Prepričati vas hočejo, da vladajoči ženske vidijo za štedilnikom in kot mašine za otroke. Ali zlonamerno zavajajo, ali pa ne razumejo ničesar

Vesna Vuk Godina v oddaji Studio City - zajem slike MMC RTV Slovenija

Zadnje čase je v več osrednjih  medijih zaznati nenavaden trend, ki kaže, da bi kar nekaj mnenjskih voditeljev ženske rado prepričalo, da jih aktualna vlada vidi izključno v vlogi mater množice otrok, ki bodo ostajale doma, gospodinjile, bodo podrejene možu in po možnosti še predane vernice.

Ker je jasno, da bi se takim tendencam, če bi se siljenju v kaj takega, če bi šlo za resničen trend, uprla vsaka razumna sodobna ženska, gre takšne vsebine spremljati predvsem v poskusu pozicioniranja žensk kot pomembnega dela volilnega telesa proti strankam trenutne koalicije, oziroma še posebej proti stranki krščanskih demokratov ter tudi SDS.

Ker je pričakovati, da se bodo takšne vsebine pred dnevom žena in materinskim dnevom pojavljale še pogosteje, velja nanje opozoriti že sedaj. V zadnjih dneh je bila ena teh kolumna Anje Intihar v Delu, razprava levih strank v organizaciji Inštituta 8. marec, kot je že stalna praksa, pa tudi ponedeljkova oddaja Studio City, v kateri je Vesna Vuk Godina gledalce prepričevala, da se Slovenija izrazito retradicionalizira in vrača h katolištvu. Zakaj je to v veliki meri zavajanje, si lahko ogledamo ob le nekaj trditvah znane antropologinje.

VV Godina: »Slovenija se, odkar je začela s samostojno državo, oziroma odkar smo postali postsocialistična družba, izrazito retradicionalizira.«

Naš komentar: Od leta 1991 se torej Slovenija izrazito retradicionalizira, pravi Vuk Godina. Pri tem se postavlja pomembno vprašanje, kaj to sploh pomeni. Kot lahko beremo v eni od objav strokovnjakov s Fakultete za družbene vede, ki zagovarjajo tezo, da se Slovenija retradicionalizira, so kazalniki vračanja v tradicionalizem med drugim politični razcep med urbanim in ruralnim, krepitev lokalne identitete in pomena družine, dejstvo, da je bil v Sloveniji l. 2015 zavrnjen družinski zakonik, ki bi istospolne zakonske zveze izenačil s heteroseksualnimi, visoka stopnja egalitarizma in ohranjanje religiozne identitete.

Česar Vuk Godina ne pove, a je v zgoraj deljenem članku tudi poudarjeno, pa je, da se je slovenska družba vendarle tudi modernizirala, da so tudi številni kazalci, ki kažejo, da se tradicionalizacija ne krepi, a so v članku izpostavili le tiste, ki naj bi kazali, da se naša država vrača k tradicionalizaciji. Med številnimi znaki detradicionalizacije je liberalizacija, tako na področju gospodarstva, sociale in družbe, glede na trende, ki jih nakazuje raziskava Mladina 2020, pa gre Slovenija na področju vrednot marsikje v smer detradicionalizacije (npr. individualizacija, povečana naklonjenost istospolnim partnerstvom itd.).

Hkrati sta avtorja poudarila, da ni nujno, da se tradicija in modernost izključujeta ter da se nasprotovanje modernizaciji in globalizaciji krepi tako v postsocialističnih kot zahodnih družbah. Gre torej za trend vračanja k tradiciji na določenih področjih, ki je zajel celoten zahodni svet, ne le Slovenijo.

VV Godina: »Ko retradicionalizirate slovensko družbo, jo retradicionalizirate na tisti platformi, ki je tradicionalna platforma te družbe in to je pač katoliška doktrina. In v katoliški doktrini je položaj ženske zelo jasno definiran.«

Naš komentar: Na tem mestu je Vuk Godina vračanju k tradicionalizaciji pripela še katoliško oz. krščansko podstat. Poleg desne sredine je Cerkev za politično levico že dlje časa velika družbena sovražnica, ki naj bi si kot zagovornica konservativnih vrednot poskušala podrediti ženske ter jih vztrajno zatirala. Pri tem se velja ustaviti pri zadnjem delu, kjer Vuk Godina govori o zelo jasno definiranem položaju ženske v katoliški doktrini. Verjetno je želela namigniti na vlogo matere in žene, a je pri tem (namerno?) povsem zgrešila bistvo krščanskega nauka.

Ta res podpira družino in odprtost življenju oz. otrokom. Celo papež je nedavno odločitev za hišne ljubljenčke namesto otroke označil za sebično. A hkrati je Cerkev trdna zagovornica dostojanstva žensk, ki uči, da je dostojanstvo žensk enako dostojanstvu moških. Zagovarja enakopravnost žensk tako v zasebnem kot v javnem življenju, hkrati pa tudi zaščito nenadomestljive vloge matere in materinstva  v smislu, da ženska ne bi bila nesvobodna in se ne bi mogla odločiti za otroke oz. bi bila siljena v splav zaradi pritiskov doma, v službi ali družbi. Kar je situacija, v kateri se znajde nezanemarljivo število žensk, ki tudi s strani države v tem smislu ne prejmejo dovolj podpore. Prav tako Cerkev opozarja na pomen možnosti usklajevanja družinskega in poklicnega življenja. Nikakor pa Cerkev žensk ne sili k temu, da bi bile žene, matere ali pa redovnice.

Cerkev posebno skrb namenja tudi ženskam v stiski, ženskam, ki ne morejo imeti otrok, ovdovelim, vse bolj pa tudi samskim. V zadnjih letih pa od papeža dalje dela tudi velike premike v smeri vse večje zastopanosti žensk na vodilnih položajih v Cerkvi.

VV Godina »En del katoliško krščanske retradicionalizacije je tudi obujanje vloge tradicionalne ženske, matere, ženske vernice in ženske gospodinje«

Naš komentar: V Sloveniji je sicer res vse več mater, a imajo te – nič kaj tradicionalno – že kar nekaj let vse manj otrok.

Ob tem velja poudariti, da bi svobodno določitev žensk, da bodo matere – kakršnih je očitno vse več – morali kot družba razumeti kot legitimno izbiro in ženske podpreti v njihovi svobodni odločitvi biti mati in imeti otroke, pa četudi naj bi to pomenilo retradicionalizacijo. Tudi moderna družba namreč ima prihodnost le, če ima tudi otroke.

Medtem ko narašča število družin brez otrok in je od osamosvojitve malenkost naraslo število družin, ki se odločijo za enega otroka, pa je družin z več kot enim otrokom vse manj.

Slovenija je tudi v vrhu EU glede zaposlenosti mater. Obujanje gospodinjske vloge je tako iz trte izvito.

Če se ozremo še na vernost, lahko ugotovimo, da je v Sloveniji vse manj vernikov. Trenutno gre za dobrih 72 %, še pred desetletjem je bil ta delež za pet odstotnih točk višji. Tistih, ki gredo vsako nedeljo k maši pa je le okrog 10 %, upada pa tudi število podeljenih obhajil, krstov, birm in porok.

Statistika za ženske ni ločena, zato je težko sklepati o tem, ali se od Cerkve v večji meri oddaljujejo ženske ali moški, je pa nemogoče govoriti o kakšnem posebnem obujanju vernosti med ženskami. Res pa je, da so predvsem med mladimi nekateri pozitivni trendi, saj narašča število mladih ljudi, ki se bolj poglabljajo v vero in tradicijo ter obračajo stran od plehkosti ponudbe sodobnega individualističnega potrošniškega liberalizma, ki vse bolj prežema sekularizirane zahodne družbe.

VV Godina: »Ženske so tista prva skupina oz. glavna skupina, ki je sistematično podplačana«

Naš komentar: Res je, ženske so, predvsem zaradi poklicnih izbir, plačane manj, a ne gre za sistemski problem, ampak posledico svobode odločanja in osebnostnih razlik med ženskami in moškimi.

Tukaj velja izpostaviti, da je plačna vrzel med spoloma v Sloveniji ena najnižjih, še naprej pa potekajo sistematična prizadevanja, da bi se še zmanjšala. Ženske so tudi za različno delo (oz. različne poklice) v Sloveniji plačane minimalno manj od moških. Predlani je po podatkih SURS-a znašala le 2,2 odstotka, kar je 3,6 odstotne točke manj kot v letu 2019.

Razlika v plačah med spoloma – po statistiki, ki jo objavlja Wikipedia, je v Sloveniji sicer 2,5 %, kar pa je še vedno najmanj v EU (podatek iz lanskega leta)

Prav tako velja izpostaviti, da je delež zaposlenih moških, ki so revni, dvakrat višji kot pri ženskah in z leti opazno narašča. Leta 2008 je bilo revnih 4 % zaposlenih moških in 3,5 % zaposlenih žensk, v desetih letih je je delež moških narasel na 5,2%, delež žensk pa padel na 2,5%.

15 komentarjev

  1. Očitno nisem ne razumna ne sodobna ženska.  Priznam pa, da me k moji življenjski odločitvi ni nihče (najmanj pa mož) silil in je povsem zavestna in prostovoljna. Kljub temu kdaj čutim, da moram od časa do časa opozoriti, da tudi taki ‘fosili’, ki jim je prvi in glavni poklic materinstvo, še vedno obstajajo. Če kdo, potem prav ti dokazujejo, da je to poklic, ki presega ekonomsko logiko tega sveta: le kdo je tako neumen, da se odpove ‘lastni samostojnosti in neodvisnosti’, ki jo zagotavlja redna zaposlitev? In predvsem: čemu? Ugotavljam, da ga praktično ni sogovornika, ki bi to zmogel razumeti – razen med tistimi, ki izberejo podobno življenjsko pot. (Kot da je kaj narobe, če želi biti ženska predvsem in najprej in izključno mama (ter žena)???)

    In upam si trditi, da niti ta niti katerakoli druga(čna) vlada, ne desne in kaj šele katera izmed levih strank nikakor ne vidijo žensk »izključno v vlogi mater množice otrok« in gospodinje. Prav nič drugače ne morem reči za Cerkev: res žensk ne »sili k temu, da bi bile žene, matere ali pa redovnice«. Žal pa tudi ne poudarja pomena in vrednosti teh poklicev, ter vztrajno zasleduje moderne tendence lepo zvenečih fraz o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter uravnoteženja kvot tudi v vodstvenih strukturah hierarhije. (O, ljubi Jezus, si mar pozabil na ženske, ko si izbiral apostole?? So bile zate dobre samo za strežbo in tolažbo? No, jaz si vendarle mislim, da si jih cenil v njihovi enkratnosti in tako visoko spoštoval njihovo naravno nalogo, ki je sama zase dovolj zahtevna, da ne potrebuje še dodatnega družbenega angažmaja in dokazovanja …)

    Moram reči, da me res boli, ker sploh nihče te (primarne!) ženske vloge ne vidi niti kot opcijsko, temveč povsem ignorantsko: kot da takih žensk ni in naj jih tudi ne bi bilo, ker je ‘preživeto’. Res je, kot potrjuje statistika: »Obujanje gospodinjske vloge je … iz trte izvito.« V članku je to sicer razumljeno kot zanikanje ‘očitka’ o vračanju k ‘tradiciji’ in potrditev ‘sprejemanja sodobnih trendov’. Pa je res slabo prav vse, kar je nekoč veljalo in se izkazalo za temeljno ter je tako rekoč položeno v človeško naravo? No, v kakšno demografsko stanje (‘t’ lahko nadomestimo tudi z ‘r’) nas je ‘posodabljanje’ naravnih vlog privedlo, je bolj ali manj znano in vidno, vendar zamolčano in prezrto, predvsem pa se vzrokov zanj ne išče – kaj šele odpravlja. Pa pridemo do tega, da naj bi demografski sklad skrbel predvsem za … upokojence …?

    Zraven pa še ena ‘aktualna’, ki sicer ne spada pod ta naslov, vendar ilustrira odnos do (pre)velikega (???) števila otrok: ko smo bili zadnjič na izletu v naravi z mlajšimi izmed otrok, se je upokojenski par ‘zapičil’ v ta ‘ostanek otrok’, ki še hodi z nama naokrog, in namesto pozdrava posmehljivo navrgel: »Vi pa boste dobili vavčerje!« Škoda, ker mi ‘pametni’ odgovori pridejo prepozno, da bi jima takrat prijazno razložila, da bosta onadva z ženo dobila vsak svoj ‘energetski vavčer’, da pa se bo naš razdelil na dvomestno število družinskih članov in bo zanemarljivo nizek (pa sem vseeno hvaležna zanj).

  2. Iz pogovora z intervjuvanko je bolj ali manj jasno, da gospa v svojih mislih slika Cerkev ter družbene strukture, ki pa danes v javnosti na ta način niso več (tako zelo) prisotne. Vprašajmo pa se, ali morda slovenske feministke vidijo ter slutijo nekaj več kot mi sami?

    Da je torej takšen ”preventivni” napad namenjen temu, da se že v začetku zatre kakršnekoli družbene trende (ki očitno so prisotni in nekje tlijo, v nasprotnem primeru takšnih intervjujev ter oddaj, ki se množijo, ne bi bilo), ki bi na dolgi rok lahko spremenili družbeno situacijo za njih. Dejansko, če bi družba odločno šla v to smer (na kar intervjuvanka delno namiguje), potem bi se marsikateri feministki s svojo univerzitetno kariero ter razpetostjo med zahtevami službe in družinskega življenja, slabo pisalo, saj bi dejansko ”končala” kot mama, gospodinja, v bistveno bolj tradicionalni vlogi, kot si jo je kadarkoli predstavljala. T.i. ”tradicija” za njih v končni fazi pomeni dobesedno uničenje vsega, za kar so se borile zadnjih 100 let, predajo pozicij ki jih imajo, v akademiji, na visokih pozicijah, prisotnost v službah itd.; če se namreč trendi obrnejo potem se lahko poslovijo od služb, predavalnic, statusov, prodajanja knjig, širjenja in uveljavljanja norih družbenih idej.

    Očitno so se ženske aktivistke začele bati trendov, ki nakazujejo, da določen del slovenske ter zahodne mladine, predvsem preko novih internetnih medijev ter kanalov, postaja vsaj na nek način bolj konservativen in več kot očitno univerzitetne predavalnice ne uspejo več nadzorovati nekdaj monolitne ideološke situacije med mladimi (tako fanti kot tudi dekleti). Na eni strani imamo seveda še vedno veliko mladih progresivcev, ki nadaljujejo s svojo radikalizacijo, na drugi strani pa med mladimi globalno (in sedaj tudi v Sloveniji) vstaja nekaj, kar zanika principe feminizma zadnjih 100 let. Če bi to bilo minorno, se gospa ne bi oglašala.

  3. Puhlica nad puhlicami!!!
    Ženska vprašanja.
    Zakaj ženska vprašanja, zakaj ne moška vprašanja in zakaj ne vprašanja?
    Ko se zavzamajo za enakopravnost, potem ni moških, ali ženskih vprašanj. Potem so samo vprašanja!!!
    Uboge ženske so zatirane. So res zatirane?
    Danes je vse več poklicev,ki se feminizirajo. To ni dobro, pa vendar nihče ne sproži moškega vprašanja, zakaj je tako.
    Diskriminacija moških se začenja že v vrtcih.To se vidi ob nastopih in otroških revijah vrtcev. Ob množici vrtcev, ki nastopajo na revijah, je fantkov za vzorec. Pa ne reči, da hodijo v vrtce le punčke. Kje ste pedagogi, psihologi in še narjatličnejši “logi”, ki tega ne vidite? Ali se lahko potem fantki enakopravno razvijajo, če so izločeni in vzgojnega procesa?
    Pa gremo dalje: narava pač narekuje, da se deklice hitreje razvijejo, kot fantki. Prej vstopijo v puberteto in prej dozorijo. V najobčutliveješem obdobju so zrelejše, dosegajo boljše učne uspehe in imajo prednost pri nadaljnem šolanju, kjer se upošteva učni uspeh.
    Kljub temu ženske razmišljajo drugače, kot moški. So drugačne. Seveda ne zaradi zunanjih spolnih znakov, ampak tudi po načinu razmišljanja in seveda ukrepanja.
    Tako prihaja do femenizacije.
    Ta je najbolj izrazita prav v šolstvu.
    Za dobro vzgojo je potreben tudi moški. Tega ni. Če ga ni doma, ga ni niti v šoli.
    Psihologi in sociologi to vedo. Ni pa povsem jasno, če to vedo psihologinje in sociaologinje. Ni jasno!
    In potem se pojavljajo najrazličnejše aktivistke, ki namesto, da bi družbo zdravile, jo še bolj rinejo v bolezensko stanje.
    Homoseksulanost je deviacija, je bolezen.
    S pozitivno diskriminacijo homesksualizma, družbe ne bomo ozdravili. Družbo lahko ozdravimo le tako, da odpravljamo vzroke bolezenskega stanja.
    Družbo moramo normalizirati. Ženska naj postane ženska, moški pa naj bo moški.
    Posnemajmo naravo, pa nam bo bolje.
    Revolucija se še nobena ni obnesla. Vse so propadle.

  4. Najbrž se to ne bo zgodilo v Sloveniji, pa vendar bi mogoče lahko v katoliški cerkvi razumeli večjo žensko enakopravnost, če bi ženske lahko bile duhovnice in zasedale tudi papeško pozicijo. Najbrž o vlogi ženske ne odloča vedno le štedilnik. Temu bi lahko rekli kščansko posodabljanje in demokratizacija. Drugače pa je v Sloveniji zelo od žensk samih odvisno koliko ambicij imajo na drugih področjih stran od štedilnika. Res je, da v praksi niso v vseh poklicih in gopodarskih področjih enakopravne. Še vedno se dogaja, da ženska z visoko izobrazbo v tehničnem podjetju dobi plačo v višini strojnega tehnika – razlaga je, da jih je pač veliko na trgu….

    • Zakaj je Jezus izbral 12 apostolov, ne 6 aprostolov in 6 apostolk?
      2000 let je katoliška Cerkev slonela na duhovnikih, razen Luteranov. In prav nič ni videti, da bi bili Luterani, oplemeniteni z duhovnicami, kaj boljši kot smo ostali. Prej nasprotno. Vsaj kar se denarja tiče so bistveno bolj zakrknjeni.
      Mogoče pa je del krivde za stanje v Sloveniji t.i. modernizem v katoliški cerkvi, ki ji vedno bolj primankuje prava moškost. Nič čudnega, da nekatera slovenska dekleta pogledujejo za muslimani.

  5. Bolje bi bilo, če ta kolumna ne bi nastala in ne bi bila objavljena.

    Eno samo dokazovanje in opravčevanje, da se je Slovenija in da so se Slovenci vendarke detradicionalizirali.

    Vsak nekritičen odmik od tradicionalizma je napaka in vodi v dekadenco družbe ter v propad civilizacije.

  6. Gospa fabulira. Ugotavlja, da se nekaj dogaja, kar se sploh ne dogaja. Tako, kot vsi “levičarji” ima težave z dojemanjem realnosti. In ne gre ji za nič drugega, kot za pluvanje po tistih, ki razumeno sobivanje v družbi drugače, kot ona. Pod okriljem neke kao znanosti sika sovraštvo, kot kakšna stara afžjevka.

  7. Taka stališča mejijo že na paranojo, če gospa res iskreno tako vidi trenutno stanje v družbi. Lahko pa trdi to zaradi vzbujanja nasprotovanja trenutni oblasti in svarilo pred glasom na volitvah za to opcijo.
    Mislim, da je prav, da se ženska lahko uresniči na področju, za kar se je izobraževala. Tako tudi sama doprinese k skupni blaginji. Pogrešam pa prispevek družbe k temu, da bi se v vsej svoji vlogi lahko izrazila tudi kot mama. Tista ki to želi seveda. Tu pa je na papirju kar nekaj pravic, v praksi pa manj. Recimo skrajšan delovni čas. V službi, kjer sem jaz pomeni odločitev za tako obliko dela, to da si ves čas samo popoldan v službi. Če je to npr. po prvem otroku si lahko z njim dopoldan. Kaj pa če je otrok več? Otoci dopoldan v šoli, mama pa popoldan v službi. Težavo vidim tudi v naravnost katastrofalnih delovnih časih. Da prihajajo starši domov ob 17.00 ali še kasneje. Potem pa poslušamo o tem, da ni važna količina ampak kvaliteta časa, ki ga preživimo z otroci. Pogoje za kvalitetno službeno okolje se ustvarjajo, za družinsko pa ne. Država bi morala za starše otrok vsaj do konca devetletke omogočati okolje, kjer se bi lahko v polnosti uresničili. Z davčnimi razbremenitvami delodajalcev, če bi npr. kjer je več izmensko delo, da take starše razporejajo na jutranjo izmeno, da bi omogočali fleksibilne delovne čase, skrajšane delovne čase, kombinirano delo od doma in službo… Olajšave in spodbude bi morale biti tako konkretne, da bi se jim to splačalo. Kot družba pa bi morali ovrednotiti tudi delo žensk, ki so se zaradi družine odločile opravljati samo ta poklic. Mama z štirimi in več otroki si zasluži najmanj zajamčeno plačo z vsemi dodatki, ki bi ji kot zaposleni pripadala.

Komentiraj