Pri Muzeju slovenske osamosvojitve gre za naše dostojanstvo in nacionalni spomin

Zajem slike Youtube


Marca 2021 je demokratično izvoljena slovenska vlada ob tridesetletnici osamosvojitve ustanovila Muzej slovenske osamosvojitve. Nisem edini, ki se mu je to ob praznični obletnici zdelo potrebno in prav.

Nedavno javno izražena namera ministrice za kulturo o ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve (MSO) kot samostojne ustanove po letu in pol njenega dela, je številne šokirala. Začudenje je vzbudila predvsem oznaka ministrice, da gre pri omenjenem muzeju za “ideološki projekt”. Kadar se uporabi tako kvalifikacijo, gre v Sloveniji praviloma za težje politično vprašanje, predvsem pa za oblast in vpliv. Očitno gre MSO “našim” na živce. K “našim” ne štejem samo nosilcev ideje o ukinitvi MSO v aktualni vladi, ampak tudi tiste, ki so italijanskega levičarja Pierra Fassina kmalu po osamosvojitvi prosili, naj poskrbi, da zasluge za osamosvojitev ne bodo šle preveč na desno.

To je en izraz zadrege povezan z nosilci nekdanjega enopartijskega sistema. Po petinštiridesetih letih totalnega vladanja se je zgodil uspešen, zgodovinski projekt, ki ga ni vodila Partija. Z njim so nove politične stranke v koalicij DEMOS zmagale na prvih demokratičnih volitvah. Slovenski narod leta 1941 ni bil vprašan ali si želi revolucije, 23. decembra 1990 pa se je lahko svobodno odločal o lastni državnosti, ki smo jo enotni ubranili pred agresorjem. Revoluciji in odporu proti okupatorjem med 1941 in 1945 ni sledila svoboda v demokraciji, saj je za 45 let zavladal komunistični totalitarizem. Ustavno sodišče Republike Slovenije je jasno povedalo, da je resnična svoboda nastopila šele z osamosvojitvijo.

Te zadrege in razlike med dvemi tako različnimi zgodovinsko-političnimi dejstvi se ne da rešiti s poveličevanjem starih časov, mitom o osvoboditeljih in izdajalcih in podrejanju osamosvojitve “NOB-ju”. Osamosvojitev z demokratizacijo je bila odgovor na totalitarno vladavino enopartijskega sistema. Bila je izraz volje slovenskega naroda. Postavila nas je na politični zemljevid sveta kot suveren politični subjekt.

O osamosvojitvi nismo začeli razmišljati šele leta 1990. Pred tem poznamo stoletja želja, sanj, deklaracij, pozivov in domoljubnih dejanj. Leta 1990 pa so dozoreli politični pogoji, da sanje uresničimo. Osamosvojitev smo izvedli tako, da nas ni razdelila, vojno za Slovenijo smo zmagali za vse, enako velja za mednarodno priznanje. Preboj v dostojanstvo lastne in demokratične države je vreden skupnega praznovanja.
Namesto tega imamo v šoli tridesetletno ignoranco do osamosvojitve, Trg republike in Trg Sveta Evrope nam krasijo trije spomeniki revolucije, zdaj pa še namero vlade o ukinitvi samostojnega muzeja osamosvojitve spremljano z diskvalificiranjem osamosvojitve in osamosvojiteljev po socialnih omrežjih.

Namesto tega imamo v šoli tridesetletno ignoranco do osamosvojitve, Trg republike in Trg Sveta Evrope nam krasijo trije spomeniki revolucije, zdaj pa še namero vlade o ukinitvi samostojnega muzeja osamosvojitve spremljano z diskvalificiranjem osamosvojitve in osamosvojiteljev po socialnih omrežjih.

Ob dvajsetletnici osamosvojitve sem dejal, da smo se osamosvojili, osvobodili pa še ne. Pri tem ostajam. Namera o ukinitvi MSO je eden od dokazov za to. Osamosvojitev, ki je bila nacionalni projekt, skušajo zožiti na osamosvojitelje ali kar samo na eno ime. Na dan sili koncept sovražnika, ki smo se mu odpovedali prav z osamosvojitvijo. Za nekaj časa smo bili vsi “naši”.

Za našo prihodnost bi bilo veliko bolj koristno, da bi živeli iz osamosvojitvene paradigme brez vračanja v duha in območje revolucionarne. Bolj me zanima leto 2041 kot leto 1941, kar se pa preteklosti tiče, so še vedno aktualna Priporočila parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

Ker je tako, kot sem opisal, je tem bolj potreben samostojen muzej osamosvojitve. Ne gre za tehnično vprašanje, gre za naše dostojanstvo in nacionalni spomin. Ni dovolj kakšna razstava kdaj pa kdaj tu ali tam, potrebujemo muzej, v katerem bo jasno in strokovno pošteno predstavljeno zakaj je pri nacionalnem projektu osamosvojitve šlo. In prav je, da je v Ljubljani, v glavnem mestu, ki je bilo središče osamosvojitvenega dogajanja (nekatere občine bi ga sicer z veseljem sprejele).

Namera o ukinitvi samostojnega MSO je prispevek k naši politični polarizaciji, hkrati pa poživitveni odmerek za tiste, ki menijo, da projekt slovenske demokratične preobrazbe še ni končan.

Avtor gostujočega komentarja je predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle.


Oglejte si še: Predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle in takratni predsednik predsedstva SRS Milan Kučan v oddaji Dialogos o času osamosvajanja:

https://www.youtube.com/watch?v=A7dxMfgHcJ8&t=3s

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Vsi smo blago
ženska, kritiziranje, žrtev
Mojstri kritizerstva