Prihaja Dialogos #10: Komu služi politična korektnost?

Foto: Dialogos
Politična korektnost danes nadzoruje večino javnega diskurza, kdor se ji ne ukloni oz. se ne drži nenapisanih pravil politično korektnega izražanja, pa hitro tvega pogrom na družbenih omrežjih ter celo morda izbris z njih, kot tudi vsesplošno zgražanje javnosti.

A kljub politični korektnosti, ali pa prav zaradi nje v politiki marsikje uspevajo posamezniki, ki se nanjo požvižgajo, ali pa jo celo zavestno kršijo. Ponekod celo zmagujejo na volitvah. Gre pri politični korektnosti za vprašanje splošne vljudnosti, ali mehko obliko diktature in v kolikšni meri se je je smiselno držati, smo se pogovarjali v tokratnem Dialogosu, ki ne bo povsem politično korekten.

Za Marka Crnkoviča, urednika spletne revije Fokuspokus, je politična korektnost vprašanje olike, kulture izražanja, priznava pa, da gre v mnogih primerih vsiljevanje ter nasilno spreminjanje jezika predaleč. Tako je tudi sam kritičen do poskusov, ki bi celo najosnovnejše besede, kot so božič, oče in mama, spremenili v politično nekorektno izrazoslovje in jih zamenjali z drugimi, spolno ali versko nevtralnimi besedami.

Sociolog in kolumnist Mladine dr. Bernard Nežmah po drugi strani opozarja na drug vidik politične korektnosti, ki se je v Slovenijo opazneje razširila okrog preloma tisočletja, ko je besedo cigan nadomestila politično korektnejša beseda rom, za opisovanje pripadnikov romske skupnosti. Pri tem je večinoma šlo za igro nadzora, ko so določeni »cenzorji« in glasniki preverjali, kdo se drži politično korektne govorice in kdo ne ter slednje ustrezno javno osramotili.

Nežmah opozarja tudi na dvojnost kriterijev pri vpeljevanju politično korektnih besed, saj denimo beseda »belogardist« ne šteje za žaljivo, čeprav se nobena vojska s tem imenom pri nas ni identificirala, uporabljeno pa je bilo kot žaljivka. Tudi v sami oddaji se je pokazalo, kako hitro se lahko nekoga, ki je na napačni strani, lahko označi za bedaka - pa čeprav izobraženega bedaka.

Beseda je nanesla na vprašanje vzpona populistov, ki kljub vse bolj politično korektni govorici, ali pa prav zaradi nje v politiko in javno sfero naplavlja »populiste«, ki nagovarjajo množice ljudi, ki se v poplavi besed, ki so nenadoma prepovedane in neprimerne ter njihovih kompliciranih substitutov, ne znajdejo več.

Politična korektnost je poskus zatrtja nasprotnika že na podlagi besed, ne da bi sploh prisluhnili njegovemu argumentu


Poleg tega pa je smisel politične korektnosti tudi v tem, da si stran, ki določi politično korektno besedišče, na podlagi tega ustvari moralno superiorno pozicijo že zaradi samega izrazoslovja, nasprotnika, ki tega izrazoslovja ne uporablja, pa izloči že na podlagi uporabe besed. Njegovemu argumentu posledično nihče ne prisluhne in debata se sploh ne more razviti.

Nadalje pa potem določeni oblastniki nasilno posegajo v jezik ter na tak način spreminjajo način razmišljanja ljudi.

V svoji skrajnosti se je v zadnjem času politična korektnost spremenila že v kulturo izbrisa, žrtev tega pa je tudi množica spomenikov in obeležij ter nenazadnje zgodovina kot taka. Pri tem pa sta oba gosta opozorila, da je današnja družba pri uničevanju spomenikov šla bistveno predaleč, pri čemer je uničevalni odnos do spomenikov skoraj že del moderne kulture.

Kot so del moderne kulture tudi »preverjevalci dejstev«, ki preverjajo skoraj vse, le resni pozivi k nasilju, posebej, če gre za predstavnike »napačne« strani, se prepogosto izmuznejo. Konkretno dr. Nežmah opozori na pozive, da je treba nekega ministra aktualne vlade pobiti kot steklega psa. Crnkovič pa opozori, da s »fact-checkerji« prihaja tudi do zlorab, že sama ideja vloge »kontrolorja moralnosti« na družbenih omrežjih pa se mu zdi smešna.

Celotna oddaja Dialogos o politični korektnosti z gostoma dr. Bernardom Nežmahom in Markom Crnkovičem bo na voljo za ogled v soboto, 11. 12. 2021, ob 20h na portalu Domovina. Do takrat pa smo za vas pripravili nekaj izsekov v spodnjem napovedniku. Vabljeni k ogledu!

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike