Prijatelji ali podružnica: shizofren slovenski odnos do Rusije

Predsednik Borut Pahor je začel svojo zunanjepolitično turnejo, na kateri bo obiskal Nemčijo, Ukrajino in Rusijo. 10. februarja bo v Moskvi sodeloval na politično-gospodarskem forumu, kjer ga bo spremljala močna gospodarska delegacija. To je nova priložnost za premislek o odnosih med Slovenijo in Rusijo.

Osvežitev (luknjastega) spomina

O tej temi smo na portalu Domovina.je že večkrat pisali. Čeprav je evropska politika do Rusije izjemno zadržana, se Slovenija v zadnjih letih poskuša izpostavljati kot most med zahodom in vzhodom. Pri tem naša država naleti na težave, res pa je tudi, da so dobri odnosi z velesilami priložnost. Vendar je dobro vedeti, kje so meje, prek katerih ne gremo.

Zanimivo je, da so pri ruski tiskovni agenciji RIA Novosti ob robu prihajajočega Pahorjevega obiska zapisali, da je bil Putin v Sloveniji lani julija na uradnem obisku. Spomnimo se, s kakšno ihto se je slovenski politični vrh tedaj otepal takšne oznake. Mi smo Vladimira Vladimiroviča povabili na pietetni obisk k ruski kapelici, on pa je s Pahorjem razpravljal o političnih in gospodarskih vprašanjih.

Izobraževanje po ruskem zgledu

Naslednja podrobnost, ki da misliti, je izjava rektorja Moskovske univerze Lomonosova Viktorja Sadovničija, da naj bi Pahor v okviru obiska izjavil pripravljenost za odprtje podružnice te ugledne ruske univerze na slovenskih tleh.

Najstarejša in najpomembnejša ruska izobraževalna ustanova ima resda 260-letno tradicijo, bolj zaskrbljujoč pa je pogled na seznam prestolnic, kjer ima svoje podružnice: Astana (Kazahstan), Baku (Azerbajdžan), Erevan (Armenija), Taškent (Uzbekistan) in Dušanbe (Tadžikistan). Po komu od teh bi se radi zgledovali?

Če ponazorim z osnovnošolskim razredom, se bo Borut Pahor ustavil pri naših najboljših prijateljih (Nemcih), pri naši skrivni ljubezni (Rusih) in pri revežu v prvi klopi, ki je vedno najbolj tepen (Ukrajinci).

Pridite, dobrodošli!

Še ena točka, ki naj bi jo obravnavali na okrogli mizi slovenskega in ruskega političnega ter gospodarskega vrha. Iz službe za odnose z javnostjo ruskega ministrstva za energetiko so sporočili, da se zanimajo za tesnejše sodelovanje s Slovenijo na področju energetike.

Torej sodelovanje. Zaostrovanje odnosov res ni potrebno, dokler za to ni očitne potrebe. Res pa je, da Slovenija igra nenavadno igro, saj kot članica EU in NATO nima veliko manevrskega prostora. Ideja Karla Erjavca, da bi pri nas spet gostili vrh ameriškega in ruskega predsednika je še ena v nizu pobud, ki kažejo, kako razmišlja vrh slovenske diplomacije.

Dolgoročna načelnost ali kratkoročna korist?

Ob tem sedenju na dveh stolih se kot težava kaže Ukrajina, na katero je mednarodna skupnost kar malo pozabila in jo je v boju »za višje cilje« očitno pripravljena prepustiti Rusiji na milost in nemilost. Pahor bo med drugim obiskal tudi Ukrajino.

Če ponazorim z osnovnošolskim razredom, se bo ustavil pri naših najboljših prijateljih (Nemcih), pri naši skrivni ljubezni (Rusih) in pri revežu v prvi klopi, ki je vedno najbolj tepen, nam pa vsakič prijazno pusti prepisati domačo nalogo (Ukrajina). Že po tonih na vsaki postaji bomo lahko sklepali, kje je naše mesto v resnici.

Nenavaden slovenski odnos do največje države na svetu se tako nadaljuje. Morda bodo takšna prizadevanja obrodila vsaj kratkoročno korist. Da nas le ne bi naša nenačelnost (v politiki vseprisotna) tepla na dolgi rok. Drugi od nje prav veliko ne bodo imeli.