Prihaja Dialogos #12: Prihodnost Katoliške cerkve

Sredi decembra je papež Frančišek izdal dokument, s katerim razčiščuje nekatere dileme, ki jih je vzbudil julijski motuproprij Traditionis Custodes (Varuhi tradicije), s katerim omejuje opravljanje bogoslužja na tradicionalen, tridentinski način. Papež je svojo odločitev utemeljil z namenom varovanja enotnosti Cerkve in njenih zakramentov. Med tradicionalno usmerjenimi kristjani je zaradi tega požel nemalo negodovanja.

Omenjeni obred pa je v zadnjem času precej priljubljen tudi med delom mladih v Cerkvi.

O vprašanju razkola med »tradicionalnejšimi« in »modernističnimi« verniki v Cerkvi ter drugih ključnih izzivih Cerkve – kot so vprašanje mladinske pastorale in pastorale na splošno, pomanjkanja duhovnikov  in vloge laikov smo, se v zadnjem letošnjem Dialogosu pogovarjali z dvema duhovnikoma.

Sandi Koren je župnik v Mozirju, v Celjski škofiji je tudi vodja pastoralne službe, sicer pa vstopa v 25. leto duhovništva, Jakob Piletič pa je kaplan v Metliki, sicer pa je letošnji novomašnik. Novo mašo je daroval letos poleti v Kostanjevici na Krki. Obred je opravil ad orientem. Tudi sicer ima rad tradicionalni latinski obred. Svoj pogled na izzive v Cerkvi sta tako podala duhovnika dveh generacij in dveh različnih pogledov znotraj Katoliške cerkve.

Glede obreda sta se strinjala, da sama njegova oblika ni bistvena za življenje Cerkve, nevarnost, da bi se nehali poslušati in s tem ustvarili razkol, pa vedno obstaja. Piletič medtem poudarja, da je treba ločiti med tradicionalnimi katoličani, ki si želijo edinosti s Cerkvijo, in tradicionalisti, ki imajo ekstremne poglede. Prepričan je tudi, da je potrebno zagotoviti pastoralo za različne skupine v Cerkvi, tudi tradicionalne katoličane, ki cenijo stari obred.

Glede mladinske pastorale Koren opozarja, da je brez vloge staršev njen doseg izrazito omejen, pastoralni delavci pa pogosto pozabljajo na pastoralo odraslih v srednjih letih, da bi ti potem vero prenašali na otroke in mlade. Šele potem je lahko delo z mladimi, ki ga nikakor ne gre zanemarjati smiselno.

Pri tem pa je ključno, da duhovnik ve, kje je njegovo mesto – kdaj in kam iti z mladimi in biti znjimi, »smrdeti« po njih kot pravi pastir in kdaj jim dati prostor. Piletič opaža tudi, da se mladi, ko vzpostavijo zaupanje zanimajo za globoke teme in postavljajo težka vprašanja, za katera pa je prav, da nanje duhovniki odgovarjajo.

Treba je tudi jasno postaviti zahteve ter zakramente deliti tistim, ki si tega res želijo in so nanje pripravljeni – pri krstu je vprašanje pripravljenosti staršev, pri prvem svetem obhajilu in birmi pa gre za pripravljenost kandidata. Žal mnogi, kljub opravljenim zakramentom, še vedno niso pripravljeni za zrel vstop v odraslo krščansko življenje.

V tem smislu vidita potrebo po prenovi krščanske vzgoje ter nadomestitvi klasičnega »šolskega oz. industrijskega« verouka z drugimi, primernejšimi oblikami. V pastoralni službi celjske škofije te oblike že aktivno iščejo.

Oba se tudi zavedata, da nas kmalu čaka pomanjkanje duhovnikov. Odgovor bo treba iskati občestveno – z večjim povezovanjem občestva ob manj »terminih« maš, kasneje pa tudi v večjih občestvih, ki jih bodo pod vodstvom duhovnika vodile skupine, v katere bodo aktivno vključeni tudi laiki.

Velik korak naprej bi bil tudi, če bi se bolje zavedali, kje je vloga laika in kje duhovnika. Samo duhovnik je tisti, ki lahko deli zakramente in vodi evharistijo, medtem ko žarnice lahko menja kdorkoli. Žal pa se pogosto dogaja, da duhovniki vse preveč radi menjajo žarnice, medtem ko bi laiki radi prevzemali vloge, ki jim ne gredo. Hkrati pa je, kot opozarja Koren, laike treba vključiti povsod tam, kjer lahko opravljajo službe, od pevcev do bralcev beril in podobno. Nikakor ne gre, da bi jih od oltarja odganjali.