Reki in pregovori naših babic

Za vse, kar je bilo nekoč prav ali tudi narobe, so odrasli potegnili iz rokava primeren rek, s katerim so nas vzgajali ali samo opominjali. Morda so si z njimi pomagali tudi zato, ker so imeli, neuki, kot so bili, bolj kot ne skromen besedni zaklad ali pa so vse tisto, kar se je dedovalo iz roda v rod, do te mere cenili, da so nas želeli tudi na ta način spodbujati, da bi bili boljši.

Kakor si boš postlal, tako boš spal. Te besede je mama izvezla na prt, ki ga je potem obesila nad štedilnikom. Nam, trem sestram, je bil hkrati spodbuda in svarilo: če boš pridna, marljiva in poštena, boš v življenju lahko zadovoljna, če pa boš lena ali malomarna, boš prej ali slej jokala zaradi posledic slabih odločitev. Starši, ki so tako kot drugi iz povojnih generacij živeli v sozvočju z letnimi časi, delom na polju ali v Alpini, so od nas zahtevali tudi disciplino. Življenje je bilo močno povezano z ročnimi spretnostmi, ki so rodile neposredne in zelo vidne rezultate. Povezava med vzrokom in posledico je ležala kot na dlani: če smo zjutraj zgodaj vstali, šli v gozd ter si pripravili drva, smo imeli pozimi toplo peč. Točno smo vedeli, da nihče drug ni bil kriv, da smo dobili v šoli »cvek«, kot mi sami.

Kateri pregovori so se avtorici vtisnili v spomin in še danes pridejo prav? Preberite v nadaljevanju.