Podpora levi-sredini v Evropi v prostem padu, ne pa tudi v Sloveniji

Politologi, ki se ukvarjajo z evropsko levo sredino, opozarjajo, da se ji po celem kontinentu podpora sesuva z neverjetno hitrostjo, piše Economist.

Slednje pa ne velja za Slovenijo, kar je razbrati tudi iz spodnjega grafičnega prikaza the Economista, po katerem je Slovenija ob Romuniji in Estoniji država z največjo podporo levici v Evropi.  

Na začetku stoletja bi lahko odšli na pot iz škotskega Invernessa do Litve ali pa na potovanje s trajektom po Skandinaviji, ne da bi prečkali državo z desnimi strankami na oblasti. Socialni demokrati so vodili tudi Evropsko komisijo ter imeli primat v Evropskem parlamentu.

Vendar je v zadnjem času njihov delež glasov tako na državnih kot na evropskih volitvah padel najnižje v zadnjih 70-ih letih. Od petih EU držav, v katerih so lani potekale volitve, so socialni demokrati izgubili moč na Danskem, na Finskem in na Poljskem. Najslabše rezultate do sedaj so dosegli v Španiji, v Veliki Britaniji pa so se slednjemu izognili za mišji rep.

Drugje je res, da je leva sredina še vedno del vlade: kot nepriljubljena in ideološko nejasna parlamentarna stranka v Nemčiji in na Nizozemskem in na čelu majavih koalicij na Švedskem, na portugalskem in v Avstriji. A to so države, kjer so te stranke nekoč bile dominantne vladne stranke.

V Franciji predsednik François Hollande dosega čedalje nižjo priljubljenost, s katero mu zmaga na predsedniških volitvah prihodnje leto lahko uide iz rok. Italijanskemu premierju, Matteu Renziju, gre nekoliko bolje, vendar njegova stranka še vedno izgublja podporo. Tudi nekdanje občinske in regionalne levosredinske "utrdbe", kot sta Amsterdam in London, Katalonija ter Škotska, so tradicionalnemu levemu-centru spolzele med prsti.

Kriza evra in drugi razlogi za padec podpore

Kriza evra je upad podpore pospešila. V severnih državah je ideja o milejših varčevalnih ukrepih pri veliko volivcih izpadla kot trošenje denarja za reševanje potratnih držav na jugu, kar je pripeljalo do omejevanja možnosti levice.

Vendar tudi te ekonomske okoliščine niso edini razlog za tak nagel upad. Za to, da je Evropa veliko bolj neprijazno okolje za levosredinske stranke, so v bistvu štirje razlogi: njihov lasten uspeh, strukturne spremembe v ekonomiji, zmanjšan strah pred političnimi ekstremisti in izginjanje monolitnih socialnih slojev.

1. Uspeh

Večina ciljev prvotnih levih strank, so bili s časom doseženi. Univerzalne javne storitve in redistribucija so danes tako široko sprejete ideje, da jih z lahkoto prevzemajo rivalske stranke, tako z leve kot z desne. Nihče danes se več ne sprašuje, ali naj ljudje prejemajo pokojnino ali ne - ta cilj je bil dosežen.

2. Strukturne spremembe na ekonomskem področju

V enakem času se je spremenila evropska ekonomija in s tem napravila kolektivistično politiko, na kateri je gradila centralna levica, veliko manj učinkovito.  Transport dobrin je postal hitrejši in cenejši, povečala se je mobilnost kapitala, tržni dogovori so veliko bolj daljnosežni, avtomatizacija delovnih procesov je na čedalje višjem nivoju.

Industrijska združenja, ki smo jih poznali od industrijske revolucije naprej, so izgubile na moči. Zgodil se je ogromen preobrat od izdelovalne industrije, ki se je preselila na druge celine, k storitvenem sektorju. Državno lastništvo je zamenjal privatni sektor.

4. Strah pred ekstremi na obeh straneh je zagotavljal simetrijo

Po padcu železne zavese se je zgodil še en preobrat - pred tem je bila politika v državah obremenjena z zgodovino - pod pritiskom Sovjetske zveze ali spominjajoč se fašizma so se socialni demokrati in krščanski demokrati v nekakšni politični simetriji zbrali okoli sredine.

Danes, generacijo kasneje, se stranke lahko svobodno odločajo tudi za usmerjenost daleč stran od stare mainstream zlate sredine, kar slednjo slabi predvsem v zadnjem obdobju.

To širjenje političnega spektra pa je tudi trdno povezano s četrtim razlogom za upad  leve-sredine - čedalje večja fragmentacija socialnih pripadnosti in socialnih identitet in s tem povezano izginevanje enotnih socialnih slojev, kot smo jih poznali do sedaj.

4. Izginjanje monolitnih socialnih slojev

Raziskava, ki je je leta 2013 opravil BBC je pokazala, da se samo še tretjina britanskih volivcev ima za pripadnike tradicionalnega delavskega in srednjega razreda. Preostali se identificirajo z novimi, hibridnimi razredi, kot je na primer tehnični srednji razred. Mladi volivci, ki so odraščali ob družbenih omrežjih, se raje identificirajo z inovativnimi lastnimi oznakami kot da bi se zavzeli za pripadnost družbenemu razredu. Namesto strank raje izbirajo gibanja.

To predstavlja problem sicer vsem političnim strankam, najbolj pa to občutijo levosredinske, ki so opirajo na podporo delovnega razreda ter na del srednjega razreda.

Kako do ukradenih volivcev

Če se želijo tako evropske levosredinske stranke še naprej boriti za oblast in obstoj, bodo morale uporabiti vse svoje moči na področju razlikovanja od drugih, pri verodostojnosti ter pri prepričljivosti, da si bodo priborile nazaj "ukradene" volivce.

Tok zgodovine, ki jim je pri zmagah pomagal do sedaj, jih sedaj ne bo več sam od sebe nosil novim zmagam naproti, zaključujejo pri The Economistu.