Prenos nedeljskih svetih maš iz slovenskih župnij (video, v živo) - 5. postna (tiha) nedelja

Prenosi nedeljskih svetih maš

Na Domovini ob današnji 5. postni nedelji omogočamo prenos svete maše.

Prenos sv. maše iz župnije Dob:



Posnetek sv.maše iz župnije Žiri:


Posnetek sv. maše iz župnije Ljubljana - Koseze:



Župnija Dob (Youtube kanal): maša ob 8.00 in 10.00

Župnija Koseze (Youtube kanal): maša ob 8.00 in 10.00

Župnija sv. Danijel - Celje (Youtube kanal TV CELJE): maša ob 10.00

Bazilika Matere Usmiljenja v Mariboru (Youtube kanal): maša ob 9.00

Kateheza za družine in veroučence, ki jo je pripravil Slovenskih katehetski urad za današnjo 5. postno nedeljo je na voljo tukaj.

Nedeljski nagovor

Na naši poti skozi postni čas smo prišli do pete postne nedelje, ki jo zaznamuje evangelij o obujenju Lazarja (Jn 11,1-45). Gre za zadnje veliko 'znamenje', ki ga je Jezus storil, po katerem so veliki duhovniki sklicali sinedrij na katerem so se odločili, da ga bodo umorili, hoteli pa so umoriti tudi Lazarja, ki je postal živa priča božanstva Kristusa, Gospoda življenja in smrti. V resnici ta evangeljski odlomek razodene Jezusa kot pravega človeka in pravega Boga. Najprej evangelist vztraja pri Jezusovem prijateljstvu z Lazarjem ter njegovima sestrama Marto in Marijo. Evangelist Janez še poudari, da jih je imel zelo rad (prim. Jn 11,5), ter je zato hotel storiti veliki čudež. »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim« (Jn 11,11), tako je Jezus rekel svojim učencem ter tako s prispodobo spanca izrazil Božji pogled na fizično smrt: Bog jo pravzaprav vidi kot spanec, iz katerega nas lahko zbudi. Jezus je tako pokazal, da ima absolutno moč nad fizično smrtjo. To je pokazal, ko je obudil v življenje mladega sina vdove iz Naima (prim. Lk 7,11-17) in dvanajst letni deklici (prim. Mr 5,35-43). Ravno, ko je o njej rekel: »Deklica ni umrla, ampak spi«, so se mu začeli navzoči posmehovati. Vendar je v resnici tako; smrt je kot spanec iz katerega nas lahko Bog vsak trenutek zbudi.

Vendar pa to gospodovanje nad smrtjo ni Jezusu preprečilo, da ne bi imel sočutja do bolečine ob ločitvi od drage osebe. Ko je videl Marto in Marijo ter vse, ki so ju prišli tolažit, je bil tudi Jezus »v duhu pretresen« ter »se je vznemiril« in tudi »zjokal« (Jn 11,33.35). Jezusovo srce je božje–človeško. V Njem sta se Bog in človek popolnoma srečala, ne da bi bila ločena ali pomešana. On je podoba, še več učlovečenje Boga, ki je ljubezen, usmiljenje, očetovska in materinska nežnost Boga, ki je življenje. Zato je Jezus Marti slovesno izjavil: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« ter dodal, »Veruješ v to?« (Jn 11,25-26). To je vprašanje, ki ga Jezus postavlja vsakemu od nas. Res je to vprašanje, ki nas presega ter presega naše moči, da bi to razumeli, zato nas vabi, da bi mu zaupali, kakor je on zaupal Očetu. Martin odgovor je zgled za vse: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27). Da, Gospod! Tudi mi verujemo, navkljub našim dvomom, našim teminam. Verujemo vate, saj imaš besede večnega življenja. Hočemo verovati vate, ki nam daješ trdno upanje za življenje po življenju, resnično življenje v polnosti v tvojem kraljestvu luči in miru.

Benedikt XVI. (Angelus, 9. marec 2008)