p. Branko Cestnik: Brez teh in mnogih drugih begunskih zgodb me ne bi bilo

Prvi spomin je na Rim, kjer je leta 1989 srečal Hugota in Cristino iz Lime v Peruju. S ceste jo je pobral ekonom skupnosti, tako da sta nekaj časa preživela v samostanu - Cristina si kmalu najde delo hišne pomočnice, Hugo dela na črno na rimskih gradbiščih. Kasneje so prišli tudi drugi člani družine, Christina pa se je na koncu vrnila v Limo.

Naslednji stik so bili begunci iz Bosne leta 1992, s katerimi se je Cestnik srečal pri prostovoljnem delu v begunskem centru na Ptuju. Ukvarjal se je predvsem z animacijo otrok in mladih. Pravi:
"Delam tri cela poletja. Vse do moje nove maše. Največ se ukvarjam z animacijo otrok. S katrco furam bolnike k zdravniku, otroke v šolo. Več kot enkrat s tovornim kombijem peljem kopico otrok na kopanje v reko Dravo v višini Orešja."

Potem se dve leti kasneje sreča s Poljaki v Rimu. Ti so tam spali pod mostovi, on pa je pomagal pri dostavi hrane. Zanje pravi: "Še najbolj se spomnim spočetka razigranih mladih Poljakov, ki pa jih je sčasoma trdo migrantsko življenje skoraj strlo."

Nekaj let kasneje so v Milanu v župnijo, v kateri je bil duhovni pomočnik, sprejeli ilegalno priseljeno armensko družino, pomagal pa je tudi argentinski prostitutki, ki so jo zvodniki zaradi starosti zavrgli in pustili v Sloveniji.

Celoten prispevek si lahko preberete na njegovem blogu.