Kaj o tem, da so ženske slabše plačane od moških, pravi klinični psiholog Jordan Peterson

6
Uredništvo

Zadnji teden lahko spremljamo članke, v katerih nam dajo kot vsakič v tem delu leta vedeti, da so ženske v državi, kjer je razlika v plači oz. urni postavki med ženskami in moškimi najmanjša, manj plačane, da je to velika krivica, ki jo moramo v boju proti patriarhalnemu, kapitalističnemu svetu, ki mu vladajo moški, odpraviti v imenu enakosti, boja za ženske pravice.

Gotovo so vas že podučili, da ženska zasluži le 77 centov za vsak dolar, ki ga zasluži moški ter da so še posebej diskriminirane višje in visoko izobražene ženske, ki imajo povprečno bruto plačo kar 450 evrov nižjo od njihovih moških kolegov.

Pa ne pomislite, da bi v duhu kapitalizma, kjer je tudi plačilo strošek, bilo tako edino smiselno, da bi delodajalec pri zaposlovanju favoriziral ženske in pri tem zaslužil četrtino več?

Delodajalci niso neumni, le logika je drugačana. Tisti, ki vas hočejo prepričati, da obstaja vrzel v plačah, imajo namreč težave z matematiko. 77 centov za vsak dolar je statistika, ki povprečje dohodkov vseh žensk, ki delajo polni delovni čas deli z dohodkom vseh moških, ki delajo polni delovni čas. A te kalkulacije ne razkrijejo krivičnosti pri plačah, saj ne pogledajo, za katere poklice gre, za kakšno pozicijo, stopnjo izobrazbe, število ur dela na teden itd. Celo raziskava, ki jo je naredila feministična organizacija American Association of University Women je pokazala, da je plačna vrzel le še 6,6 centov, ko v kalkulacijo vštejemo različnost odločitev, ki jih sprejmejo moški in ženske.

Ameriško ministrstvo za delo je leta 2009 pregledalo več kot 50 raziskav in ugotovilo, da na to razliko v največjem delu vplivajo individualne razlike žensk ali moških. Ne gre torej za seksizem, temveč za posledico svobode odločanja.

Podobno pojasnjuje tudi kanadski klinični psiholog Jordan Peterson. Mož, ki je internetna senzacija in ima na YouTubu na milijone poslušalcev, z njim pa se ukvarjajo vsi glavni mediji v Kanadi, ZDA in Veliki Britaniji. O plačni (ne)enakosti je spregovoril tudi v znamenitem intervjuju z novinarko Cathy Newman.

Novinarka v slogu radikalnih feministk ni nehala vztrajati pri tem, da so ženske nepošteno obravnavane, ni pa hotela slišati niti razlag razlik v plačilu med moškimi in ženskami.

Ob popolni svobodi odločanja so razlike še večje

Peterson razloži, da je za plačno neenakost množica razlogov, diskriminacija je le eden, manjši izmed njih. Tako navaja primer iz Skandinavije, ki kaže, da se moški in ženske ne bodo odločali za enake poklice, če jih pustite, da se odločajo svobodno. »Razmerje medicinskih sester in tehnikov je tam 20:1, enako je razmerje inženirjev proti inženirkam in to v državah, ki največ naredijo za enakopravnost, enake možnosti in podporo enakovrednemu razvoju žensk in moških,« pravi Peterson. Moške in ženske lahko v progresivnem feminističnem duhu torej tiransko silite, da bo razmerje enako, če pa imajo prosto izbiro, razmerje ne bo 1:1.

Pri tem je pomembno, da se moški v večjem deležu odločajo za bolje plačane in nevarnejše poklice, so bolj tekmovalni, pripravljeni delati dlje in bolj fleksibilno, za svojo višjo plačo pa so se pripravljeni bolj boriti kot ženske. Iz istih razlogov tudi znotraj iste panoge lahko zaslužijo več kot ženske. Dober primer za to je plača medicinskih sester in tehnikov, kjer tehniki nesorazmerno najdejo bolje plačana delovna mesta, pa tudi delajo dlje kot medicinske sestre.

Moški so višji in močnejši, svet je nevarnejši za ženske, pravi Peterson, ki razloži, da ženski nevronski sistem ni prilagojen kariernim ženskam, temveč materam, ker se morajo odzivati na potrebe otroka v njegovih prvih 9 mesecih.

To se jim vrača v poslovnem okolju in v boju z odraslimi moškimi, ki so tekmovalni in odločeni, da bodo zmagali. Zato je za karierni uspeh ženske ključno, da razvije veščine, ki so za vzpon v karieri potrebne.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 6

  1. KOMENTAR JE LEPO POKAZAL, DA MORAMO PRI PLAČI PRIMERJATI ENAKO DELO Z ENAKIM IN NE SAMO MOŠKEGA IN ŽENSKO, PA ČE TUDI IMATA ENAKO SPLRIČEVALO.
    DOBER DELODAJALEC, NE DAJE PLAČE SAMO NA DIPLOMO, AMPAK GLEDA SPOSOBNOST OSEBE, KAKO KVALITETNO OPRAVI DANO ZADOLŽITEV.
    Le v naši politiki in vladi delijo ministrska mesta le po tem, katero šolo ima opravljeno. Šolska ministrica ima doktorat, toda njeno opravljeno delo je “plehko”. In veliko je takih žensk, ki mislijo samo na položaj, delo pa je drugorazredno. In take znajo opozarjati na ženske pravice.

  2. Končno ena pametna beseda o domnevnih “razlikah”, ki jih vsiljuje svetovna levičarska propaganda!
    Ta ne more, da ne bi med ljudmi ustvarjala napetost, sumničavost in sovraštvo, namesto da bi spodbujala k medsebojnemu razumevanju, spoštovanju in sodelovanju.
    Narava moškega in ženske je različna, ustvarjeni smo vsak za svojo vlogo v življenju, ki ga živimo skupaj, drug ob drugem, in hvala Bogu, da je tako! Tako moški kot ženska sta v svojih vlogah vredna vsega spoštovanja in seveda tudi enakega plačila za enako delo. Ob sistemu obračuna plač dvomim, da kje obstaja primer, da na enakem delovnem mestu ženski obračunavajo plačo drugače kot moškemu – ali pa kdo pozna primer, ko ni tako?
    Le s težavo lahko premagujemo vsak svoje z naravo dane lastnosti, da bi se na silo “poenotili” – bogve zakaj naj bi sploh se? Ali je res potrebno, da bi zgolj zaradi “kvot” tudi ženske garale v rudnikih ali ob plavžih, če je moški bolj obdarjen z močjo mišic, ki so potrebne za tako delo? Zdrava pamet nam pove, da nasilno, celo protinaravno poenotenje obeh spolov ne prinaša sreče, pretiravanje v bolani propagandi pa tudi ne.
    Prav s takšnim pretiravanjem smo ženskam vzeli veselje in možnost materinstva, nagnali smo jih v tekmo modnega karierizma in zdaj doživljamo izumiranje naroda. Vse se plača, vse se vrača, poje ona pesmica…

  3. Slehernik, lepo si povedal.
    Sicer pa včasih te feministke pohodijo same sebe.
    Na dan žena – 8. marca je imela novinarka na Raduju Ljubljana ali Koper, pogovor z letošnjo dobitnico Prešernove nagrade. Meni je ta nagrajenka izpadla zelo bedno ko je razlagala:” Prav je da imamo ta praznik 8 marec. Še vedno je potrebno, da se ženske borimo, ker od nas zahtevajo preveč. Težko je narediti vse, kar nam naložijo, ker nam zmanjkuje časa. Premalo upoštevajo, da moramo porabiti veliko časa, da se uredimo, tako pričesko kot telo. Po standardih, kot so dan nanes od nas čas zahteva, da smo urejene. Sicer pa se ustanavlja gibanje, da bi te standarde spremenili….”.
    Razmišljala sem, zakaj te ženske, ki hočejo biti enake moškim sploh rabijo čas, da so urejene. Če hočejo enakost, naj imajo fantovske frizure in ne napudran obraz in polakirane nohte….. Ob poslušanju tega pogovora sem spoznala, kako te ženske zahtevajo od družbe same privilegije, tako na delu (kamor bi hodile le kot manekenke in ne kot delavke), ter v družini in družbi na sploh.

    Danes je 10 marec – DAN 40 MUČENCEV. v bodočnosti bodo morali moški ta dan porabiti, da bodo DEMONSTRIRALI, ker so zapostavljeni od žensk. Delati morajo težka dela, ženske jih obtožujejo spolnega nadlegovanja, če se razvežejo, jim ne dovolijo obiska otrok (ker so na Socialnih službah same ženske), Žene jim ne kuhajo, jih ne perejo, jim ne nosijo rož…… Boriti se bodo morali za moške kvote v šolah, vrtcih, sodiščih, na ministrstvih………

  4. Statistiko se da definitvno prirediti tistemu kar rabiš. Če vzameš moške in ženske mlajše od 35 let, ki so brez otrok potem dobiš kontra rezultat in sicer ženske zaslužijo 20% več kot moški.
    Tolk o statistiki o enakosti spolov. Ženske so dokazano bolj sposobne v službi ker večinoma laže preklapljajo med moško in žensko vlogo, ki je potrebna za delovno uspešnost.
    Podpiram vsakega ki pravi, da si ženske in moški nismo enaki in to je dejstvo. Bolj kot plače se poraja drug problem zaradi katerega so ženske resnično nesrečne in pod hudim pritiskom.
    Moti me ko se tako zelo narobe razume slogan o enakopravnost in se skoz napihuje samo ena polovica te enačbe. V praksi se razume, kot da morata biti moški in ženska popolnoma enaka. To ustvarja grozen in res nepošten pritisk na ženske, da morajo vse početi na moški način, ker je samo moški način edini pravi in zveličaven. Ženskosti se je pa treba sramovati in jo skrivati še posebej v službi.
    Bonton pa je že tako izumrl – še zadnje upanje, da bi se moški do žensk v družbi obnašali bolj spoštljivo.
    Zasmehovanje ženskosti je tisto, ki naredi vsem nam največ škode.

  5. V današnji družbi je razlikovanje ljudi (samo) po spolu preživeto. Vsaj v Sloveniji je že kar nekaj časa tako. Smo tudi statistično ena od držav z najmanjšo neenakostjo. Poznam pa kar nekaj prijateljev, kjer so njihove žene na višjih in bolje plačanih položajih. Pravzaprav, če dobro premislim, jih je skoraj polovica. In kaj zdaj? Levičarsko nabijanje ohne ende je res že prav dolgočasno.

Komentiraj