Po Evropi zapirajo na tisoče cerkva. Kaj pa v Sloveniji?

Zahodna Evropa zapira svoja svetišča, ker ni več vernikov, ki bi jih potrebovali in zanje skrbeli. Cerkev bi se stavb nemalokrat rada znebila, saj vzdrževanje zahteva veliko denarja, prispevkov vernikov pa je vse manj. Vse več stavb, kjer so nekdaj odmevali korali in himne, se tako spreminja v knjižnice, restavracije, muzeje, bare, skejt parke in še marsikaj.

Kaj kaže statistika, kje je najhuje in kje morda ravno obratno ter kakšno je stanje v slovenskih škofijah? Preberite v nadaljevanju.

Nedavno je po medijih zakrožila nova vest o množičnem zapiranju cerkva: katoliška škofija na severu Nizozemske, ki vključuje tudi prestolnico Amsterdam, je sporočila, da bo primorana v naslednjih petih letih zapreti 60 % – natančneje 99 od 164 – cerkva zaradi hitro upadajočega števila udeležencev bogoslužij (kar je dodatno pohitril čas epidemije), manj prostovoljcev in manjših prihodkov.

Od 65 cerkva, ki naj bi ostale aktivne, bi jih 37 naslednjih pet do deset let delovalo kot "podpornih cerkva", le 28 pa bi jih ostalo na daljši rok kot "središča evangelizacije".

Število kristjanov, ki hodijo k maši, je od leta 1950 v škofiji s 425.000 krščenimi katoličani upadlo z 80 na komaj 3 odstotke. Zapiranje cerkva bo najhuje prizadelo podeželje – v večjih mestih ostajajo žive raznolike skupnosti, ki so pogosto večidel sestavljene iz priseljencev in bodo v naslednjih letih verjetno postajale središčne župnije, kamor bodo morali prihajati tudi verniki iz ruralnega okolja.

Podoben trend je prisoten po vsej Nizozemski, kjer naj bi po napovedih škofov bilo v nekaj letih zaprtih dve tretjini cerkva, pa tudi v drugih državah, kot so Nemčija (več kot 500 zaprtih cerkva v zadnjih desetih letih), skandinavske države ali pa "prva hčerka Cerkve", Francija, kjer denimo v povprečju vsaka dva tedna zaradi rušitve, transformacije, požara ali drugih razlogov izgubijo eno cerkev. S približno enakim tempom v državi sicer rastejo nove mošeje.

Nič bolje kot Katoliški oz. morda še slabše se po Evropi godi protestantskim cerkvam, v Veliki Britaniji so v zadnjem desetletju denimo zaprli kar 2.000 anglikanskih cerkva.

Povsod ni tako

Vse skupaj ni nič presenetljivega glede na trende upadanja števila udeležencev verskih obredov po (predvsem zahodni in severni) Evropi. Čeprav se več kot polovica prebivalcev večine držav še vedno ima za kristjane, jih le malo vidi cerkev od znotraj več kot nekajkrat letno. V vseh državah zahodne Evrope, razen Italiji, je "nedejavnih kristjanov" več kot "dejavnih", torej tistih, ki k maši hodijo vsaj enkrat mesečno – omeniti velja, da "nedejavni" v veliki večini tudi podpirajo istospolne poroke in splav ter ne verjamejo v Boga, kot je opisan v Bibliji, ampak v drugo "višjo silo" – ali pa celo sploh nobeno.

Če pogled razširimo z Evrope na svet, lahko iz raziskave Pew Research Centra razberemo, da so med najbolj sekulariziranimi območji Evropa, Severna Amerika, Vzhodna Azija in Avstralija, povsem drugače pa je v Afriki, na Srednjem vzhodu, Južni Aziji in Latinski Ameriki. Med kristjani je tistih, ki dojemajo vero kot "zelo pomembno v svojem življenju", najmanj v Evropi, Rusiji, Avstraliji in Kanadi, največ pa v podsaharski Afriki, Latinski Ameriki, na Filipinih in Maleziji. Precej bolje kot Evropi gre tudi ZDA.

Tudi udeležba pri verskih obredih je daleč največja v Afriki in v Indoneziji. V Evropi v cerkev daleč največ hodijo na Poljskem, najmanj pa v državah Zahodne Evrope in Skandinaviji.

Čeprav bi glede na stanje Evrope lahko sklepali, da svet na splošno postaja vse manj religiozen, pa to ne drži nujno. Prav najbolj religiozne države imajo namreč največji naravni prirast in najmlajšo populacijo, v najbolj sekulariziranih državah pa so trendi ravno obratni.

Kaj vse je lahko cerkev

Za vse večje število cerkva brez vernikov pa je v teh državah treba najti nove namene, saj je njih vzdrževanje predrago. V številnih so tako dobile mesto družbene ustanove, kot so knjižnice ali koncertne dvorane – a tudi teh mesta ne potrebujejo v nedogled, zato so mnoge postale namenjene komercialni uporabi.

V nekaterih delujejo trgovine, restavracije, knjigarne, cvetličarne, knjigarne, fitnesi, joga studii, v eni ima prostor cirkus, spet v drugi domuje bar s tematiko Frankensteina, nemalo so jih spremenili tudi v stanovanja – veliko pa je takih, ki ostajajo prazne in propadajo. O naštetem smo na Domovini pisali že pred časom.

Kaj pa pri nas?

Kako pa je z zapiranjem cerkva v Sloveniji? Z vprašanji o tem smo se obrnili na vse slovenske škofije; odgovore smo prejeli od celjske, ljubljanske, novomeške in koprske. Vse so si enotne v odgovoru, da jim v zadnjih letih ni bilo treba zapreti, prodati ali nehati vzdrževati nobene cerkve – kvečjemu je bila kakšna cerkev zaprta zaradi obnove, v Koprski škofiji pa so celo obnovili cerkev, ki nekaj let ni bila v uporabi.

Vseeno pa tudi v Sloveniji poznamo nekaj primerov, ko je katoliško liturgijo v cerkvah zamenjalo kaj drugega ...