Ozadja humanitarnosti in resničnostni šov deček Kris gre v Ameriko

Andreja Barat
10
Iz oddaje Svet na Kanalu A (zajem posnetka: arhiv 24ur.com)

Slovenci smo dobri po srcu. Če moremo, z veseljem pomagamo. Stiske trpečih se nas dotaknejo in želimo jim pomagati. Pred tedni smo spet pokazali svojo dobrodelnost in v rekordnem času zbrali rekordno vsoto. Primer Kris, ki je dodobra razburkal slovensko javnost in družbena omrežja, pa je odprl še kar nekaj drugih vprašanj.

Beden zdravstveni sistem?

Velikokrat slišimo, da imamo v Sloveniji (kljub številnim nepravilnostim) v osnovi dober zdravstveni sistem, ki temelji na solidarnosti. Vendar pa očitno v mnogih, tudi življenjsko pomembnih primerih, zataji. Ob zbiranju denarja za dečka Krisa je bilo slišati veliko kritike na temo, da bi morala revolucionarno zdravilo plačati zdravstvena blagajna in da bi moralo biti to vprašanje rešeno sistemsko na ravni države in ne humanitarnosti.

Res je, da je deček Kris zaradi svoje bolezni iz skupne zdravstvene blagajne »potrošil« več kot bo večina ljudi v vsem življenju in res je tudi, da zdravstvena blagajna ni vreča brez dna (vsaj za nas bolnike ne, dobavitelji in drugi posredniki ter priskledniki so druga zgodba). Vendar pa se, vsaj v primeru bolnega otroka, zdi merilo uspešne države, da mu le ta omogoči najboljše možno zdravljenje…

Humanitarnost kot posel?

Ker je denar, so tudi skušnjave.

Nedavna akcija zbiranja denarja, je pozitivna tudi zato, ker je razkrila še neko drugo zgodbo, nekega drugega bolnika in društva, ki pa niti približno ni bila tako uspešna in še to, kar so zbrali, ni prišlo do bolnika ni prišlo, saj si je predsednica društva zbrani denar »izposodila«. Če malo poguglamo, hitro ugotovimo, da to niti slučajno ni osamljen primer. Beremo lahko o lažnih potnih nalogih, fiktivnih stroških poslovanja in obratovanja, raznih finančnih mahinacijah …

Pa ne gre samo za majhna društva. Če nam spomin seže nekaj let nazaj, se lahko spomnimo zlorab poslovanja, nesramno visokih plač, nagrad in kreditov v slovenskem Rdečem križu. Da bi načeli temo, da le ta organizacija od državljanov v obliki poštnih znamk donacije pobira prisilno, je tukaj premalo prostora.

Že dolgo je znan tudi podatek, da gre v Unicefu za birokracijo in logistiko večji del donacij. Pred leti pa smo lahko brali tudi o visokih plačah, honorarjih, nagradah, odpravninah … v njihovi slovenski podružnici.

Zato ni vseeno komu zaupamo, da bo našo donacijo (v čim večji meri) prenesel do pomoči potrebnih.

Pri tem nikakor ne želimo vseh društev metati v isti koš in namigovati, da gre na splošno za »sumljive posle«. Mnoga društva in organizacije delajo predano, naredijo ogromno dobrega in so rešilna bilka za ljudi v stiski, ki sami niti slučajno nimajo možnosti in sredstev za zbiranje pomoči. Je pa očitno na tem področju kar nekaj manevrskega prostora tudi za prevarante.

Tukaj bi najbrž morala na prizorišče bolj konkretno stopiti država, sistemsko urediti in tudi bolje nadzirati delovanje humanitarnih društev in organizacij.

je smiselno in okusno, da smo v zadnjih dnevih v medijih priča pravemu navalu medijskih prispevkov v katerih nastopajo deček Kris in njegovi starši?

Je deček Kris zdaj kolektivna last?

Ali je smiselno in okusno, da smo v zadnjih dnevih v medijih priča pravemu navalu medijskih prispevkov v katerih nastopajo deček Kris in njegovi starši? Saj je normalno, da nas zanima, kako se bo vse skupaj odvijalo in normalno je tudi, da mediji objavljajo, kar zagotavlja branost in gledanost, toda videno v zadnjih dneh je pretiravanje.

Ne glede na darovano vsoto; so nam deček in njegova družina kaj dolžni? In če nam so, kaj natanko? Svojo zasebnost? Informacije? Vsak detajl poti in pozneje samega zdravljenja, da bomo imeli »družbenoomrežno« kost za glodanje, če so dovolj skromno nameščeni, če je zdravnik res potreben na letalu, koliko je meril dečkov srčni utrip, ko je letalo vzletelo, koliko je stal polet …?

Je postal deček sedaj kolektivna last? Vse skupaj je namreč začelo spominjati na precej bizaren resničnostni šov, v katerem se gledalci jezijo, če se glavni protagonisti nekaj dni ne oglasijo in ne poročajo in ne komentirajo stanja, počutja, vremena… Ne bi bilo najbolj smiselno in prav, da imajo deček in njegovi starši mir v teh dneh, da lahko posvetijo zdravljenju? In da je javnost na koncu obveščena o uspešnosti le tega?!

Kolektivne emocije

Zbranega je bilo bistveno več denarja kot je bilo potrebno za zdravilo. Zanimivo je opazovati, kakšne kolektivne emocije se (ob dejstvu, da obstajajo družabna omrežja, kjer ima vsak možnost zapisati svoje mnenje) sprožijo ob tem. Čeprav kot posamezniki v povprečju nismo dali več kot nekaj 10€, se očitno mnogim zdi, da imajo pravico soodločati, kaj naj naredijo z ostankom. Naj se da drugemu bolniku? Naj se prihrani za Krisa, saj bo tudi z rehabilitacijo strošek? Naj si ata in mama kupita nov avto in stanovanje? Ali morda celo predsednica društva, kot v nekem drugem primeru? Kdo bo odločal o tem? Čigav je presežek? Krisov, od staršev, društva, darovalcev, drugih bolnikov…?

Jezus ni zaman dejal, da ko daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. To pomeni, da če si se odločil, da pomagaš in daš miloščino, ne daš zraven še svojega nadzora in kompleksov. Pa seveda tudi, da ni potrebe, da o tej miloščini (in njeni višini) vedo tvoji FB frendi.

Zato razširimo svojo dobrodelnost na področje odnosov in darujmo družini bolnega dečka tudi nekaj prostora, miru in dobrohotnosti, da se v miru soočijo z zdravljenjem in bodimo hvaležni, da smo v položaju tistih, ki lahko miloščino dajejo in ne tistih, ki jo prejemajo.

10 KOMENTARJI

  1. Pozdravljena,

    se strinjam z vami, ko pravite, da mora biti to področje sistemsko urejeno. Dobrodelnost je namreč hudo občutljiva zadeva in če je zlorabljena, je narejena velika škoda. Predlagal bi, da bi vse humanitarne organizacije ali vsaj večje morale letno objaviti revidirano poročilo o zbranih sredstvih in stroških delovanja same organizacije

  2. Lepo ste povedali, da sedaj tako kot DEČEK tudi starši rabijo MIR.

    Humanitarne organizacije so potrebne. Toda v izogib raznih prevar, je potrebno, da jih družba tudi KONTROLIRA !

    Dečku želim uspešno zdravljenje!

  3. Nekaj že vseskozi privlači mojo pozornost, ko spremljam humanitarno akcijo za zbiranje denarja za zdravljenje malega Krisa, pa ne vem, če bom znal pravilno in z občutkom za mero identificirati črva, ki me najeda.

    Šlo je namreč za izjemno dobro načrtovano in koordinirano ter medijsko pokrito humanitarno akcijo, kakršne še nismo doživeli. Je že res, da je Kris simpatičen in navihan fantič, ki je takoj osvojil srca darovalcev, in da ima čedno ter komunikativno mamo, vendar imam občutek, da za tak uspeh akcije to ni bilo dovolj. Ne morem se znebiti občutka, da je morala mamica ali Krisov očka ali kdo drug iz njihove bližine imeti vplivne pomočnike v naši ozkosrčni družbi, ki so opravili svoj del grandioznega posla.

    Hkrati pa se je v senci akcije za malega Krisa zbiral denar za zdravljenje nekega drugega dečka iz manj popularnega konca Slovenije, ki se je klavrno končala. Ne le, da je bil ta deček manj promoviran kot Kris in da njegovi starši niso znali ali imeli možnost enakega medijskega nastopanja, celo denar, ki se je zbral, je zapravila predsednica ad hoc društva, ki je bilo pripravljeno “nesebično” nuditi usluge pri njegovem zbiranju.

    O tem smo pa komaj kaj izvedeli, niti tega ne, ali so se zganili organi kazenskega pregona, in kakšna bo usoda nadaljnjega zbiranja denarja. Le toliko vemo, da bo akcija nadaljevala škofijska Karitas, ki že tudi sicer uživa zaupanje državljanov. Pa bi se že zaradi sramotnega zaključka te humanitarne akcije in zaradi nedejavnosti oblastnih organov moralo o tem drugem dečku iz drugega konca Slovenije moral in o sramoti, ki je zapravila njemu namenjen denar, najmanj toliko pisati in govoriti kot o Krisu.

    Hotel sem pravzaprav reči, da ob splošni neenakopravnosti niti pri zbiranju humanitarne pomoči nismo enakopravni.

    • Slovenec kremenit,prav žlahtno si se vključil v temo,ki jo je zanimivo začela Andreja Barat.Vsekakor te nočem ovirati pri razkrinkavanju “črva,ki te najeda”. Dobro si ga “načel”,”obdelal”..Zaključek pa je nad vse dober,natančen.
      Tudi pri zbiranju denarja v dobrodelne namene so nažalost ozadja,ki ne podpirajo enakopravnosti in moralnih načel dobrodelnosti!

  4. Malo se pri nas mora ukrasti…to je zapisano v nasem, socialisticnem DNK-ju…poglejte si Salesko Dolinco z Zidanom na celu in njegovo pajdasijo Lacnih Francov….Ne pozabiti, on je najprej redil bekone…🙄😂😂, pa postal prvo vrsten politik, ki, ce se mene vprasa, Serpentinskove Mata Hari, sploh ne rabi..😎😎😎..

  5. Andreja, vse pohvale za ta prispevek. Veliko rahločutnost je v njem. In tudi o tem si pisala, kako ljudje različno zdaj dojemajo Krisovo zdravljenje in se sekirajo kam bo šel denar. Ta občutljivost je seveda potrebna ker v naši državi vse šepa in ni nobene kontrole nad darovani sredstvi. Jaz veliko darujem in nikoli se nisem spraševala, ali sem naredila prav ali ne. Vedno se namreč vprašam, kaj če bom pomoč nekoč potrebovala jaz ali moj sin ali kdo drug. In ne bi marala, da bi se potem o meni vsak dan pisalo. In to je zdaj problem. Da si ljudje Krisa kar prisvajajo zaradi tega, ker so nekaj denarja darovali.
    V tej državi karkoli narediš, ne bo nikoli prav. Če darujes ni prav, če ne darujes ni prav. Če se oglašaš in opozarjas na napake v družbi, ni prav in te disciplinirajo, če se ne oglašaš spet ni prav, saj rečejo če molcis si sokriv.
    Ljudem se od vsega tega počasi že rola. Tudi meni.

  6. Slovenec kremeniti, ob 10,15
    Tudi meni se porajajo podobne misli.
    Ta, ki izrablja besedo HUMANITARNOST, bi moral biti 2x kaznovan, tako za krajo, kot ZLORABO besede dobrodelnost.

    Res bi bilo pošteno, da bi tudi za druge slovenske otroke MEDIJI delovali tako, kot za Kriza.

    Predvidevam, da je ta DRUGI _ DEČEK, z drugega konca Slovenije – sin SLOVENSKIH KMEČKIH staršev in ni prišlo nobene donacije iz tujine. Mislim, da sem na RAI-Trst slišala, da je za Kriza daroval kar solidni znesek tudi nek SRBSKI POSLOVNEŽ. Pa tudi prizadevanja LJUBLJANSKEGA župana, ki je bil soorganizator koncerta v Stožicah, so bila kar dobro medijsko pokrita.

  7. Spet dokaz več, da nismo vsi enaki. Kam pa bo šel višek zbranega denarja, če ga kaj ostane pri tem pregrešno dragem zdravljenju? A bo šel za katerega drugega otroka? V Nemčiji je bil pred kratkim podoben primer zdravljenja, res da v Evropi še nepotrjenega zdravila, samo veliko veliko cenejši!
    V Sloveniji je še kar nekaj težko bolnih otrok, tam pa se zbirajo zamaški, tu pa gredo donacije v milijone! Ne zdi se mi prav, da za enega otroka vse, drugi pa nas ne brigajo.
    To pomeni, v zdravstveno blagajno plačujemo vsi enako, vendar je večina odvisna od “domačih čakalnih vrst”, elita pa gre v tujino – pa še plačane imajo vse stroške – ker so taprave barve.
    Grozno! In to tisti, ki nam predavajo o potrpežljivosti, pa kako se vse ureja in se čakalne vrste skrajšujejo!
    LAČEN SITEGA NOSE!

  8. Morda (ali najverjetneje) se bom komu zameril, a Slovenija je polna socialne pornografije. Izraz sem si sposodil pri M.Mazziniju, ki je včasih kaj dobrega in duhovitega napisal. Kar naprej poslušamo o revežih, revščini, ubogih…vsi so ene same žrtve in vsi naj bi se čutili krive za to.

    • Slovenci jamramo in smo zavistni sosedom. Ogromno ene privoščljivost in je med nami. Iz krize leta 2008 smo naredili celo umetnost in se nismo pobrali 10 let. Ko je bilo dno leta 2012 in se je rast začela bolj poznati smo kar trajbali svoje praktično do lani ko dejansko izboljšanja ne moreš več ignorirati. Zdan smo pa itak spet pred novo krizo in spet lahko jamramo Stalno iščemo reveže, v letih ‘booma’ pred krizo, v času krize, v času gospodarskega okrevanja, v času močne rasti. Po mojem je to posledica finančne nepismenosti Slovencev in kolektivne psihoze. Zato ljudem ustrezajo oddaje Svet na Kanalu A, Preverjeno itd. Mazzini ima tu veliko prav, pa se v vsem ne strinjam z njim.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime