Premirje med ZDA in talibani: Trump Američane potegnil še iz ene vojne, "America first" deluje

Pred kratkim sta ameriška in talibanska delegacija v katarski Dohi podpisali mirovni sporazum, ki predvideva umik velike večine ameriških vojakov iz Afganistana - od trenutno prisotnih 13.000 jih bo odšlo kar 8.600. Hkrati pa je sporazum v začetku predvideval izpustitev 5.000 zajetih talibanov, ki bi jih vladna stran zamenjala za 1.000 svojih ljudi, ki so trenutno v talibanskem ujetništvu.



Situacija je na prvi pogled videti enostavna; levičarji bi rekli: Američani se bodo spokali domov, ljudje Afganistana pa bodo živeli v sreči, miru in izobilju. A je resnica zaradi večplastnosti in večdimenzionalnosti problema daleč od tega. Glavna razloga za vojne, revščino in ostale težave, ki jih ni možno rešiti čez noč, pa sta dva.

Prva je geografska lega Afganistana, ki je ključna za dostop do osrčja Evrazije, Irana in tudi Indijske podceline; to ozemlje je skozi zgodovino skušalo osvojiti več tujih, pa tudi avtohtonih zavojevalcev, a podvig ni še nikomur uspel, vsaj ne za dolgo. Drugi razlog pa je, da je Afganistan etnično, kulturno in versko razdrobljen, kar dokazano vodi v konflikt. No, vsaj v tem okolju in iz tamkajšnje ideološke indoktrinacije izvirajoče miselnosti; to je vzorčni primer propadlega multikulturalizma znotraj neke države.

Žalostno dejstvo je, da so talibani v Afganistanu sila, ki je po svoji stabilnosti, učinkovitosti in zanesljivosti na višjem nivoju od vlade.

Kakšne bodo posledice premirja?

Uradno se s premirjem končuje 18 let trajajoča vojna med talibani in koalicijo, ki so jo vodile ZDA v okviru vojne proti terorizmu. Na nasprotni strani so se tako znašle teroristične organizacije, poleg talibanov še Al-Kajda in v končni fazi tudi ISIS, v vojni pa je bilo ubitih čez 34.800 ljudi. Kljub vzpostavitvi afganistanske vlade v Kabulu država še vedno ne deluje, vojne pa dejansko ni zmagal nihče.

Žalostno dejstvo je, da so talibani v Afganistanu sila, ki je po svoji stabilnosti, učinkovitosti in zanesljivosti na višjem nivoju od vlade. Te talibani ne priznavajo, čeprav so njeni predstavniki prisostvovali podpisu pogodbe.

Vlada pa je po drugi strani napovedala, da ne bo spoštovala podpisanega dogovora, saj ga sama ni podpisala, po njegovi vsebini pa ga je dolžna spoštovati. Vse kaže, da se je premirje končalo v tipičnem kaosu, še preden se je sploh začelo.

Kakšna bo stopnja spoštovanja dogovora, ni mogoče napovedati. V nekatere določbe lahko upravičeno dvomimo; talibani so se med drugim zavezali, da ne bodo več nudili zavetišča mednarodnim teroristom. Kar nekoliko bizarno, če pomislimo, da so ravno oni izobraževali in indoktrinirali velik del teh teroristov, država pa je bila jedro svetovnega džihadizma.

Ker talibani ne priznavajo druge oblasti razen sebe, si bodo verjetno hoteli pokoriti čim več ozemlja in prebivalstva; že zdaj govorijo o uveljavitvi strožjih islamskih zakonov. Glede na to, da ljudje iz države stalno in množično odhajajo, se bo migrantski val najverjetneje nadaljeval.

Kaj vse to pomeni za mir v Afganistanu? Je Trump s svojim umikom pripravil teren za novo množično vojno vseh proti vsem? Najverjetneje ne. Relativni mir je možno vzdrževati in širiti z drugimi vzvodi, kot so diplomacija in korupcija, in teh sredstev so se tuje vojaške sile že ves čas posluževale. Dogovori med verskimi in etničnimi skupnostmi se naenkrat dvignejo na nivo miroljubne diplomacije, če je le v igri denar in osebna korist.

Trump pa je preko spremembe notranje politike spremenil tudi tok zunanje: povsod lahko opazimo, da America first dejansko deluje.

Zakaj se ZDA umikajo?

Trumpova administracija ni prva, ki je načrtovala umik iz Afganistana. Slednjega je propagiral že Obama, a je neuspešno koval svojo COIN izhodno strategijo, ki je izzvenela bolj kot neslana duhovna hrana za "mirovnike". ZDA se namreč v danih razmerah iz Afganistana niso mogle umakniti, in tudi notranja politika - tu mislim predvsem na establishment in njegovo ozadje - na to ni bila pripravljena.

Trump pa je preko spremembe notranje politike spremenil tudi tok zunanje: povsod lahko opazimo, da America first dejansko deluje. Predtrumpovske administracije so delovale predvsem v interesu elit iz orožarskega in energetskega lobija, medtem ko je domače gospodarstvo propadalo, varnost državljanov se je skupaj z ugledom ZDA zmanjševala, socialne razlike pa so se večale. Da, navkljub "socialni" usmeritvi Obame.

Trump je v nasprotju s tem državo stabiliziral navznoter, gospodarstvo cveti. V mednarodni politiki pa je ubral pot zmanjševanja prisotnosti v oboroženih konfliktih. ZDA so se usmerile v ekonomsko prevlado, namesto vojaške sile pa njihov predsednik uporablja surovo silo diplomacije. Ker mu to zaenkrat izvrstno uspeva, si upam zapisati, da je Trump predsednik, ki je za blagostanje ljudi in svetovni mir storil več kot vsi predsedniki po Raeganu skupaj. Levičarji in liberalci bodo nasprotovali, a številke ne lažejo.

Spremenil se je tudi fokus delovanja ZDA. Lahko rečemo, da imajo trenutno pomembnejše delo od svojih bližnje - in srednje vzhodnih ekspedicij, ki jih počasi končujejo. Zaradi trgovinske vojne (ki počasi postaja tudi oboroževalna tekma) s Kitajsko se osredotočajo na prisotnost v Azijsko-pacifiški regiji.

Če povzamemo: situacija v Afganistanu se najverjetneje ne bo bistveno spremenila. ZDA se bodo rešile v tem trenutku nepotrebnega bremena in se tako lažje usmerile drugam, Trump pa bo ostal zapisan v zgodovino kot predsednik, ki je končal vojno. Tako kaže zaenkrat. A politika je nepredvidljiva in nikoli dokončna.