Prof. dr. Samo Zver: »Dostojno slovo ni evtanazija«

»Ljudem je treba omogočiti dostojno slovo. To pa ni evtanazija,« danes na družbenih omrežjih odmeva izjava prof. dr. Sama Zvera, predstojnika kliničnega oddelka za hematologijo, UKC Ljubljana. »Dostojno slovo pomeni, da narediš bilanco pod svojim življenjem in umreš kot človek. Za moj okus je umreti ob pomoči, ki pa ni aktivna, ampak pasivna, privilegij,« še doda.

Tudi Mladi zdravniki Slovenije so izrazili jasno nestrinjanje z legalizacijo evtanazije: »Ta vlada in ta koalicija sta omogočili, da gresta na referendum vprašanji evtanazije in legalizacije še ene droge za narod, ki se že sedaj uvršča v sam evropski vrh glede samomorilnosti in zasvojenosti. Glede na to, da vlada ni sposobna urediti preprostejših področij, se sprašujemo, ali ji je pametno zaupati uzakonitev usmrtitve, pri čemer vemo, da celo Kanadi in Nizozemski ni uspelo napisati zakonov, ki bi preprečili strašljive zlorabe in fenomen spolzkega klanca.« Gre za fenomen, do katerega je po njihovih besedah prišlo sčasoma v državah, kjer so uzakonili evtanazijo. Sprva je bila evtanazija namenjena bolnikom na smrtni postelji, nato se je krog usmrtitev vse bolj širil. Evtanazijo so začeli izvajati pri duševnih bolnikih, ovdovelih starostnikih in celo pri bolnih otrocih, so dejali. 

Da zdravniki odločno nasprotujejo evtanaziji, so v zadnjih letih povedali že večkrat. Pred letom dni je zelo odločno svoje nasprotovanje uzakonitvi evtanazije izrazil kirurg in predsednik vladnega strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj, ki je dejal, da je predlog zakona o prostovoljnem končanju življenje popolnoma populističen in da krši medicinsko etiko: '«Noben zakon ni nad kodeksom zdravniške etike. Raje vrnem zdravniško licenco, kot da izpolnjujem ukaze ljudi, ki leta niso prijeli bolnika za roko.«

Pred kratkim je v intervjuju na TV Slovenija evtanaziji močno nasprotoval tudi upokojeni zdravnik in dolgoletni sindikalist Fidesa Kondrad Kuštrin: »Danes obstaja možnost paliativne oskrbe in to bi bilo treba razvijati. Ob zdajšnjem razvoju medicine noben pacient ne bi smel umreti v mukah. Poleg tega s temi diskusijami veliko starih nebogljenih ljudi, ki jih poslušajo, postavljamo pod pritisk in jih potiskamo v še večjo stisko in se zato morda čutijo celo odveč. To je nekaj neverjetnega in nezaslišanega. Jaz sem prepričan, da ga ni zdravnika, upam –  boga prosim, da ga ne bi bilo – če bo ta zakon sprejet, ki bi evtanazijo izvajal.«

A na žalost je glas populistov v medijih vse glasnejši, tako bomo Slovenci v nedeljo na posvetovalnem referendumu izrazili svoje mnenje o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja oziroma kaj si mislimo o uzakonitvi evtanazije. Stališče vseh zdravniških organizacij v Sloveniji je jasno: evtanazija je nedopustna in ni v skladu z zdravniško etiko.

Predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja so vse zdravniške organizacije v Sloveniji takoj odločno zavrnile in dejale, da je v popolnem nasprotju s strokovnimi smernicami in medicinsko etiko. »Poslanstvo zdravnika, ki se mu zavežemo že pri naši diplomi, je varovanje življenja, zdravljenje, pomoč, tudi neozdravljivo bolnim. V primeru evtanazije pa zdravnik nastopa – se opravičujem izrazu – kot rabelj, kot ubijalec. To seveda ne gre skupaj z medicinsko etiko,'« je ob prvi razpravi po predlaganem zakonu dejal  predsednik Komisije za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje dr. Božidar Voljč in dodal: »Pri tem zakonu nas zdravnike moti to, da so ga pisali v glavnem ne zdravniki, ampak ljudje, ki se morda nikoli niso srečali s smrtjo.« A predlagatelji zakona vztrajajo, da nekateri hudo bolni nadvse trpijo in da bi morali imeti možnost odločitve, da svoje trpljenje predčasno končajo. Zdravniki pa odgovarjajo, da bi prav zato morali pri nas krepiti paliativno oskrbo in teh težav ne reševati z evtanazijo. »Danes imamo veliko orodij, s katerimi lahko preprečimo neznosno – telesno ali psihično – trpljenje, tako da je ta razlog na trhlih tleh,« je dejal prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije in dodal: »Imam 45 let zdravniških izkušenj, do nedavnega sem dežural tudi na urgenci, niti enkrat samkrat me bolnik ni prosil, naj mu dam injekcijo, da bo umrl. Niti enkrat samkrat, ponavljam. In zakon pišejo ljudje, ki ne poznajo dogajanja ob koncu življenja. Večkrat sicer bolnik izrazi željo, da bi čim prej umrl, da ne bi trpel, vendar ko pride zadnja ura, je pa to razmišljanje povsem drugačno.« Ob sodobnem razvoju medicine je argument, da ljudje trpijo neznosne bolečine, neupravičen, se strinja tudi dr. Božidar Voljč: »Ni res, da je medicina v takih primerih, kjer nekdo trpi, nemočna. Takemu človeku se lahko pomaga. A marsikdo, ki trpi, trpi tudi zaradi tega, ker ni ustrezno obravnavan. Ne samo zdravniško, ampak je osamljen. Svojci ga več ne obiskujejo, ne vidi več vnukov. In to duševno trpljenje je lahko hujše kot telesno trpljenje. Kot kažejo statistike, telesno trpljenje ni glavni razlog, da ljudje želijo umreti. Je še veliko drugih stvari, o katerih se ne pogovarjamo, so pa zelo pomembne in sodijo v okvir paliativne oskrbe.« Prav zato se zdravniki že dolga leta borijo, da bi v Sloveniji okrepili paliativno oskrbo, vendar pa je ta precej dražja od evtanazije, ki v medicini od nekdaj velja za etični prekršek. »V prvotnem predlogu zakona o evtanaziji so izračunali, koliko bi stala usmrtitev pacienta. Znesek je bil 1400 evrov, medtem ko naj bi bila paliativna oskrba mesečno trikrat dražja od usmrtitve. Skratka, življenje je postalo ekonomska kategorija, kar ni dopustno,« je dodal prof. dr. Poredoš.

Če bo zakon sprejet, bo to politična odločitev in ne strokovna, pravi dr. Božidar Voljč: »To bo politična odločitev, ki bo zdravništvo postavila v položaj, ki ga ne želi. Če bo to sprejeto, bomo prišli do paradoksne situacije. Zdravnik, ki bo pristal na to, da bo bolnike tudi pripravljen usmrtiti, bo delal v skladu z zakonom, ampak v nasprotju z etiko svojega poklica. Prišla bo ena situacija, ki dolgoročno sistemu, ki ima že tako ali tako kup problemov, prinaša nove, zelo, zelo resne probleme.«

Se zgodovina ponavlja?

Zdravniki so se pri svojem delu zavezali Hipokratovi zaprisegi, ki pravi, da ne bom nikoli in nikdar nekomu skrajšal življenja. Ta zaprisega je pomemben del zdravniškega poklica, ki se je skozi zgodovino pokazala za pravilno. Prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva, spomni na čas pred in po 2. svetovni vojni: »Na podlagi katastrofalnih izkušenj iz prve polovice 20. stoletja so po 2. svetovni vojni v okviru zdravniške organizacije sprejeli več ženevskih konvencij, ki se dotikajo stališča, da zdravnik nikakor ne bo nikoli več sodeloval pri posegih, ki jih danes na široko imenujemo evtanazija. Veste, da je znanost v času pred in po 2. svetovni vojni zašla na stran pot, govorilo se je evgeniki, govorilo se je o znanstvenih principih, pa o rasni teoriji in tako naprej. Vse to se je potem strašansko sprevrglo v zločinsko dejavnost v času 2. svetovne vojne. In da se to nikoli ne bi več ponovilo in da ne bi nikoli več noben zdravnik sodeloval pri takšnih dejavnostih, smo se zdravniki po vsem svetu zavezali spoštovati človekovo življenje in spoštovati principe poslanstva zdravniškega poklica. Zdravniške organizacije smo enotne in večkrat smo se pogovarjali s predlagatelji zakona, naše stališče je jasno, da je kakršnokoli sodelovanje zdravnika pri smrti sočloveka je v nasprotju z medinsko etiko.«

Zakon odpira možnost zlorab, ki se v tujini že kažejo

Zakon, ki dovoljuje evtanazijo in pomoč pri samomoru, je v svetu priznala le peščica od 195 držav, ki so priznane s strani Združenih narodov. V Evropski uniji so tak zakon sprejele Belgija (2002), Nizozemska (2002), Luksemburg (2009), Španija (2021) in Portugalska (2023), zunaj evropske unije Albanija (1999). V ZDA  so ga sprejele štiri države (Washington, Oregon, Vermont, Montana), le pomoč pri samomoru je sprejela Švica (1942) in Avstrija (2022). Kljub vsemu je držav 195 in večina jih evtanazije ni sprejela. V Sloveniji je predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v DZ vložilo društvo Srebrna nit s podporo več kot 5000 volivcev. Dejanska možnost zlorabe zakona in evtanazije je po ocenah društva Srebrna nit nična, s čimer se zdravniška stroka ne strinja. Pravijo, da se zlorabe v državah, kjer jo izvajajo že kažejo. Statistika v državah, kjer imajo uzakonjeno evtanazijo kaže, da tudi tretjina ljudi, ki jih evtanazirajo, ne izpolnjuje pogojev za evtanazijo oziroma nima ustreznih soglasij. »Tu gre predvsem za psihiatrične bolnike, pa otroke. Stvari gredo tako daleč, da tudi tisti, ki so se naveličali življenja, lahko zahtevajo usmrtitev. Skratka, zlorabe so. Še en podatek je zelo zanimiv z Nizozemske. Da se je pred štirimi leti pogostost usmrtitev pred dopusti povečala za več kot 20 odstotkov. Kar pomeni, da so se svojci želeli znebiti nadležnih starcev, ki so nekoristni. Torej zakon kot tak nikakor ne more preprečiti zlorab, ki se dogajajo,« pove prof. dr. Poredoš. »Dosedanja praksa evtanazije v državah, ki jo izvajajo, je pokazala, da nobena varovalka ne more preprečiti zlorab. Glavna varovalka proti evtanaziji in prostovoljnem končanju življenja – samomoru je, da takega zakona ni,« je jasen prof. dr. Štefan Grosek, ki še opozori, da je pri razumevanju pomislekov medicinske narave treba spoštovati tudi ustavno pravico, ki določa nedotakljivost človeškega življenja. Sedaj že upokojeni zdravnik Kondrad Kuštrin pa je v intervjuju na TV Slovenija dejal: »Nedolgo sem spremljal intervju z vodjo klinike, ki izvaja evtanazijo v tujini, in ta je sicer s težavo priznal, da ima klinika velike zaslužke in dobičke, tako da se tudi denar skriva za tem. Grozljivo. Prišel sem v situacijo, ko te predloge in ideje neham čitati, ker mi povzročajo tesnobo. Pa sem kar dobrega želodca.«