Po ugovoru vesti zdravnice: razcepljenost zaradi cepljenja otrok

Andreja Barat
7

V teh dneh se je ob ugovoru vesti pediatrinje, ki je zaradi nasprotovanja staršev cepljenju svojih otrok prosila, da zanje poiščejo novo zdravnico, spet razplamtela debata o smiselnosti obveznega cepljenja.

Nekateri so srdito za, drugi srdito proti, na sredini pa je večinska masa staršev, ki svoje otroke seveda cepi, ker menijo, da ne morejo na internetu najti verodostojnejših informacije kot jih imajo zdravniki (in na srečo ni doživela stranskih učinkov cepljenja), pogreša pa spoštljivo in razumno razpravo z obeh strani.

Zatorej namen članka ni ugotavljanje in razglabljanje o upravičenosti ali neupravičenosti cepljenja, saj le to niti ne bi smelo soditi v območje laične javnosti. Gre predvsem za razmislek o tem, kje je prišlo do kratkega stika med stroko in zaskrbljenimi starši ter kako najti skupno pot, saj je navsezadnje cilj vsem skupen – to je zdravje otrok.

In ravno to ne bi nikoli smelo postati igra moči v smislu jaz imam prav in ti nimaš. Ne bi škodilo, če bi se tu in tam oboji pogledali v ogledalo.

Nasprotniki

Slabo uslugo nasprotnikom cepljenja delajo tisti izmed njih, ki nastopajo prenapeto in ob pogovoru z njimi dobiš občutek, kot bi dovolil, da so tvojemu otroku vbrizgali izvleček černobilske zelene mušnice, s katerim je povezan vsak kasnejši prehlad.

Zdravnike vidijo v najslabšem primeru kot člane skrivnega farmacevtskega klana, ki želi s cepljenjem ustvariti populacijo pohabljencev in s tem medicinskih potrošnikov. V najboljšem primeru pa kot nekoga, ki od 26. leta ni odprl nobene knjige niti prebral kakšnega članka in je s svojim znanjem desetletja v preteklosti. Kar je seveda neutemeljeno in krivično.

Bridek razlog za takšno prepričanje pa žal pogosto izvira iz tega, da so se od blizu srečali z negativnimi posledicami cepljenja pri svojem otroku in verjetno tudi z arogantnim odnosom medicinske stroke.

In smo že pri nasprotni strani.

Morda cepljenje ni najboljša rešitev za vsakega posameznega otroka (in zelo hudo je, če je to ravno vaš), toda za celotno populacijo je gotovo ena neuspešnejših medicinskih zgodb.

Zagovorniki

Morda cepljenje ni najboljša rešitev za vsakega posameznega otroka (in zelo hudo je, če je to ravno vaš), toda za celotno populacijo je gotovo ena neuspešnejših medicinskih zgodb. Vsaj upajmo, da si nihče ne domišlja, da so bile črne koze in mumps izkoreninjeni z jantarjevo ogrlico in sončno energijo.

Dejstvo pa je tudi, da so od takrat minila desetletja. Kljub izjemni koristnosti cepljenja so se pokazali tudi stranski učinki, za katere imamo laiki občutek, da jih stroka zanika. Če je bila po vojni v pomanjkanju konzerva pravi blagoslov, ki te je rešil lakote, to ne pomeni, da si tudi danes, ko se je situacija normalizirala, zadovoljen z njo in še manj, da je to na dolgi rok najboljša prehrana.

Znanost in stroka (z redkimi izjemami) sta seveda na strani zagovornikov cepljenja. Vendar to ne opravičuje vzvišenega odnosa, ki so ga starši pogosto deležni, ko imajo kakšno vprašanje preveč.

Videti je, da se danes stroka, vsaj v Sloveniji, enostavno ne želi pogovarjati o težavah, ki jih morebiti povzročajo cepiva.

Seveda velja, v duhu nedavnega kulturnega praznika, rek: »Le čevlje sodi naj kopitar.« Pa vendar kupec in uporabnik čevljev lahko tudi pove, kako je zadovoljen z njimi in ni prav, da ga kopitar obravnava kot bedaka, če trdi, da ga čevlji tiščijo.

Najmanj posluša ga lahko, mu razloži, da se bodo verjetno sčasoma uhodili in če ugotovi, da so čevlji res neustrezni, jih naj popravi. Če pa so mu že povzročili škodo, naj se mu le ta maksimalno povrne.

Znanost in stroka (z redkimi izjemami) sta seveda na strani zagovornikov cepljenja. Vendar to ne opravičuje vzvišenega odnosa, ki so ga starši pogosto deležni, ko imajo kakšno vprašanje preveč.

Skupna pot

Veliko bi naredila že sprememba odnosa. Priznanje in ovrednotenje problema (ne glede na to, v kako majhnem odstotku se pojavlja) posledic cepljenja. Primerna in sočutna podpora v teh primerih. Tako zdravstvena, moralna kot finančna. Na državni ravni bi to moralo biti zanemarljivo število. Če pa ni, leži problem nekje drugje in bi ga morali obravnavati še veliko resneje.

Prav tako ni odgovora na vprašanje, zakaj je ponekod cepljenje zgolj priporočeno, pri nas pa obvezno. Je naše zaupanje v zdravstvo res tako nizko? Škoda, da nima, z ozirom na svobodni trg in pretok prebivalstva, celotna EU glede tega iste politike.

Veliko je vprašanj, ki se seveda zdravniku, ki je pred desetletji še videl posledice hudih bolezni, ki so danes izkoreninjene, zdijo brezpredmetna in to navadno tudi jasno pokaže. Prav bi bilo, da bi se tudi zdravniki bolje vživeli v stisko staršev. Tem je razumljivo najpomembnejši lasten otrok.

In če lastni otrok zavoljo skupnega dobrega pade v odstotek hudih stranskih učinkov in potem namesto priznanja ter podpore dobi aroganco in pometanje pod preprogo … je nekaj narobe.

Zdravniki, ne bogovi

Ton pisma zdravnice, ki podaja ugovor vesti, je drugačen od tega, ki smo ga pacienti običajno vajeni. Prikaže svojo stisko (se pokaže kot človek), natančno in vsakemu laiku razumljivo razloži, zakaj podaja ugovor vesti.

Ne vzpostavlja distance med nevednimi laiki in zdravniki s strokovno govorico. Je prijazna, ne obsoja, ne očita, vztraja pa pri dejstvih in prosi za razumevanje. Tudi, če se z njo ne strinjate, ji težko zamerite. Razen če niste eden tistih, ki so tolerantni samo do tistih, ki so njihovega mnenja.

Zdravniška zbornica bi jo morda lahko rekrutirala za vodenje tečajev na temo primerne komunikacije s pacienti. Kajti večina nas verjame in hoče verjeti, ne glede na vse teorije zarote, da je vsakemu zdravniku in še posebno pediatru, v prvem interesu zdravje otrok. Glede na to, da imamo torej starši in zdravniki isti cilj, je res škoda da ne bi sodelovali, se poslušali in si malo bolj zaupali.

Zdaj pa samo še čakamo, da razvijejo cepivo proti vzvišenosti in prenapetosti. In  to cepljenje bi moralo biti obvezno tako za zdravnike kot za paciente.

7 KOMENTARJI

  1. “Da je vsakemu zdravniku in še posebno pediatru, v prvem interesu zdravje otrok”?

    Kako ste lahko v to tako zelo prepričani o zdravnikih, ki opravljajo splave in so v konfliktu interesov, saj jih financira farmacevtska industrija?

  2. Andreja z vsem spoštovanjem. Pišete odlične članke! Tu ste šli pa na temo s katero pihnete zelo mimo. Tudi sicer od Domovine pričakujem take članke kot jih ni na 24ur.com in rtvslo.si. Tuljenje v isti rog ni potrebno, ne doda nobene vrednosti mediju, ki ga bralci podpiramo.

    Sem iz stroke in lahko vam potrdim, da se motite. Uspeh cepljenja je MIT. V enaki meri za boleznimi zbolevajo tako cepljeni kot necepljeni.

    Imunolog Pretnar se je pred kratkim oglasil in to zelo tehtno! Priporočam ga v branje kot strokovnjaka, ki ni ne na eni in ne na drugi strani: http://www.regionalobala.si/novica/odziv-koprskega-imunologa-anticepilstvo-je-posledica-ravnanja-farmacije-zdravnikov-in-ministrstev

    Absolutno se strinjam, da je stroka vzišena in ignorira stranske učinke. Na srečo obstaja Facebook in tudi plemenite ženske kot je nekdanja miss Slovenije, ki sedaj objavlja zgodbe staršev, ki v medije ne pridejo. Kopiram iz http://www.alenkavindis.si samo eno:

    “Bilo je leta 2012. Rodila sem popolnoma zdravega sina, težak 3670g in velik 51,5cm. Prejel je injekciran K vitamin takoj ob rojstvu. Dojila sem ga.

    Lahko si mislite, kako je ženski, ki se je leta trudila zanositi in uspešno donositi. No, to sem doživljala. Končno nama je uspelo. Uspela na svet dati drobno bitje.

    Sin je bil popolnoma zdrav fantek, apgar 9/10/10. Pridno dobival na teži. Nikoli dobil umetnega mleka. Sama sem se zelo nagibala k dojenju in zdravemu načinu življenja.

    Pri enem mesecu je pridobil več kot kilogram in 5cm. Podobno do drugega meseca. Pri treh mesecih je pridobil le 750g, vendar še vedno ok.

    Takrat prejel prvo dozo cepiva DiTePer. Še isti dan je imel močno povišano temperaturo do 41°C, kričal do onemoglosti, bil bled in vidno poslabšanje stanja. Odhitela sva v ZD. Pediatrinja, ki ga je pred tem tudi cepila, je dejala, da to ni nič. Da otrok pač joče in zraven je slučajno pač staknil virozo. Ampak to ni bil navaden jok, vedno več berem…to je bil encefalitičen jok. Vročina je v intervalih vztrajala še več kakor teden, jok še dalj.

    Nehal me je gledati, ni se odzval na zvok ropotuljice. Postal je slabokrven in na koncu pri malo čez 4m res staknil virozo, z izcedkom iz nosu, groznim kašljem, test pokazal RSV okužbo. Vročina je vztrajala vse do naslednje posvetovalnice.

    Kljub bolezni, in nedokončani ozdravitvi, kljub vročini večer poprej so ga pri 4,5m ponovno cepili. Začel je zverinsko kričati, obračati oči…bile so krvavo rdeče, zvijal se je v hrbtenici vznak. Tresel se. In kričal. Pediatrinja je dejala, da je to normalen odziv po cepljenju, ker mu pač ne ugaja vbod v mišico in se bo navadil.

    S kričečim otrokom, ki ima nek napad, naju je odslovila z datumom čez manj kot dva meseca. Opomnila, da prejme še eno dozo tega cepiva in ima pol leta mir.

    Komaj se spraviva v avto, sin utihne. Pomislila sem “super, se je le pomiril”. Speljem in ga pogledam. Modro rdeč v obraz, oči krvavo izbuljene…usta široko odprta. Ugasnem avto, kar na stezi pred vhodom v pediatrični del ZD. Odhitim k pediatrinji, otrok ne diha. Trudi se nekaj minut, sestra pokliče reševalno ekipo zdravstvenega doma, da prihitijo ponj. Medtem ko se reševalci ubadajo z njim, mi hladnokrvno odvrne “umrl bo”. Nobene empatije, čisto egoistično, da se naj sprijaznim. Skupaj z reševalci odhitim do njihovega vozila.

    Ker je le dojenček, rečejo da jih mora biti več, da jaz pa naj pridem za njimi v bolnišnico.

    Otrok se bori za življenje, jaz pa naj sedem v avto, in se peljem za njimi?

    Poklicala sem nekaj številk…tistih ljudi, ki sem vedela, da me bodo pomirili, da bo vse tako kot treba.

    Pred ZD sem stala nekaj min. V bližnjo trafiko si šla kupiti cigarete, katere v življenju nisem kadila. Sedla v avto, se odpeljala proti bolnišnici. Tresla sem se, jokala, kričala…

    Končno prispem in iščem kam so odpeljali mojega otroka.

    Izvem, da so ga po poti nekajkrat oživljali, saj je vsake toliko njegovo srce prenehalo biti.

    Na koncu ga, nekaj minut preden so prispeli v bolnišnico, niso mogli več oživeti, zato so lahko ob prihodu na cilj lahko le potrdili smrt.

    S to skopo informacijo, sem morala le čakati, da sem dobila dovoljenje ga videti. Sprva niso dovolili, misleč da je to šok za mamo. Vse dokler nisem uporabila različnih groženj s tožbo. Bil je v krču, imel izbočene oči.

    Umrl je. Ni ga več.

    Vse kar je na listu pisalo, je bila Nenadna smrt dojenčka in nikakor ne reakcija na cepljenje.

    Z njegovim očetom sva se kasneje razšla. Nikoli si nisem mogla odpustiti tega, da sem dovolila cepljenje otroka, ki je že prvič imel reakcijo na predhodno dozo cepiva in drugič, ni bil popolnoma zdrav.

    Sedaj imam že hčerko, pričakujem še enega otroka.

    Hči ni cepljenja, razen K vitamina ob rojstvu.

    Sprva se je pediatrinja strinjala, da je ne cepimo, sedaj pa prejemam grožnje iz njene strani, da me bo prijavila in da bom morala mastno plačati.

    Plačati? Zato, ker nočem še enega otroka pokopati? Plačati, ker se borim za zdravje in življenje svojega otroka?

    Kdor se želi cepiti, se naj, kdor pa iz kakšnega koli razloga noče, ali ne želi, cepiti ne sebe in ne svojih otrok, naj ima to možnost. In nobenega od mojih otrok več ne boste ubili, pohabili, ali kako drugače poškodovali s cepivom.

    Sem dobila pred časom ponudbo, da se javno izpostavim, vendar poudarjam, da se zaradi varnosti družine, še posebej otrok, ne bom, saj s tem ne bi obudila sina, in ničesar spremenila. Verjamem pa, da naše zgodbe lahko spremenijo mišljenje tistim, ki bi pod prisilo naše otroke cepili, svojih pa ne, ker se zavedajo reakcij.”

    Ko sem na mail dobila tole v srce segajočo žalostno zgodbo, sem pošiljateljico vprašala, če je bila njena zgodba že kdaj objavljena v medijih. Objavljam še njen odgovor:

    Ne v medijih ni bilo nikjer. Bilo mi je rečeno, da tudi če dam v medije, javnost, …da ne bom nič dosegla, ker to pač ni reakcija na cepivo, da otroci pač umirajo, pa ker sem tako imela prej nekaj splavov, da je to razumljivo.
    Ampak, če sem dovzetna za umrljivost mojih potomcev, zakaj je hči super zdrava? Res veliko naključje, vendar je razlika, ker ni cepljena.

    Žal facebooka ne uporabljam, me je znanka, ki je v njej obvestila, da zbirate zgodbe in sem vam jo posredovala, da si po vseh teh letih olajšam dušo in tretjega otroka, ki pride v kratkem sprejmem kot darilo, ki mi ga pošilja sin iz nebes, saj bo fantek tako, kakor je bil prvi.

    Morda bo zgodba prešla tudi do naše pediatrinje, in bo ugotovila, da ni poštena njena prisila v cepljenje hčerke.”
    Mateja

    vir: http://www.alenkavindis.si

  3. Zanimivo je, da so edino cepiva tista v medicini, kjer ni enotnega mnenja – ne med stroko, ne med laiki. V vseh državah obstaja “upor” proti cepljenju in to tako med zdravniki kot drugimi. Zakaj tega ni pri antibiotikih? Zakaj ne pri tabletah proti holesterolu? Zakaj ne pri analgetikih?
    In cepiva so edina, kjer zdravniki ne želijo pojasnjevati, kako delujejo, kaj vsebujejo, in kjer starši ne dovijo v roke navodil za njihovo uporabo, ki bi jih morali, tako kot je to pri vseh drugih zdravilih,
    In cepiva so edina, kjer sestava ni javno znana.
    Zakaj toliko skrivnosti, če pri njih res ni nič spornega?

    In nenazadnje ravno pred kratkim sta 2 italijanska znanstvenika odkrila, koliko “nečistoč” vsebujejo cepiva. Si predstavljate, da bi to našli v hrani za dojenčke? Garantiram, da bi v trenutku sledil odpoklic s trga in zgražanje vseh, kako je to mogoče. Kaj pa se je zgodilo s cepivi? Ste morda asledili kakšen ukrep? Je kateri medij poročal o tem? Ponovno golo naključje, da bi isto zadevo, če bi se znašla v hrani, bombandirali na vse možne načine, a ko gre za injiciranje tega v naše otroke, nihče ne reagira.

  4. Cepljenje je zelo uspešno preventivno “zdravljenje”. Ravno njegovi uspešnosti se moramo sedaj zahvaliti za sorazmerno velik odpor proti njemu. Sedaj žal nimamo več izkušenj z doživljenskimi invalidnostmi zaradi paralize, množičnimi smrtmi otrok zaradi davice in oslovskega kašlja.
    Pri tem pa se pozablja, da se tako stanje lahko ponovi, verjetno ne v takem obsegu, kot nekoč, pa vendar. Ali se res zavedamo, da se moja svoboda neha ob svobodi mojega bližnjega? Da se s sorazmerno nenevarnim posegom zavaruje bližnjega, ki ima lahko presajen organ, je preobčutljiv na cepiva ipd, pa se ne sme in more cepiti tudi če si to želi.
    Kaj pa tisti stari, ki so nenehno bolehni, pa sploh ne pridejo do toliko zdravja, da bi se lahko cepili proti gripi. Moja mama je že med njimi.
    Vsem, ki z ihto kažete na različne spletne strani pa priporočam, da pogledajo tudi širšo sliko. Google namreč prikazuje iskalne stani prednostno glede na zgodovino prejšnjih iskanj, zato se kaj hitro ujamemo v mehurček, ki nas zaziba v lažno samozaupanje. Za vsako stran, ki zagovarja neko tezo se najde vsaj ena, ki jo spodbija.

  5. Črne koze in mumps so bili izkoreninjeni po zaslugi higiene in dobre karantene.

    Menda ne boste rekli, da je promil cepljenih ljudi dovolj, da pripišemo zasluge cepljenju?

    Pa še to. V Britaniji so ugotovili, da na dolgi rok cepivo ni bilo učinkovito.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime