Pogovarjali bi se o novinarski avtonomiji? V redu, a to ni prostaško zmerjanje drugače mislečih

Novinarski poklic aktivno opravljam četrto leto. Pred tem pa sem kakšnih petnajst let redno spremljal medije in cenil novinarsko delo. Vedno so bili taki, ki so bili lahko za zgled. Profesionalni, avtonomni, iskalci resnice. No, tudi tistih drugih ni manjkalo.

Eden v skupini prvih je Rajko Gerič. Njegovo delo sem spremljal in občudoval še v časih, ko je delal na TV Slovenija, še preden je na noge postavil Planet TV in kasneje vodil TS Media. Njegove besede v oddajah in prispevkih, ki jih je pripravljal, so imele težo. Ker so bile sad dobrega novinarskega dela in so, neredko, šle proti toku.

Temu se reče novinarska avtonomija. Da pripraviš kakovosten prispevek, za katerim lahko profesionalno stojiš, tudi če je sicer večinsko vzdušje in usmeritev vodstva nekje drugje. Marsikdo, se je že moral zaradi takšne drže posloviti. Denimo Igor Pirkovič, ko je dal priložnost, da predstavi svojo stran tudi hrvaškemu domoljubnemu pevcu Thompsonu, karkoli si že mislimo o njem. In lahko bi našteval dalje. Nemalo jih je bilo tudi na RTV Slovenija, ki so zaradi svoje novinarske avtonomije in profesionalne drže, ki se ni udinjala vsakokratnemu vodstvu, nazadovali, nekateri celo morali menjati službo.

Del novinarjev, ki trenutno stavka na RTV Slovenija, je kot prvo zahtevo stavke navedel zahtevo po novinarski in uredniški avtonomiji. Hvalevredna zahteva, ki jo podpira, kot pravi, tudi vodstvo in v njegovem imenu glavni pogajalec Gerič, ki mu, glede na izkušnje, koncept zagotovo ni tuj.

A vendarle smo v torek na stavkovnem shodu lahko slišali glavno pogajalko z druge strani, Heleno Milinković, da je med pogajalsko skupino stavkajočih in vodstvom globok prepad pri razumevanju novinarske in uredniške avtonomije, zaradi katere niso mogli zbližati stališč.

Zato bi se radi na vsak način znebili vodstva. S pozivi k odstopu, z novim zakonom o RTV, ki ga je pripravljala njihova nekdanja kolegica, ki je lani tudi formalno obelodanila svoj, v praksi že zdavnaj narejeni, vstop v politiko. V želji po t. i. depolitizaciji so se zahvalili za prizadevanja, pozor, političarki, kulturni ministrici, ki jih je pri tem prišla podpreti. Pa premierju, ki dela vse kar more, da bi zavod »depolitiziral.« Sem samo jaz tisti, ki v tem vidi ironijo?

V želji po t. i. depolitizaciji so se zahvalili za prizadevanja, pozor, političarki, kulturni ministrici, ki jih je pri tem prišla podpreti. Pa premierju, ki dela vse kar more, da bi zavod »depolitiziral.« Sem samo jaz tisti, ki v tem vidi ironijo?

Novinarska avtonomija ni slepo zahtevanje zamenjave vodstva, ki je nenazadnje očitno legitimno in legalno izvoljeno. Če temu ne bi bilo tako, ob vseh vloženih naporih najvišje državne politike ne bi več sedelo tam, kjer je. Prav tako novinarska avtonomija ni žaljivo zmerjanje drugače mislečih in zlorabljanje programskega časa za izvajanje propagande, kakršne koli že.

https://twitter.com/IPirkovic/status/1643328561921622017

Redko se pokaže pri tistih, ki jih je j****o več. Ko trobiš v isti rog kot večina, je načeloma ne potrebuješ. Pokaže se, ko si drugačen, ko greš proti toku. Pa ne s prostaškim govorom in javnimi manifestacijami, ki jih je Slovenija že zdavnaj naveličana. Ampak s profesionalnimi novinarskimi prispevki, ki kažejo celostno sliko, in se, kolikor je mogoče, približujejo resnici.

Kaj torej je novinarska avtonomija?

V preteklosti, ko so RTV Slovenija vodili vidni politiki, so novinarji doživljali pritiske zaradi profesionalno pripravljenih prispevkov. Odstopali so z uredniških položajev, gulili sedeže v arhivu, ali nekje v kotih pripravljali redko objavljene prispevke in dokumentarne filme.

Danes noben novinar RTV Slovenija ni nazadoval ali dobil opomina pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi profesionalno pripravljenega prispevka, ki ne bi bil všeč vodstvu. 38 novinarjev ga je dobilo, ker so vdrli v studio v podporo novinarju, ki je dobil opomin, ker se je v etru vedel neprofesionalno in škodil ugledu organizacije, ki jo kot voditelj oddaje predstavlja. Še več, vodstvo je pripravljeno opomine preklicati, če bi bili stavkajoči pripravljeni sprejeti sporazum.

Drugi konkreten očitek se nanaša na prenašanje poskusa sabotaže proslave ob kulturnem prazniku. Kdor je gledal proslavo, mu je hitro bilo jasno, da človek za kamero dogodek pričakuje, verjetno je bil o njem obveščen, morda celo dogovorjen. To sta edina konkretna primera, ki smo ju slišali na shodu, ob množici splošnih floskul in prostaških opazk zoper novinarje in vodstvo.

Denimo v. d. urednika MMC, Igorja Pirkoviča. Kljub temu je portal pod njegovim vodstvom objavil kritičen članek o njem, pri čemer ga avtor ni povprašal po njegovi plati zgodbe. In toliko je slišati o finančnem izčrpavanju in uničevanju zavoda, ki je letos prvič posloval brez izgube.

Delo novinarjev je zahtevno. Iskanje resnice je vedno bilo zahtevno. Ker vedno resnica marsikomu ni všeč. Poleg tega jo je težko najti. Praktično nemogoče. Možno pa se ji je približati. Resnica je vedno samo ena, čeprav jo morda gledamo z različnih strani in dojemamo nekoliko različno. Nikoli pa med enim in drugim pogledom na resnico ne zeva globok prepad. Ko je temu tako, vsaj ena stran ne govori resnice, ni iskrena. Vprašanje je torej, kakšno novinarsko avtonomijo si dejansko želimo in po kateri strani tega prepada bomo do nje prišli.