Odveč, preveč ali premalo - to nas bo veliko stalo

»Prava mera pravo mesto najde«, bi lahko predrugačili oziroma parafrazirali znan slovenski rek, ki ga verjetno ni potrebno omeniti in nakazali skupni imenovalec evangeljskega odlomka današnje nedelje, ki govori o pravi meri vsega.

Velikokrat imamo v življenju težave prav s tem, da ne znamo oceniti, odtehtati, ponuditi in vzeti prave mere. Področja, na katerih se nam to dogaja, so skoraj vsa na katere naletimo in se v njih znajdemo.

Včasih nam uide iz našega besedja napačna mera besed, na napačen način, ob nepravem času, mestu, včasih napačna mera pogledov, pohval, kritik, dela, počitka, opozarjanja, ne-opozarjanja, svarjenja, ne-svarjenja, odobravanja, neodobravanja, sprejemanja, odklanjanja, kupovanja, ne-kupovanja … Verjetno bi bilo še kar nekaj naštevanja v tej smeri.

Znamo izbrati pravo mero?

Pozornost in naše veliko, če ne že največje zavzemanje in največji interes, pa mora pri vsem tem pritegniti prav prava mera ali pa zlata mera vsega. Mislim na tisto pravo mero, ki je res prava, torej prinaša pravo veselje, pravo življenje, pravo ljubezen, pravo odpuščanje, pravo grajo, pravo pohvalo … Da tudi to naštevanje skrajšam, bi rekel, da moramo izbrati tisto in táko mero, da bo vse prav, a ne samo za nas, ampak po resnici in pravici vse prav.

Mislim na tisto pravo mero, ki je res prava, torej prinaša pravo veselje, pravo življenje, pravo ljubezen, pravo odpuščanje, pravo grajo, pravo pohvalo … Da tudi to naštevanje skrajšam, bi rekel, da moramo izbrati tisto in táko mero, da bo vse prav, a ne samo za nas, ampak po resnici in pravici vse prav.

Saj verjetno mora biti vse tiso, kar izberemo, v prvi vrsti zadoščeno najprej resnici in pravici, šele nato nam. Kajti mi merimo bolj po našem lastnem okusu, privlačnosti ali neprivlačnosti in še čem, kar zna biti bolj naš egoistični interes.

Ampak, ali ni prav to dejstvo, da izberemo vse prav zagotovilo, da tudi vse prav poteka, se tudi vse prav izide, če smo prav tudi izbrali? Tudi sami se vedno moramo ukloniti resnici in pravici, drugače sami sebi – na kratek ali pa na dolgi rok – delamo medvedjo uslugo.

Bog, ki je resnica in pravica, namreč ne plačuje samo v ponedeljek, da bi se temu plačilu mogli druge dneve kdaj izmuzniti. Enkrat nas resnica ali pravica že pričakata, temu se ne da izogniti.

Če pa nas ne, pa v sebi tako ali tako vemo kaj je pravica. Pred njo ne moremo nikamor pobegniti, moški na Mars, ženske pa niti na Venero ne. Vedno nas zasleduje. Tako je tudi prav, čeprav nam to kdaj v življenju lahko prinese kar velika razočaranja, trpljenja in še česa. A tako pač je.

Če pa se osredotočimo na tisto, kar je Jezus hotel poudariti, ko je govoril o denarnici, torbi in še čem, kar vzamemo običajno s seboj na pot, da tega ne bi vzeli, je hotel poudariti, da pa se v nebesa ne pride samo s tem, ampak popolnoma z drugimi stvarmi, s tistimi, ki so neuničljive. No, pa smo spet tam, saj veste kje.