Ozadja humanitarnosti in resničnostni šov deček Kris gre v Ameriko

Andreja Barat

Iz oddaje Svet na Kanalu A (zajem posnetka: arhiv 24ur.com)
POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenci smo dobri po srcu. Če moremo, z veseljem pomagamo. Stiske trpečih se nas dotaknejo in želimo jim pomagati. Pred tedni smo spet pokazali svojo dobrodelnost in v rekordnem času zbrali rekordno vsoto. Primer Kris, ki je dodobra razburkal slovensko javnost in družbena omrežja, pa je odprl še kar nekaj drugih vprašanj.

Beden zdravstveni sistem?


Velikokrat slišimo, da imamo v Sloveniji (kljub številnim nepravilnostim) v osnovi dober zdravstveni sistem, ki temelji na solidarnosti. Vendar pa očitno v mnogih, tudi življenjsko pomembnih primerih, zataji. Ob zbiranju denarja za dečka Krisa je bilo slišati veliko kritike na temo, da bi morala revolucionarno zdravilo plačati zdravstvena blagajna in da bi moralo biti to vprašanje rešeno sistemsko na ravni države in ne humanitarnosti.

Res je, da je deček Kris zaradi svoje bolezni iz skupne zdravstvene blagajne »potrošil« več kot bo večina ljudi v vsem življenju in res je tudi, da zdravstvena blagajna ni vreča brez dna (vsaj za nas bolnike ne, dobavitelji in drugi posredniki ter priskledniki so druga zgodba). Vendar pa se, vsaj v primeru bolnega otroka, zdi merilo uspešne države, da mu le ta omogoči najboljše možno zdravljenje…

Humanitarnost kot posel?


Ker je denar, so tudi skušnjave.

Nedavna akcija zbiranja denarja, je pozitivna tudi zato, ker je razkrila še neko drugo zgodbo, nekega drugega bolnika in društva, ki pa niti približno ni bila tako uspešna in še to, kar so zbrali, ni prišlo do bolnika ni prišlo, saj si je predsednica društva zbrani denar »izposodila«. Če malo poguglamo, hitro ugotovimo, da to niti slučajno ni osamljen primer. Beremo lahko o lažnih potnih nalogih, fiktivnih stroških poslovanja in obratovanja, raznih finančnih mahinacijah ...

Pa ne gre samo za majhna društva. Če nam spomin seže nekaj let nazaj, se lahko spomnimo zlorab poslovanja, nesramno visokih plač, nagrad in kreditov v slovenskem Rdečem križu. Da bi načeli temo, da le ta organizacija od državljanov v obliki poštnih znamk donacije pobira prisilno, je tukaj premalo prostora.

Že dolgo je znan tudi podatek, da gre v Unicefu za birokracijo in logistiko večji del donacij. Pred leti pa smo lahko brali tudi o visokih plačah, honorarjih, nagradah, odpravninah … v njihovi slovenski podružnici.

Zato ni vseeno komu zaupamo, da bo našo donacijo (v čim večji meri) prenesel do pomoči potrebnih.

Pri tem nikakor ne želimo vseh društev metati v isti koš in namigovati, da gre na splošno za »sumljive posle«. Mnoga društva in organizacije delajo predano, naredijo ogromno dobrega in so rešilna bilka za ljudi v stiski, ki sami niti slučajno nimajo možnosti in sredstev za zbiranje pomoči. Je pa očitno na tem področju kar nekaj manevrskega prostora tudi za prevarante.

Tukaj bi najbrž morala na prizorišče bolj konkretno stopiti država, sistemsko urediti in tudi bolje nadzirati delovanje humanitarnih društev in organizacij.
je smiselno in okusno, da smo v zadnjih dnevih v medijih priča pravemu navalu medijskih prispevkov v katerih nastopajo deček Kris in njegovi starši?

Je deček Kris zdaj kolektivna last?


Ali je smiselno in okusno, da smo v zadnjih dnevih v medijih priča pravemu navalu medijskih prispevkov v katerih nastopajo deček Kris in njegovi starši? Saj je normalno, da nas zanima, kako se bo vse skupaj odvijalo in normalno je tudi, da mediji objavljajo, kar zagotavlja branost in gledanost, toda videno v zadnjih dneh je pretiravanje.

Ne glede na darovano vsoto; so nam deček in njegova družina kaj dolžni? In če nam so, kaj natanko? Svojo zasebnost? Informacije? Vsak detajl poti in pozneje samega zdravljenja, da bomo imeli »družbenoomrežno« kost za glodanje, če so dovolj skromno nameščeni, če je zdravnik res potreben na letalu, koliko je meril dečkov srčni utrip, ko je letalo vzletelo, koliko je stal polet …?

Je postal deček sedaj kolektivna last? Vse skupaj je namreč začelo spominjati na precej bizaren resničnostni šov, v katerem se gledalci jezijo, če se glavni protagonisti nekaj dni ne oglasijo in ne poročajo in ne komentirajo stanja, počutja, vremena… Ne bi bilo najbolj smiselno in prav, da imajo deček in njegovi starši mir v teh dneh, da lahko posvetijo zdravljenju? In da je javnost na koncu obveščena o uspešnosti le tega?!

Kolektivne emocije


Zbranega je bilo bistveno več denarja kot je bilo potrebno za zdravilo. Zanimivo je opazovati, kakšne kolektivne emocije se (ob dejstvu, da obstajajo družabna omrežja, kjer ima vsak možnost zapisati svoje mnenje) sprožijo ob tem. Čeprav kot posamezniki v povprečju nismo dali več kot nekaj 10€, se očitno mnogim zdi, da imajo pravico soodločati, kaj naj naredijo z ostankom. Naj se da drugemu bolniku? Naj se prihrani za Krisa, saj bo tudi z rehabilitacijo strošek? Naj si ata in mama kupita nov avto in stanovanje? Ali morda celo predsednica društva, kot v nekem drugem primeru? Kdo bo odločal o tem? Čigav je presežek? Krisov, od staršev, društva, darovalcev, drugih bolnikov…?

Jezus ni zaman dejal, da ko daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. To pomeni, da če si se odločil, da pomagaš in daš miloščino, ne daš zraven še svojega nadzora in kompleksov. Pa seveda tudi, da ni potrebe, da o tej miloščini (in njeni višini) vedo tvoji FB frendi.

Zato razširimo svojo dobrodelnost na področje odnosov in darujmo družini bolnega dečka tudi nekaj prostora, miru in dobrohotnosti, da se v miru soočijo z zdravljenjem in bodimo hvaležni, da smo v položaju tistih, ki lahko miloščino dajejo in ne tistih, ki jo prejemajo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike