Preminil je eden izmed zadnjih Čedermacev - gospod Gašper Rudolf

V 94 letu je k Stvarniku mirno odšel zelo znani duhovnik msgr. Gašper Rudolf, izredna osebnost, eden zadnjih Čedermacev, pokončen Slovenec in duhovni oče.

Ob njegovi smrti se mu je poklonil tudi nečak dr. Jože Možina, ki je zapisal: »Bog mu bodi bogat plačnik za resničen zgled in veliko delo za primorske ljudi.«

Rodil se je 1930 v Lomah v župniji Črni vrh nad Idrijo

Zadnja leta je msgr. Gašper Rudolf preživljal v Medani v Goriških Brdih. Rodil se je 29. julija 1930 v Lomeh v župniji Črni vrh nad Idrijo, v narodno zavedni in premožni kmečki družini. 

Še maja je obhajal »železno mašo« (70 let duhovništva) msgr. Gašper Rudolf, nekdaj prvi in zatem dolgoletni župnik v Novi Gorici. V mestu sredi urbane socialistične gmote je skupaj z dobrimi sodelavci kljub nasprotovanju režima ustvaril župnijsko skupnost Kristusa Odrešenika.

Kar sedemdeset let se je nesebično razdajal v Božjo slavo in čast, zadnja leta je kot upokojeni duhovnik skrbel za vas Medana v Brdih. V začetku januarja 2020 je v dveh delih odmevno nastopil tudi v oddaji Pričevalci, ki jo že vrsto let pripravlja njegov nečak dr. Jože Možina.

Očeta, zavednega Slovenca, zaprejo Italijani

Pokojni se je rodil 29. julija 1930 v Lomeh, župnija Črni vrh nad Idrijo, v narodnozavedni in premožni kmečki družini. Njegov oče Karel je, potem ko sta njegova brata padla v prvi svetovni vojni, prevzel kmetijo in se poročil z Marijo, rojeno Zajc. V zakonu se jima je rodilo osem otrok: Marta, Gašper, Marija, Elizabeta, Jože, Marko, Cirila in Boltežar.

Vasica Lome je po prvi svetovni vojni pripadla Kraljevini Italiji in v nekdaj enoten slovenski prostor je boleče zarezala nova državna meja. Oče Karel Rudolf je bil zaveden Slovenec, veliko je bral, tudi strokovno literaturo s področja agronomije. Veljal je za zanesljivega naprednega kmeta, sodeloval je z agronomi pri različnih poskusih, bil je tudi nagrajen. Že pred vojno so imeli za tisti čas moderno opremljeno gospodarstvo, kmetija je lepo napredovala.

Družina se je znašla v težavah, ko so italijanske oblasti zaprle in preganjale očeta Karla. Italijani so začeli graditi 'alpski zid', sistem podzemnih utrdb in prikritih strojničnih položajev vzdolž nove rapalske meje proti Jugoslaviji, oče Karel pa je bil med tistimi domačini, ki so tajne aktivnosti italijanske vojske zaradi domoljubne zavesti sporočali pripadnikom jugoslovanske obveščevalne službe.

Kot kažejo arhivski dokumenti, ohranjeni v rimskih arhivih, je bil s somišljeniki vključen v protiitalijansko obveščevalno delovanje. Sestajali so se v gozdu in tam poslušali radio Ljubljana in radio London. Nekega dne leta 1934 so ponj prišli karabinjerji, januarja 1935 pa je bil za tri leta poslan v konfinacijo na otok Ponza v Tirenskem morju. Mama je ostala z otroki in veliko kmetijo.

V konfinaciji se je Karel srečal z Jožetom Srebrničem iz Solkana, poznejšim narodnim herojem. Jože je Karla (neuspešno) poskušal pridobiti za komunistične ideje, zato ga je vzel v prevzgojo. Ko se je med drugo svetovno vojno pojavila revolucija, sta s Srebrničem cele noči debatirala, pa slednji Karla ni mogel prepričati, da je komunizem pot v prihodnost. Po dobrem letu, ob razglasitvi italijanske zmage v abesinski vojni leta 1936, je bil Karel, Gašperjev oče, delno pomiloščen in poslan domov. Ostal pa je pod strogim nadzorom karabinjerjev.

Pot do duhovništva – najprej igra

Mali Gašper je že zelo zgodaj pokazal zanimanje za 'cerkvene zadeve'. Tako je v hiši večkrat vodil mašni obred, bral je iz misala, sestre so bile cerkvene pevke, bratje ministranti. Njegovi bližnji poudarjajo, da je bodoči duhovnik, takrat star okrog deset let, vzel maševanje zelo zares; tudi podučil je koga, če se ni vedel primerno, kot je bila tedaj navada. Sicer pa zatrjujejo, da je znal biti tudi nagajiv.

V italijanski šoli

V vasi so imeli italijansko šolo, ki je seveda imela namen potujčevati slovenske otroke. Ti niso razumeli italijansko, učiteljica pa nič slovensko. Počasi so se privadili. Italijanska učiteljica Teresa Tezzari je opazila Gašperjevo bistrost, imela ga je zelo rada in očetu je večkrat prigovarjala, naj da svojega najstarejšega fanta v šole. Zvedavemu in bistroumnemu fantiču pa je obzorja širil tudi domači župnik Ivan Kobal.

Malo semenišče v Gorici in Škofovi zavodi v Ljubljani

Fantič je pri enajstih res šel v pripravljalnico v Gorico, kjer je stanoval pri teti. Pred odhodom v novo okolje se je Gašper odpravil skupaj z očetom in mamo ter starejšima sestrama na romanje na Sveto Goro. Pozneje, ko je med počitnicami prihajal domov, je bil tako kot ostali zelo zavzet pri kmečkem delu. Po kapitulaciji Italije se je vrnil domov za dalj časa. Šolal se je v goriškem malem semenišču, ki je tedaj zaradi vojne gostovalo v kraju Castellerio pri Vidmu, od koder je v kleriški obleki prihajal domov za praznike in med počitnicami.

V turbulentnih časih med drugo svetovno vojno je nekako uspel nadaljevati šolanje v Škofovih zavodih v Ljubljani, kjer je opravil četrti letnik. Po koncu vojne je ob obilici težav zaradi še nejasne državne meje obiskoval malo semenišče in škofijsko klasično gimnazijo v Gorici (1945–1947). Do konca gimnazije je nato privatno opravljal izpite na ljubljanski klasični gimnaziji. Po maturi se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani.

Najprej ga preganjajo fašisti, potem komunisti

Če je pod Italijo kot slovenski dijak doživljal fašistično raznarodovanje, se je komunistični pritisk kazal drugače. Kot bogoslovca so ga decembra 1951 za tri mesece zaprli v preiskovalni zapor, želeli so mu naprtiti ilegalne stike s tujino, ker je nekaj njegovih sorodnikov živelo v Gorici. Na zasliševanjih so ga skušali prestrašiti, da bi kompromitiral druge, sodeloval z Udbo in prekinil študij teologije, ponujali so mu celo možnost za diplomatsko službo v Beogradu.

Vendar je g. Gašper dokaj mirno prestal vse skupaj, kljub temu da 'tovariši' z njim niso bili zadovoljni. Zato pa se je oviranje študija nadaljevalo. Za leto dni je moral domov in se nekaj časa vsak večer javljati domačemu 'terencu'. V tem letu je delal na kmetiji, vse tako kot ostali. Nato se je vrnil na fakulteto in zavzeto študiral. Vmes je moral za slabo leto (1952/1953) v jugoslovansko vojsko. Pustili so ga bolj ali manj pri miru, le lakote se spomni iz tistih časov.

Na zasliševanjih so ga skušali prestrašiti, da bi kompromitiral druge, sodeloval z Udbo in prekinil študij teologije, ponujali so mu celo možnost za diplomatsko službo v Beogradu.

Kot duhovnik je imel odličnega vzornika

Mašniško posvečenje mu je 25. aprila 1954 predčasno podelil škof dr. Anton Vovk v svoji kapeli na ljubljanski škofiji ob prisotnosti staršev in starejših sester. Novomašnik si je za geslo izbral besede iz psalma 116: »Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil sam ali dobri ljudje?«

Maja 1954 je imel novo mašo v domačem kraju. Bilo je veliko slavje, sosedje so navdušeno pomagali, gostija pa je bila v kozolcu, ki so ga obdali s smrečjem. Značilnost te nove maše je bila tudi v tem, da so fantje celo noč stražili pripravljeno cerkev in prizorišče gostije, da jim ne bi vaški prenapeteži s sodelovanjem Udbe pokvarili slavja.

Značilnost te nove maše je bila tudi, da so fantje celo noč stražili pripravljeno cerkev in prizorišče gostije, da jim ne bi vaški prenapeteži s sodelovanjem Udbe pokvarili slavja. 

Njegova prva kaplanska služba je bila v Tolminu, kjer ga je zelo zaznamoval takratni župnik Anton Štrancar, ki ga je tudi navdušil za katehetiko. O tolminski izkušnji je g. Gašper kasneje povedal: »Imel sem fantastičnega župnika, Antona Štrancarja, mojega prvega mentorja, ki mi je pokazal na svojem zgledu, da sta dve poti v dušnem pastirstvu: delavna in na pol počitniška. Da ni nujno, da se v našem poklicu človek pretegne. On se je pretegnil. To je bilo zame nepozabno in bi vsakemu mlademu gospodu, ki je kaplan, zaželel takega mentorja.«

Župnik, ki ga nadzoruje UDBA

Leta 1956 je bil imenovan za župnika na Vojskem nad Idrijo, kjer je deloval do leta 1964. Vmes je dve leti soupravljal tudi Gorenjo Trebušo. Tega obdobja se je kasneje takole spominjal: »Ampak razlika med Gorenjo Trebušo in nepozabnim Vojskim je bila ta, da so na Vojskem ljudje veliko brali, so bili načitani, so imeli kulturno podstat.«

V tem času ga je komunistična oblast skrbno spremljala, pogosto je plačeval kazni za številne »prekrške«. Leta 1963 so ga za tri tedne poslali v zapor v Solkanu. Očitali so mu, da je pri Vojskarjih neupravičeno in brez dovoljenja oblasti zbiral les za popravilo strehe na župnijski cerkvi. Leta 1964 je g. Gašper prišel na Goriško, v Miren. Takoj je navdušil mladino, prijel se ga je tudi sloves skrbnega duhovnika in dobrega pridigarja.

Prijel se ga je sloves skrbnega duhovnika in dobrega pridigarja

Na Miren ima še danes lepe spomine: »Iz najvišje župnije v škofiji sem šel na 40 m nadmorske višine. Tam sem imel to srečo, da mi je moj prednik, msgr. Oskar Pahor pripravil teren, še boljše kot Janez Krstnik Jezusu Kristusu. On je veliko dal na to, takrat so bili še tisti časi, da je bil imenovan za monsignorja. On je bil zelo uporaben in bister človek, zelo uporaben v vsakem oziru – od pastorale do uradniškega dela, z izrednim spominom. To je bil človek iz enega kosa, ves predan Cerkvi in svojemu poslanstvu, kjerkoli je bil. V Mirnu nas je doletel koncil, ki nas je malo vznemiril. Marsikaj je bilo potrebno na novo definirati, na primer krščansko občestvo, liturgično občestvo. Saj še danes ni definirano. Če se začnemo pogovarjati, vidimo, da za nekim ovrednotenim koncilskim pojmom ne stoji enotna definicija. No, tam se je razvilo delo z mladimi, tudi s prenovo kateheze.«

Cerkev v socialističnem mestu

Leta 1976 je g. Gašper Rudolf postal prvi župnik novoustanovljene novogoriške župnije Kristusa Odrešenika, dekret za to je bil sprva tajen, saj je režim sproti miniral vsak poskus organizacije verskega življenja v Novi Gorici. V težkih časih je prav Gašper Rudolf s sodelavci in široko podporo ljudi uspel izpeljati načrt o gradnji nove cerkve, ki je bila decembra 1982 že posvečena.

Po besedah g. Gašperja so stroški gradnje nove cerkve znašali takratnih 2.200.000 zahodnonemških mark. »Če bi pa želeli obuditi nek zgodovinski stil, bi stala veliko več. Naredili smo zelo preprosto zadevo. Cerkev je prazen prostor, ki se spogleduje z gotiko v tem smislu, da se igra svetlobe v naši cerkvi spogleduje z gotiko. To smo iskali, glede na to, da je cerkev obkrožena z drugimi programi in drugimi objekti.«

Gradnja mu je vzela veliko časa, poleg tega je bilo treba poskrbeti za živo Cerkev, kar v nastajajočem meščanskem okolju Nove Gorice nikakor ni bilo lahko. Že v Tolminu je skrb za njegovo gospodinjstvo prevzela Jožefa Medvedec, po domače Pepca, daljna sorodnica iz Predgriž. Kot otrok je prišla za varuško k Rudolfovim in je do svoje smrti leta 1997 ostala z g. Gašperjem v vseh preizkušnjah.

Kot župnik v Novi Gorici je g. Gašper ostal do leta 2009 oz. 2010, pozneje je v župniji deloval kot duhovni pomočnik in pomagal pri verski oskrbi. Leta 2013 je bil imenovan za duhovnega pomočnika v Medani v Goriških Brdih.

Preizkušen mož številnih darov

Leta 2010 je pri založbi Družina izdal knjigo »Sidra Božje besede«, kjer so zbrani njegovi mašni nagovori. Ljudi je nagovarjal z evangeljsko preprostostjo. Poznan je bil kot prodoren krščanski mislec in kritični presojevalec, ki je bil pri svojih častitljivih letih še vedno eden najbolj prepoznanih duhovnikov na Primorskem.

Najprej ga je oblikovala domača hiša, nato izobrazba, ki jo je pridobival po številnih krajih. Črpal je iz humusa slovenske in italijanske kulture; velika življenjska preizkušnja je bila zlo fašizma in komunizma, ki ju je doživljal in videl propasti. Gradile so ga preizkušnje, učil se je ob velikih osebnostih, zlasti klenih primorskih duhovnikih, katerih veren naslednik je postal in ostal tudi v govorjeni besedi.

Vedno je rad bral, kar je aktualnega v družbi in svetu. Redno je spremljal sodobne trende v teologiji, psihologiji, na področju vzgoje in humanističnih ved sploh. Poznali smo ga kot razgledanega in pronicljivega človeka ter prožnega sogovornika, v svojih pogledih nikoli ni bil mlačen. Ni rad govoril o sebi, tudi o svojih stiskah ne, včasih je bil ostrih, a jasnih nazorov. V svojih stališčih je bil večkrat neizprosen, pogosto s pogledom naprej, kar je včasih bilo komu težko sprejeti.

Za številne pastoralne zasluge ga je Cerkev leta 1999 odlikovala s častnim naslovom papeški kaplan (monsignor).

Kdo so Čedermaci?

Čedermac je na Primorskem in zlasti v Beneški Sloveniji beneški priimek, krajevno ime in sinonim za duhovnika, branika slovenstva, branitelja jezikovnih in kulturnih pravic svojih ljudi, upornika proti asimilaciji slovenske skupnosti v Italiji.

Čedermac je nesebični junak, voditelj, ki s svojo avtoriteto in močno osebnostjo, pogumom in požrtvovalnostjo povezuje, skrbi, varuje in vodi lokalno skupnost. Čedermac simbolizira duhovnike, ki so se upirali ukazom fašističnih in kasneje tudi komunističnih oblasti, zato so jih fašistična in komunistična oblast preganjali.

»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. (…) Prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! (…) Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne! Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. (…) Toda Božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok. Drugi pa bodo zaznamovani kakor hudodelci, preklinjali jih bodo otroci in vnukov vnuki, amen!« Tako se je od svojih vernikov poslovil kaplan Martin Čedermac, naslovni junak Bevkovega romana, ker so ga preganjali fašisti, ki so v Slovenski Benečiji prepovedali slovenski jezik pri bogoslužju in verouku.