Pogled psihoterapevta: Je razmejitev med kliničnimi in navadnimi psihoterapevti primerna?

POSLUŠAJ ČLANEK

Ministrstvo za zdravje je konec junija v javno razpravo posredovalo predlog zakona o psihoterapevtski in kliničnopsihoterapevtski dejavnosti.  Zakon naj bi zagotovil večjo dostopnost psihoterapevtske obravnave, med drugim pa naj bi tudi uvedel dva poklica - psihoterapevt in klinični psihoterapevt. Medtem ko klinični psihologi in psihiatri delitev dveh poklicev večinoma podpirajo, se psihoterapevti z njo ne strinjajo. Zanimal nas je pogled psihoterapevta z več kot 30-letnimi izkušnjami, ki pravzaprav sodi v neko posebno kategorijo - po študiju sociologije je namreč na Medicinski fakulteti opravil še dvoletni študij psihoterapije in svetovanja.

Področje psihoterapije je v Sloveniji neurejeno, zakon ki bi to področje uredil, se pripravlja že približno 20 let. Poklic psihoterapevt torej uradno ne obstaja, ravno tako niso določeni pogoji za njegovo izvajanje, niti niso predpisane zahteve za edukacijo. Ker ni nadzora nad izvajalci, se na trgu pojavljajo tudi raznorazni šarlatani. Dogaja se, da ljudje na eni strani ne pridejo do potrebne strokovne pomoči, na drugi strani pa toliko lažje padejo v roke izvajalcem, ki niti nimajo potrebnega znanja in izkušenj. Ministrstvo za zdravje je v začetku poletja v javno razpravo poslalo predlog zakona o psihoterapiji, ki pa je požel mnogo kritik pravzaprav z vseh strani. Kritike se med seboj na nekaterih mestih tudi diametralno razlikujejo, vendar pa se je težko znebiti občutka, da želi določena stran obdržati svoj monopol – ne le v zdravstvu, ampak tudi pri izobraževanju in sodnem izvedenstvu. O teh temah smo se pogovarjali tudi z Borutom S. Pogačnikom, sociologom in psihoterapevtom ter sodnim izvedencem za preiskovanje pisav. Pogačnik se z reševanjem človeških stisk ukvarja že vrsto let. Borut S. Pogačnik v Združenju invalidi – Forumu Slovenije že vrsto let nudi psihosocialno pomoč najbolj ranljivim skupinam. Pomoč je ponudil med prvimi že v času epidemije covida-19, po poplavah, izvaja jo tudi še dandanes. »Ta pomoč je izrednega pomena, kar so dokazali tudi številni rešeni primeri iz obdobij, ki jih navajate,« je poudaril in pojasnil, da se v Združenju invalidov – Forumu Slovenije tudi sicer ukvarjajo z najbolj ranljivimi skupinami - in to vsak dan, ko v okviru posebnega socialnega programa Veriga psihosocialne oskrbe in druženja obiskujejo ljudi, ki so izpadi iz vseh socialnih mrež. »V primerih epidemij in drugih elementarnih nesreč pa smo ustanovili tudi Dežurno psihosocialno službo za pomoč in oporo ranljivim skupinam, ki neprekinjeno deluje že od 20. marca 2020 naprej in to vsak dan v tednu od 8. do 21. ure,« je povedal. Dosegljivi so na telefonski številki 041 381 679 ali prek elektronske pošte [email protected].

Delo v dežurni službi zahteva visoko strokovno usposobljenost

»V mojem primeru so bili to kar trije dokončani študiji, in to na Fakulteti za socialno delo, FSPN, ki se danes imenuje Fakulteta za družbene vede in Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, kjer sem dokončal dva študija, in sicer svetovanje ter psihoterapijo,« je dejal Pogačnik, ki meni, da so tovrstni študiji dobra podlaga, obenem pa je potrebno kontinuirano izobraževanje na vseh področjih psihosocialnega dela ter še zlasti psihoterapije in svetovanja. Zanimalo nas je, kako poteka tako delo. Ali gre za svetovalni pogovor ali za kakšno drugo obliko terapije, koliko časa praviloma traja? Pogačnik nam je pojasnil, da delo v dežurni službi poteka na način, da svetovanec stopi v stik z njimi preko mobilne telefonske številke ali pa preko elektronskega naslova združenja. »Potrebno je namreč povedati, da nekateri potrebujejo za klic celo več tednov časa, preden se odločijo za pomoč, kar je povezano tudi s travmatičnimi doživetji iz preteklosti in z osebno strukturo vsakokratnega klicatelja. Nikoli ne sprašujemo po osebnih podatkih, ker vemo, da je težava, v kateri se nekdo nahaja, tudi zelo občutljive narave in se raje osredotočimo na problem, ki ga svetovanec trenutno ima in kako je to do zdaj vplivalo nanj,« je Pogačnik še pojasnil, da v nadaljevanju poskušajo osvetliti vse okoliščine, v katerih se ta oseba nahaja. Včasih je težava tako obširna in tako globoka, da svetovanca povabijo tudi na pogovor v njihove prostore v Ljubljani. Tam v okviru ene od psihoterapevtskih tehnik rešujejo skupaj z njim ta problem, iz katerega se sam do sedaj ni mogel izkopati. »Gre za kratko dinamično analitično psihoterapijo, ki ima določene protokole, po katerih je število takšnih pogovorov omejeno, vendar ne zaradi naše stiske s časom, ampak zato, da tudi svetovanec naredi določene premike v svojem življenju,« je Pogačnik še razložil, da se pri tej vrsti terapije ne osredotočajo posebej na njegovo preteklost in težave v otroštvu, ampak jemljejo svetovanca kot osebo s težavo »tukaj in zdaj«. »Podoben način poznamo tudi pri drugi tehniki, to je gestaltu, kjer je tudi pomembno vse, kar se dogaja v tem trenutku,« je še povedal. Gre torej v bistvu za dve tehniki: prva je svetovanje in druga je kratka dinamična psihoterapija, ki sta v okviru takšne službe izjemnega pomena in po mnenju Pogačnika edini uporabni.

Je razmejitev med kliničnimi in navadnimi psihoterapevti primerna?

V predlogu zakona o psihoterapiji je zamišljena razdelitev med kliničnimi in navadnimi psihoterapevti, ki v mnogih krogih buri duhove. Glede te razdelitve je pravnik Rajko Pirnat ocenil, da zakon neupravičeno razlikuje med psihoterapevtsko in klinično psihoterapevtsko dejavnostjo, pri čemer nikjer ne določa med njima nobene vsebinske razlike, hkrati pa ju drastično različno obravnava. Klinična psihoterapija se obravnava kot zdravstvena, psihoterapija pa kot gospodarska dejavnost. »To vodi do neupravičenega razlikovanja v položaju izvajalcev, uporabnikov storitev, ki enkrat nastopajo kot pacienti, drugič pa kot potrošniki. Ta del temeljne ureditve dejavnosti je s pravnega gledišča nedomišljen in neskladen z načelom enakosti pred zakonom, ker enaki dejavnosti obravnava različno,« je pojasnil pravnik.  Pogačnika smo torej vprašali, kako on gleda na to predlagano razdelitev - ali neklinična psihoterapija sploh lahko zdravi ali gre pač za dopolnilno obravnavo, ki morda celo nujno ne sodi v zdravstveni sistem kot tak? Ali klinična psihoterapija sploh obstaja? »Da, klinična psihoterapija v bistvu obstaja in je kot taka edina. Neklinične terapije pa v bistvu sploh ni. To drugo: neklinično psihoterapijo bi morali imenovati zgolj in samo – svetovanje. Kolikor vem, imajo to tudi v bolj razvitih deželah to tako urejeno,« je odgovoril Pogačnik. Klinična psihoterapija po njegovih besedah pomeni pristop k svetovancu, bolniku ali pacientu z vidika globinske psihologije, kar pomeni, da moramo absolutno poznati postulate tovrstnega pristopa z vidika osebnostnih struktur in še zlasti v razmerjih med Nadjazom ali Superegom, Jazom ali Funkcionalnim egom ter Idom ali Nezavednim. »Poleg tega pa seveda moramo upoštevati tudi transfer in kontratransfer, ki obstajata v odnosu med pacientom in psihoterapevtom v obeh smereh. Pozorni moramo biti tudi na odpore, do katerih običajno prihaja, ko se približujemo notranjemu konfliktu oziroma bistvu težave, zaradi katere je taka oseba tudi prišla k nam,« je še izpostavil in v nadaljevanju povedal, da mora biti obravnava ciljna, z namenom, da ublažimo simptome in da pobrskamo za vzroki težav, ko gre za notranjepsihični konflikt. Upoštevati moramo osebnostno strukturo oseb. Pojasnil je, da po izhodiščih neoanalitične teorije razlikujemo štiri vrste osebnostnih struktur, ki so: depresivna, shizoidna, histerična in prisilna. »V desetletjih mojega dela z različnimi svetovanci in uporabniki, tako svetovanj kot terapij, je ta opredelitev zelo dobra, saj vemo, da smo vsi nekoliko zaznamovani z eno od teh struktur. To je zlasti pomembno pri vprašanjih transferov in kontratransferov, kjer so lahko velike razlike med strukturami tudi razlog za neuspešen potek terapij.«

Pomembna okoliščina je po mnenju Pogačnika tudi, da lahko vsakdo - vključno s terapevtom - vljudno odkloni sodelovanje, če meni, da zaradi prej omenjenih osebnostnih struktur ne bo prišlo do želenih sprememb. »Vsekakor pa sem mnenja, da tako, kot je lepo poudaril Carl Gustav Jung, psihoterapija bogati ne samo pacienta, ampak tudi psihoterapevta, ker gre v bistvu za izmenjavo spoznanj o sebi,« je še dodal. Takoimenovana neklinična psihoterapija pa bi bila po Pogačnikovem mnenju samo označena s svetovanjem, ki ga v primeru manjših težav oseb rešujejo na ta način. Pri svetovanju se namreč ne osredotočajo toliko na vzroke nastalih težav, ampak na reševanje trenutnih stisk, ki pa so tudi zelo globoke in včasih vodijo tudi do samomorilnega vedenja, zato je svetovanje še kako pomembno v fazi pomoči ter lahko kasneje preide tudi v psihoterapijo, ki pa mora biti strokovna in »podložena« z znanjem.

»Menim, da je bistvo vsega do zdaj omenjenega v tem, da ločimo klinično ali kakršnokoli psihoterapijo od neklinične ter jo poimenujemo enostavno svetovanje, kar po svoji vsebini, namenu in ciljih tudi je,« je poudaril Pogačnik, ki bi sebe na podlagi 30-letnih izkušenj uvrstil med klinične psihoterapevte. Pogačnikovo osebno mnenje je, da je lahko psihoterapija samo ena, pa naj se imenuje klinična ali kako drugače. Svetovanje pa je tisto, ki naj bo hitro in lahko dostopno osebi s težavami, da ta ne bi zašla v slepo ulico, kjer večinoma ni videti izhoda, kar je tudi naš nacionalni problem, saj spadamo med države z visoko stopnjo samomorilnosti, čeprav so rezultati za lansko leto nekoliko nižji, kar zadeva koeficient. »Seveda pa so pri tem številni odpori tudi na ravni stroke, ki ne zmore ali ne zna postaviti ločnice med obema pristopoma. Dokler te ločnice ne bo, verjetno tudi ne bo nekega soglasja, kaj je eno in kaj je drugo,« je zaključil psihoterapevt Pogačnik. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike