Referendumi za telebane: vodnik po referendumski izbiri

V seriji volilnih nedelj, ko se na volišča podajamo že več nedelj zapored in se kampanje v veliki meri med seboj prekrivajo, volivci pa že »bolehamo« za volilno utrujenostjo zaradi množice odhodov na volišča, je kar nekoliko v ozadju ostala kampanja za referendume, o katerih odločamo to nedeljo.

Ker je referendum pomembno demokratično orodje in ker imamo tokrat kar tri, skušamo na strnjen in enostavno razumljiv način predstaviti, za kaj gre pri vsakem izmed njih, da bo odločitev v nedeljo lažja in bolj jasna.

Kot ugotavljamo v komentarju, je tudi odločitev za neudeležbo na referendumu referendumska odločitev, ki pa žal sporoča, da za demokracijo nismo zreli ter da smo se demokratičnim pravicam pripravljeni tudi odpovedati.

Dejansko referendum o vladi

Ko gre za referendume, posebej v drugi polovici mandata vlade, opozicija rada poudarja, da bo referendum hkrati tudi referendum o vladi. Prvi izmed treh tokratnih referendumov pa dejansko je referendum o vladi.

Volivci se bomo izrekali o zakonu, ki določa, kako naj bo formirana Vlada Republike Slovenije. Za razliko od preteklih nekaj mandatov želi Golobova vlada ustanoviti tri nova ministrstva,  med nekaterimi obstoječimi pa spremeniti, katero ministrstvo je pristojno za katero področje.

Najbolj kontroverzna je v tem pogledu ustanovitev Ministrstva za solidarno prihodnost, ki naj bi pod eno streho združilo področja, ki sicer do sedaj niso spadala pod isti resor. V grobem govorimo o stanovanjih, ki so do sedaj spadala pod resor prostora, dolgotrajni oskrbi, ki je spadala pod zdravstveni in socialni resor, ter ekonomski demokraciji, pri kateri govorimo predvsem o sistematizaciji udeležbe zaposlenih pri dobičku.

Kritiki so to ministrstvo imenovali kar za spisek želja Luke Mesca, koordinatorja Levice, ki naj bi po prvotnih načrtih to ministrstvo tudi prevzel, a se je kasneje, ko je postal minister za delo, premislil in napovedal celo, da tega ministrstva v nobenem primeru ne bo. Zdaj je znova slišati, da Ministrstvo za solidarno prihodnost vendarle bo, kdo ga bo vodil, zaenkrat še ni znano.

Tudi na drugih resorjih prihaja do sprememb. Ministrstvo za okolje in prostor se deli na dve: Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ter Ministrstvo za naravne vire in prostor. Energetika je sicer prej spadala pod gospodarski resor, ki po novem od izobraževalnega prevzema področje športa. Tudi izobraževanje pa se deli na dve ministrstvi, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in šport.

Politično nenavadno je, da opozicija zahteva referendum o vladi, saj običajno vlada sama določa, kako bo organizirana in katera ministrstva bo imela. Ne gre pa spregledati dejstva, da vsako dodatno ministrstvo neizogibno za seboj potegne dodatne stroške, saj za obratovanje potrebuje določen aparat. S tem se ustvarjajo tudi dodatne dobro plačane službe in povečuje birokracija. Veliko število ministrstev pomeni tudi težje, kompleksnejše in dolgotrajnejše usklajevanje med njim. Posebej še, če resorji niso smiselno razporejeni med ministrstvi. Kako dobro sodita pod isto streho dolgotrajna oskrba in ekonomska demokracija, presojate volivci v nedeljo.

Zakon za menjavo vodstva RTV Slovenija

Če gre pri zakonu o vladi v veliki meri za prestiž pri organizaciji dela vlade, pa je novela zakona o RTV Slovenja namenjena natanko eni stvari: predčasni zamenjavi vodstva RTV Slovenija in preprečitvi, da bi RTV Slovenija še kdaj ušla iz rok leve politično-ideološke opcije.

Ker imajo Programski svetniki RTV Slovenija mandat še tri leta in pol, podobno tudi generalni direktor ter večina vodstva, ki ni po volji aktualni oblasti, so se »problema«, da vodstva ne morejo zamenjati s sebi všečnim, lotili po zgledu madžarskega premierja Viktorja Orbana – če nekoga, ki mi ne ustreza, ne morem predčasno odpoklicati drugače, spremenim zakon, s čimer toliko spremenim njegovo delovno mesto, da je treba izvesti postopek imenovanja novega kadra.

Menjavo generalnega direktorja novela zagotovi tako, da ukinja njegovo mesto in ga zamenjuje s štiričlansko upravo. Na podoben način odpravi tudi Programski in Nadzorni svet ter oba nadomesti zgolj s Svetom RTV Slovenija, ki po novem prevzame njune naloge.

Spreminja se tudi način imenovanja članov sveta. Državni zbor ne bo imenoval nobenega člana več, pač pa bo po novem 17 članov imenovanih s strani različnih institucij. Po enega člana imenujejo italijanska in madžarska narodna skupnost, predsednik republike, predstavnika verskih skupnosti, SAZU, Olimpijski komite, Informacijski pooblaščenec, Svet za trajnostni razvoj, invalidske organizacije in varuh človekovih pravic. Dva člana imenuje Nacionalni svet za kulturo, šest članov pa izmed sebe izvolijo zaposleni.

Če je barvo Programskemu svetu do zdaj (z zamikom) dajala večina v državnem zboru, se z novim zakonom vpliv politike postavlja v manj transparentno obliko. Na imenovanje vodstev večine institucij, ki bodo imenovale člane, ima še vedno vpliv politika – le da zgodovina kaže, da izbrane institucije veliko redkeje oz. v mnogih primerih v času samostojnosti sploh nikoli ne obvladuje desni politični pol, pač pa ves čas levi.

Dodatno se z bistveno povečanim vplivom zaposlenih ustvarja neke vrste samoupravljanje zavoda, s čimer se bistveno zmanjša odgovornost zaposlenih za svoje delo, saj imajo nad vodstvom bistveno več besede. Tudi med novinarji pa je jasno izražena večinska nagnjenost v levo, tako da je za levi pol tudi to dodatna varovalka pred tem, da bi jim javna radiotelevizija kdaj spolzela iz rok.

Svet namesto Nadzornega odbora imenuje finančni odbor, ki bo imel sicer podobno funkcijo. Za predlagatelje zakona je eden pomembnejših 22. člen, ki z uveljavitvijo zakona razrešuje Generalnega direktorja, direktorja radia in televizija, Programski in Nadzorni svet.

Z uveljavitvijo tega zakona se uveljavlja nevaren precedens, da lahko vlada enostavno malenkostno spremeni zakon ter preimenuje ključne organe javne radiotelevizije ter tako na vodilna mesta imenuje sebi poslušne kadre, kar lahko pričakujemo tudi od prihodnjih vlad, če se tokrat uveljavi ta praksa.

Zakon o zamiku dolgotrajne oskrbe za nedoločen čas

Odločanje o zakonu o dolgotrajni oskrbi je pravzaprav odločanje o zakonu prejšnje vlade. Zakon o dolgotrajni oskrbi je namreč sprejela že prejšnja vlada po 20 letih in 120 poskusih različnih vlad. Zakon je bil sprejet z enoletnim zamikom, da bi se v vmesnem času pripravilo vse potrebno za njegovo izvajanje, ki bi se začelo z letom 2023.

Dolgotrajna oskrba je bila z zakonom prejšnje vlade urejena celovito z vzpostavitvijo enotne vstopne točke, novih storitev nadzorom ter je širilo nabor možnosti koriščenja dolgotrajne oskrbe v institucijah in na domu. Kritiki sicer opozarjajo, da ima zakon tudi pomanjkljivosti ter predvsem, da ni urejeno sistemsko financiranje storitev.

Vlada je sicer iz evropskih sredstev in državnega proračuna zagotovila sredstva za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe do leta 2025, ko bi moral biti uveden sistemski vir financiranja, najverjetneje v obliki prispevka, kar pa še ni uveljavljeno. Izvajalci opozarjajo še na nekatere nedoslednosti v zakonu, kot je potreba po vključenosti v sistem zavarovanja, kar bi lahko povzročilo nekaj birokratskih ovir v prvem letu izvajanja.

Vlada Roberta Goloba se je, namesto, da bi v letošnjem letu pripravila vse potrebno za začetek izvajanja zakona o dolgotrajni oskrbi v letu 2023, odločila njegovo izvajanje prestaviti na leto 2024, medtem pa pripraviti boljšo zakonodajo od trenutno sprejete. Kritiki opozarjajo, da zamik lahko pomeni odlog za nedoločen čas, ne zgolj za eno leto, morebitno izgubi evropskih sredstev predvidenih za ta namen in odlašanje z začetkom izvajanja storitev, ki jih mnogi starostniki nujno potrebujejo. Zakon, o katerem odločamo na referendumu v glavnem določa zgolj odlog izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe, kot so predvidene po novem, lani sprejetem zakonu.