Razbijamo stereotipe: korenine moderne znanosti so v »temačnem srednjem veku«

Vid Sosič
Wikimedia Commons

Galileo Galilei, Georgi Agricola, Nicholas Steno, René Descartes, Antoine Lavoisier, Ruđer Josip Bošković, Nikolaj Kopernik, Marin Mersenne, Louis Pasteur, Georges Lemaître, Athanasius Kircher, Andreas Vesalius, Gregor Mendel ... To so le nekatera izmed imen številnih znanstvenikov z najrazličnejših področij, vse od astronomije do genetike, in iz različnih časovnih obdobij, vse od srednjega veka do danes. Skupna pa jim je krščanska vera.


Večine teh imen danes ne povezujemo s krščanstvom. Na ta podatek se ponavadi pozabi, tudi namensko. Ne gre namreč v korist neštetokrat ponovljenega skorajda slogana, da si vera in znanost nasprotujeta, češ da prva že po svoji naravi vedno zatira drugo.

Vendar je to zmotno prepričanje, kot kažejo primeri, ki jih navajamo, zelo daleč od resnice. Ne da si ne nasprotujeta, pač pa je vera, zlasti abrahamska, tista, ki tako posameznika kot kulturo vleče k spoznavanju našega fizičnega sveta.

»Temni srednji vek«


Pogostokrat slišimo, da bi bili brez padca Rimskega cesarstva in »temnega« srednjega veka, ki je sledil, danes bistveno bolj znanstveno in tehnološko napredni. Cerkev je namreč, kot učijo v v naših šolah, napredek tekom tega obdobja načrtno poskušala preprečiti – kakršenkoli napredek te vrste, saj bi izpodbijal njeno »namišljeno« doktrino. Vendar kako je potem mogoče, da je do znanstvene in tehnološke revolucije prišlo ravno v krščanskem svetu, ki je še vedno najbolj vodilni, ostale kulture pa po večini zgolj kopirajo njegove izume?

Resnica je, da ne gre za naključje, saj je prav krščanstvo tisto, ki je to revolucijo doseglo. Samo krščanstvo (in kasneje islam) je v svet prineslo mentaliteto, ki je fizično stvarstvo videla kot »dobro«, kot sporoča prvo poglavje 1. Mojzesove knjige Svetega pisma. Prejšnje kulture so se v določenem napredku ustavljale prezgodaj, saj je v antičnem svetu prevladovalo prepričanje, da je duhovni svet nad materialnim. Posledično ni bil tako zanimiv kot na primer Platonov človeku nevidni svet podob. Tako je tudi parni stroj, ki so ga Grki izumili v 1. stol. pr. Kr., ostal le igrača, s katero napredek ni bil možen.

Ko Evropa postane krščanska, se to spremeni. Svet, ki ga je ustvaril Bog, je vreden, da vanj pogledamo. Moderna znanost, kot jo poznamo danes, se začne v srednjem veku. Prvi je bil islam, pri čemer pa t. i. zlata doba islama (8–13. stol.), ki jo označujeta znanstveni in tehnološki napredek, v precejšnji meri sovpada s časom, ko je večina osvojenih ozemelj še krščanskih. Tudi dragocena antična besedila, ki jih je zahodna Evropa med 5. in 10. stol. izgubila, so prevedli asirski kristjani, ki so bili takrat še številni. Ne glede na to so muslimani dosegli revolucijo z enakimi vzgibi kot kristjani.

Ti so tekom visokega srednjega veka z ustanovitvijo številnih še danes obstoječih in prestižnih univerz prevzeli primat, ki je kasneje pripeljal do še večjih revolucij. Takrat je geometrija veljala za »Božjo znanost«. Ob koncu srednjega veka je bil, glede na začetno stanje, storjen neprimerljiv tehnološki napredek, manj impresiven le od današnjega napredka.

Tako so evropski kristjani prvi izumili plug, velike čezoceanske ladje, napredne arhitekturne tehnike, optična očala in še mnogo drugega. Neki angleški menih je nekoč z zvonika celo zajadral z jadralnim zmajem.

Že pred tem se je pozitiven odnos do empirične znanosti v Evropi gojil zlasti med menihi, ki so pogosto raziskovali prav iz verskih razlogov. A ker je duhovnik vedno veren, je pričakovati, da bo tak tudi duhovnik znanstvenik. Zato je pri vprašanju vere in znanosti treba poudariti zlasti laike, ki so dosegli velike znanstvene premike, a ob tem gojili vero, ki jim je pogosto bila motiv za svoja odkritja. Ti so se začeli vrstiti in voditi znanstveno revolucijo še posebej v novem veku.

Georg Agricola (1494–1555)


Georg Agricola je bil eden prvih laiških znanstvenikov in zelo goreč katoličan, ki se je bil pripravljen spustiti v besedni boj s protestantskimi prijatelji. Znan je po svojem pionirskem delu De re metallica libri XII, ki je celovita in sistematična študija, klasifikacija in metodični vodnik o vseh razpoložljivih stvarnih in praktičnih vidikih rudarstva, rudarskih ved in metalurgije, raziskanih v naravnem okolju z neposrednim opazovanjem. Brez konkurence v svoji kompleksnosti in natančnosti je še dve stoletji služil kot standardno referenčno delo.

Galileo Galilei (1574–1642)


Vir portreta: Wikipedia


Galileo Galilei je bil italijanski fizik, astronom, filozof in matematik, ki velja za očeta sodobne znanosti. Ključna osebnost znanstvene revolucije, ker je eksplicitno uvedel znanstveno metodo. Primarnega pomena je bila tudi vloga v astronomski revoluciji s podporo heliocentričnega sistema.

Seveda je afera, ki ga je zadela, lahko pri marsikaterem ciniku spodbudila posmeh, da se ga sploh navaja. Znano je, da ga je Cerkev v njegovih raziskovanjih in ugotovitvah zatrla. Vendar pa afera takrat ni bila zlorabljena za diskreditacijo Cerkve, kot je danes. Ta interpretacija se je začela s propagando Francoske revolucije nekaj stoletij kasneje. Nenazadnje je bil Galileov predhodnik Nikolaj Kopernik za enake trditve deležen hvale. Pri zadevi Galileo je šlo za širši problem, saj do časa sojenja še ni razvil danes zadostnih dokazov za svoje teorije. Te je razvil kasneje. Obenem zgodovinarji trdijo, da je bil Gallileo sam precej konfliktne narave, kar mu v sporu gotovo ni pomagalo.

Ne glede na vse sodnega postopka sam ni nikoli razumel kot lomastenje vere proti znanosti. Znana je njegova trditev: »Biblija uči, kako priti v nebo, ne kako nebo deluje.« Bil je pobožen katoličan do smrti, njegova hči, ki je zanj skrbela na starost, pa je bila redovnica.

Louis Pasteur (1822–1895)


Vir foto: Wikiprdia


Francoski znanstvenik, kemik in fizik Louis Pasteur je znan kot pionir mikrobiologije in zelo znan po tem, da je razvil cepivo proti steklini. Izumil je tudi postopek pasterizacije, poimenovan po njem, ki med drugim naše mleko naredi varnejše za uživanje.

Pripisujejo mu naslednji stavek: »Ko se dobro učiš, se vrneš k veri bretonskega kmeta. Če bi študiral več, bi imel vero bretonskega kmeta.« Kljub temu ni med najbolj pobožnimi primeri znanstvenikov, saj k maši ni odhajal vsako nedeljo.

Njegovi poznavalci kljub temu trdijo, da je ostal katoličan, verjel v nebesa in redno, četudi ne vsak teden, poslušal pridige v znameniti pariški katedrali Notre Dame. Bil je celo frančiškanski tretjerednik.

Izbrano za naročnike:

Duhovniki, ki so sodobnemu svetu dali znanost: od gibanja planetov, osnov genetike do "velikega poka" 

Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran, sklenite naročnino in podprite neodvisno novinarstvo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Rojstvo terorizma za 21. stoletje (1. del): Kako je afganistanski mudžahedin postal pop ikona
  • 28. 04. 2026
Anton Martin Slomšek: Brez besede ali govorjenja bi zemla žalostna pušava bila
  • 27. 04. 2026
Hitri praktični vodič pred sezono vrtnarjenja
  • 27. 04. 2026