dne dalje, da vzamemo žrtve zares in jim nudimo brezplačno celostno podporo: psihoterapevtsko, pravno in socialno, in sicer kot pomoč pri uresničevanju načela ničelne tolerance. Nekaterim žrtvam smo namreč pomagali, da so lahko uveljavile ničelno toleranco v smislu, da se jim storilec od tega trenutka ne sme več približevati oz. jih izsiljevati. Vse delamo v duhu potrpežljivosti in strpnosti, čeprav bi nam marsikdo rad očital revolucionarna nagnjenja in celo javni linč, ko žrtve navedejo imena storilcev. Glede tega je bilo že dano obširno pojasnilo.

  1. Žrtve si ne želijo civilnih postopkov, naša iniciativa pa daje vtis, kot da se vse zlorabe najbolje rešujejo po policijski in sodni poti.


Nihče ne hrepeni po tem, da bi sprožal ovadbe, tožbe. To je nesporno dejstvo. Hkrati pa trditev, da si žrtve v večini primerov ne želijo sprožiti civilnih postopkov, ni resnična. Opažamo, da si večina žrtev želi, da bi storilci odgovarjali za svoja dejanja tudi po »civilnem pravu«. Seveda smo tu zato, da te žrtve poslušamo. Časi, ko se je to reševalo za zaprtimi cerkvenimi zidovi (pater Cestnik omenja spoved, ampak kaj s tem točno misli glede reševanja za žrtve, ne pojasni) so žal mimo in to povsem upravičeno!

Žrtve spolnih zlorab si v prvi vrsti želijo pozabiti, da so jih duhovniki, ki naj bi jim pomagali približevati se Bogu, spolno ZLOrabili in jih tako zavestno in v sodelovanju ZLA še bolj oddaljili od Boga. A tega žal ne morejo pozabiti, saj se zloraba ne zapiše le v psiho ampak tudi v telo. Skozi zahtevne procese psihoterapije in s časom morda uspejo storilcu odpustiti, pozabiti pa tega ne morejo.

Še huje je v primerih, ko so fantje, ki so si zares želeli postati duhovniki, doživeli spolno zlorabo s strani nadrejenega duhovnika in so se po tem, ko so videli, da Cerkev na Slovenskem tega ne želi rešiti, odločili, da izstopijo. Imamo konkretne primere z imenom in priimkom. Koliko duhovnih poklicev smo izgubili, ker se ne želimo soočiti z resničnostjo in počistiti z “duhovniki - spolnimi iztirjenci”?

Žrtve, ki so bile prej prepuščene le najbližjim in odvetnikom, so po vzpostavitvi Civilne iniciative dobesedno zaživele. Dobile so upanje, da so ljudje, ki imajo radi Cerkev in so odločeni, da bodo tej problematiki, če bo le mogoče, prišli »do konca«. Še več, opogumljajo se tudi žrtve, ki so bile do sedaj čisto same in niso videle smisla prijavljanja spolnih zlorab.

Jurišanje, tacanje po gredi z rožami in slon v trgovini s porcelanom?


Pater Cestnik je tekom pogovora uporabil kar nekaj zanimivih prispodob. Če jih poskušam strniti v eno zgodbo, bi lahko rekel, da je po njegovo iniciativa slon, ki v želji, da bi razkrinkal storilce spolnih zlorab in s tem dejansko pomagal žrtvam v jurišu potaca gredo lepih cvetic in nato v prav nič ne pazi na v njej razstavljeni porcelan. Da bi v resnici razumeli zgrešenost vseh teh prispodob si moramo spet bolje ogledati dejanske razloge za stanje, v katerem se danes nahajamo glede spolnih zlorab v Cerkvi.

Desetletja smo se vživljali v škofe ter redovne predstojnike in poskušali razumeti, kako jim je težko prijaviti sobrata, ki je zagrešil zločin. Tako laiki kot duhovniki smo jim puščali neomejeno svobodo. Veljalo je, da se škofom in redovnim predstojnikom ne sme nič reči, da je naše delo, da smo tiho in molimo, da bodo pametno ravnali in se bodo zadeve rešile. Vse to je dalo zagon zlu, ko smo vsi skupaj samo tiho potrpežljivo čakali, da se je lahko vse bolj razraščalo. Zadušilo je veliko večino dobrih duhovnikov in jih pustilo same ter preobremenjene na župnijah. Pokazalo pa se je tudi, da si odgovorni našega neomejenega zaupanja očitno ne zaslužijo.

Vživljanja v odgovorne oz. hierarhijo in institucije je bilo preveč. Naš fokus morajo biti žrtve, saj je dovolj prikrivanja zločinov in ščitenja zločincev! Čas je tudi za odločnost duhovnikov, ki bodo javno spregovorili, čeprav jim to morda ne bo pomagalo pri »karieri«, ter se s srcem zavzeli za vse žrtve spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem. Nekateri so se hvala Bogu že opogumili (Sandi Koren, Janez Turinek, Janez Cerar).

Pozdravljamo tudi izjavo patra Damjana (sam ni storilec! - le nosi posledice storilcev iz preteklosti) v oddaji Tednik, ki se je javno opravičil žrtvi in izrekel sledeče pomenljive besede: »Res je prišel čas, da žrtvam damo možnost, da spregovorijo o svojih zgodbah in s tem bomo naredili največ, ko bodo lahko spregovorile in tudi dali možnost, da se te stvari ne bodo ponavljale. Rekel bi: resnica nas bo osvobodila.« To je nova pot, ki bi ji morali slediti tudi v vrhu slovenske RKC.

Brezkompromisnost, kar se tiče zla


Pater Cestnik nam priznava junaštvo, pogum in ljubezen do Cerkve in si želi, da bi bilo takih ljudi v Cerkvi še več. Naš namen je vzpodbuditi vse odločevalce k večji odločnosti in bistveno večji senzibilnosti do žrtev. Ko bomo vsi skupaj obrnili pogled iz institucije na žrtve ter jih vzeli zares, se bo lahko začel proces nujno potrebnega očiščenja. Zato si v trenutni situaciji želimo aktivnega sodelovanja s škofi in redovnimi predstojniki. Za enkrat z nami ne želijo komunicirati. Očitno se bojijo, da bi morali od slej svoje delovanje spremeniti in ukrepati odločneje zoper sobrate, ki so storili kazniva dejanja.

Zavedamo se, da jim ni lahko pri tem. Pater Cestnik omenja očetovsko skrb škofa za duhovnike. Kot pa ve vsak dober oče, so za izredno slaba dejanja potrebni radikalni ukrepi, ki jih še vedno spremlja ljubeča prisotnost in podpora. Zagotovo je to na dolgi rok najbolj primeren način, da izkoreninimo zlo iz človeka.

Igor Vovk je član iniciative za zaščito žrtev spolnih zlorab v Cerkvi Dovolj.je
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27