Od vohuna Slovenske legije do pojoče ambasade: Življenje dr. Julija Savellija

Dr. Julij Savelli, pevovodja zbora Gallus v Buenos Airesu, je bil ključna osebnost slovenske povojne emigracije v Argentini. Med drugo svetovno vojno je deloval kot obveščevalec v Slovenski legiji, zaradi česar ga je Gestapo januarja 1945 aretiral. Po izpustitvi je maja 1945 zapustil Slovenijo. V Argentini je nadaljeval kulturno poslanstvo z zborom Gallus, znanim kot »pojoča slovenska ambasada«. 

Trideset let po njegovi smrti sem odkril dnevnike in zapiske, ki razkrivajo Savellijevo medvojno delovanje in begunsko pot. Ti dokumenti so postali osnova za knjigo »1945 – dnevnik mojega križevega pota«, ki jo je izdal Študijski center za narodno spravo v sodelovanju z založbo Družina. Knjiga, obogatena s spremno študijo dr. Tamare Griesser Pečar, osvetljuje zamolčano poglavje slovenske zgodovine in Savellijevo vlogo v njem. Njegovo življenje in na novo odkrito gradivo poudarjata pomen ohranjanja narodne identitete v izseljenstvu in potrebo po uravnoteženem razumevanju slovenske zgodovine. 

Blagodušen in plemenit človek 

Svojega starega očeta dr. Julija Savellija se bom vedno spominjal kot blagodušnega, plemenitega človeka. Bil je pevovodja. Njegovo življenjsko delo, kakor ga je sam imenoval – slovenski pevski zbor Gallus, ki ga je ustanovil v Buenos Airesu takoj po prihodu v Argentino leta 1948 in vodil dolga leta, potem pa predal hčerki, moji mami Anki – je bil prvi in osrednji zbor slovenske politične povojne emigracije in bil lepo opisan z besedami »pojoča slovenska ambasada«.

Neutrudno je ohranjal slovensko pesem za naslednje rodove slovenskih potomcev pod Južnim križem in jo širil med argentinsko javnostjo. Ne samo z zborovskim petjem, tudi z delom v slovenski skupnosti, kot odbornik v društvih, kot profesor na slovenskem srednješolskem tečaju, kot publicist v raznih glasilih in revijah slovenske skupnosti in še marsikaj, a v glavnem se je kot kulturnik zavzeto boril za ohranitev slovenske pesmi in besede. 

V Argentini si je služil kruh kot uradnik v večjih podjetjih. To je delal tudi v domovini še pred vojno, ko je kot novopečeni doktor prava prvo službo dobil kot podravnatelj tovarne zaves »Stora« v Ljubljani. Tik pred vojno se je poročil, med italijansko okupacijo Ljubljane dobil hčerko Anko, kasneje, med nemško okupacijo Ljubljane, še hčer Alenko. 

Bil sem njegov prvi vnuk, kot ustaljena emigrantska družina smo v Argentini stanovali v sosednjih hišah, kasneje tudi v isti hiši. V vseh 28 letih sobivanja se ne morem spomniti, da bi ga kdaj videl razburjenega ali jeznega. Bil je izredno umirjen in uravnovešen, imel je tudi odločen nastop, a vedno samo z besedo. V spominu ga imam kot blagega, miroljubnega človeka, ki še 'muhi ne bi storil žalega'. 

Zavezniški vohun 

Tem večje je bilo moje presenečenje, ko sem trideset let po njegovi smrti ugotovil, da je bil med vojno vohun. Bil je celo načelnik ilegalne obveščevalne mreže v Ljubljani, ki je zaveznikom podajala tajne informacije o nemških vojaških enotah, številu, orožju in premikih. Nikoli si ne bi mislil, da je med vojno drzno tvegal življenje v najbolj nevarnem početju kot podtalni ilegalec in obveščevalec. Nacistična tajna policija Gestapo ga je aretirala, zaprla in zasliševala v sodniških zaporih na Miklošičevi v Ljubljani. 

Doma se o tem ni govorilo. Mama se je samo megleno spominjala, da so ji rekli, da je med II. svetovno vojno sodeloval v nekih protikomunističnih shodih in da je zato moral maja 1945, po prihodu partizanov v Ljubljano, zapustiti Slovenijo in družinico. Pobegnil je namreč sam. Dve hčerki in žena, ki niti ni vedela, da pričakuje tretjega otroka, so ostale doma. Družina se je lahko znova sestavila v Buenos Airesu šele devet let pozneje. Do tedaj, v teh letih pod jugoslovanskim komunističnim režimom, otroci seveda že zaradi lastne varnosti niso smeli vedeti ali se pogovarjati o tem, kaj je njihov oče v resnici počel med vojno. In tako je tudi ostalo. 

Po smrti smo njegove papirje razdelili v hrambo različnim članom družine. Tako sem dobil v varstvo njegov dnevnik prvih mesecev begunske poti iz Ljubljane preko Ljubelja in Koroške do Italije. Dva vojaška zvezka, kamor je stari oče leta 1946 lično prepisal spomine in zapiske dogodkov na begunski poti od maja do julija leta 1945. 

Otroci smo poznali nek okvir, splošno dejstvo, da smo se rodili v Argentini, 12.000 kilometrov stran od domovine prednikov, saj so po drugi svetovni vojni morali zaradi preganjanja komunističnega režima Jugoslavije oditi v izseljenstvo. Preko pripovedovanj ali v slovenski sobotni šoli smo spoznavali zgodbe o vaških stražah in domobrancih, o vetrinjski tragediji, o Teharjah in Kočevskem rogu, o tem, kako so ti naši predniki živeli v taboriščih v Italiji in Avstriji in kako so končno našli zavetje v Argentini. 

Izdaja knjige 1945: Dnevnik mojega križevega pota 

Dnevnika, ki sem ga podedoval po smrti dr. Savellija, dolgo nisem zmogel v celoti prebrati. Tu pa tam sem prelistal kako stran ali odlomek, a je bilo pisanje preveč čustveno nabito. Informacij o njegovem delovanju med vojno pa tam nisem našel, saj se je dnevnik začel z njegovim pobegom iz Ljubljane, ni pa opisoval, zakaj je moral pobegniti. 

Sredi 'kovidnega' časa pa sem se odločil, da bom prosti čas namenil prepisovanju oziroma digitaliziranju besedila dnevnika, da bi ostalo shranjeno za prihodnost. Kmalu so mi sorodniki – tu moram posebej omeniti teto Alenko – začeli pošiljati druge drobce pisne zapuščine starega očeta. Med njimi je bilo pismo, ki ga je vnukom napisal malo pred smrtjo, da bi ohranil spomin na pokojno ženo Lijo, ki smo ji rekli »mami«. Še posebej je bilo to namenjeno mlajšim vnukom, ki je niso toliko poznali. V tem pismu sem našel prvo, zelo strnjeno pripovedovanje o tem, kaj je dr. Savelli počel med vojno. Napisal je sledeče: 

»24. februarja 1941 (dober mesec pred pričetkom vojne) sem se poročil. Poročil naju je v frančiškanski cerkvi brat Vilko (to je bila njegova prva poroka), na koru je prepeval zbor Orglarske šole pod vodstvom skladatelja dr. Franca Kimovca in ob orgelski spremljavi mojstra, skladatelja msgr. Stanka Premrla. Povedati moram namreč, da sva z mami bila redna pevca na koru v stolnici in pri Srcu Jezusovemu. 

Najino prvo stanovanje je bilo v vili na Obirski ulici v Šiški. Še sedaj je prav taka, kot je bila, le da je takrat bila na odprtem polju, sedaj pa je vse naokrog zazidano. To je bil res kotiček najine sreče, najin skupni domek. 

Pa je aprila, 1941., prišla vojna. Ljubljano so zasedli Italijani in z mami sva se po nekaj mesecih preselila v Ljubljano (Kersnikova 5/III), kjer je stanoval stric Mili. Tu smo potem živeli tako, kot se pač v vojni živi. Večni strah pred letalskimi napadi, racijonirana hrana, šikane okupatorja itd. V vojsko me pred začetkom te niso klicali, tako sem ostal doma in se rešil vseh nadlog ujetništva ali prebijanja z juga proti domu. Že takoj pa so začeli svoje poboje komunisti, ki so pod krinko Osvobodilne fronte, v začetku prikrito, pozneje pa kar odkrito, z revolucijo hoteli vpeljati doma komunistični sistem. Kdor se ni odzval njihovi mobilizaciji, je bil proglašen za izdajalca in obsojen na smrt. Po ljubljanskih cestah so padale dan za dnem žrtve njihovih maščevanj. Prišlo je do oboroženega odpora, najprej vaške straže (pod Italijani), po kapitulaciji Italije, 8. 9. 1943, pa domobranci. Po padcu Italije so Ljubljano in ves ostali, od njih še nezasedeni del Slovenije, zasedli Nemci.« 

Izpostavljam te zadnje stavke, ker v njih stari oče strne opis nastanka komunistične revolucije na Slovenskem in opisuje vaške straže in domobrance kot oboroženi odpor proti tej revoluciji. Ta dejstva so podrobno opisana v knjigi dr. Jožeta Možine Slovenski razkol, ki z obilico dokumentov neovrgljivo dokazujejo, da je pripovedovanje starega očeta resnično. 

Naj nadaljujem s citiranjem pisma vnukom:  

»Jaz se nisem vključil v nobeno vojaško edinico, hodil sem v službo in bil z družinico, v kateri se je Anki pod Nemci pridružila Alenka. Bil sem pa v obveščevalni službi tajne protikomunistične Slovenske legije. V njo so se infiltrirali nekateri komunisti, ki so nas potem javili nemški tajni policiji Gestapo. Ta me je v noči 11. 1. 1945 aretirala in odpeljala v sodne zapore, kjer sem z izjemo treh dni prebil tri mesece v samici, stalno zasliševan, in čakal, kdaj tudi mene doleti transport za Dachau. Po treh mesecih je Nemčija bila že na tleh, železniške zveze niso več delovale in to me je rešilo, da so me izpustili iz zapora. Imam veliko drobnih zapiskov iz tistih težkih dni, le časa ne, da bi jih uredil in napisal.« 

Te drobne zapiske, kot jih je imenoval, mi je trideset let po njegovi smrti uspelo zbrati, prepisati in urediti. Najbolj pomembno odkritje pa je bil še drugi dnevnik, ki ga je pisal od prvega do zadnjega dne svojega pripora v gestapovskem zaporu v Ljubljani. To je jedro knjige, ki opisuje celoten niz prelomnih dogodkov leta 1945, ki so usodno vplivali na njegovo življenje, na življenje družine in potomcev, vključno z menoj. 

Stari oče je svojo begunsko pot poimenoval svoj »križev pot«, zato sem knjigo njegovih spominov tudi tako naslovil: 1945 – dnevnik mojega križevega pota. Čeprav sem vse te dokumente sam zbral in uredil, sem ta material prepustil v nadaljnjo obdelavo zgodovinarjem iz Študijskega centra za narodno spravo, ker sem želel, da se kot zgodovinski vir tudi primerno in strokovno ovrednoti. Knjiga je obogatena z obsežno spremno študijo priznane zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar, ki delovanje Slovenske legije in mojega starega očeta umesti v čas in prostor. 

Slovenska legija je ena izmed zamolčanih in iz javnega spomina izbrisanih skupin, ki so po okupaciji v ilegali zbirale orožje, posredovale informacije zaveznikom in podtalno delovale proti okupatorju. 

Slovenska legija je ena izmed zamolčanih in iz javnega spomina izbrisanih skupin, ki so po okupaciji v ilegali zbirale orožje, posredovale informacije zaveznikom in podtalno delovale proti okupatorju. Sledile so ji Sokolska legija in Narodna legija. Obstajala je državna obveščevalna služba Jugoslovanske vojske v domovini, Vauhnikova mreža in še veliko drugih, ki se jih »uradna« oziroma »režimska« zgodovina ne spominja. 

»Za režimsko zgodovinopisje, ki ga v nekoliko modificirani obliki nekateri zagovarjajo še danes, je bil edini upor proti okupatorju tisti, ki ga je organizirala Komunistična partija,« je dejala dr. Griesser Pečarjeva na predstavitvi knjige 6. februarja 2024 v Ljubljani. »Vsi, ki niso bili na strani t. i. NOB, predvsem predstavniki predvojnih zakonitih strank, pa so bili po komunistični interpretaciji izdajalci. Vrhovni plenum OF je že 16. septembra 1941 sprejel odlok, po katerem je bil vsak, ki je deloval izven OF in partizanskih enot, izdajalec, za katerega je bila po zaščitnem odloku predvidena smrtna kazen, in to ne glede na to, ali je izven OF in partizanskih enot deloval proti okupatorju ali ne.« 

Zato so ti pogumni, narodnozavedni Slovenci, ki so tvegali življenje v ilegali uporniškega gibanja proti okupatorju, a se niso hoteli podrediti komunistom, nenadoma dobili dodatnega sovražnika. Varnostno-obveščevalna služba (VOS), skrivna partijska oborožena formacija, je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS-a, ki so po opisu mojega starega očeta padale dnevno v Ljubljani, so bili predstavniki slovenskega predvojnega političnega življenja, učitelji, župani, oficirji, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji. 

Stari oče v dnevniku zapiše, da so mu gestapovci med zasliševanjem pokazali okrožnico, ki jo je malo pred aretacijo (11. januarja 1945) poslal pod psevdonimom dr. Poljan: »Intenzivnejše poročanje o vojaških premikih Nemcev. Kolikor sem videl, je bil izvod poslan v Trst. (V Trstu je namreč bil stik z angleško obveščevalno službo).« 

Savelli v pismu trdi, da so informacije o njegovi mreži ilegalcev Gestapu izdajali infiltrirani komunisti. Naj še enkrat povem: slovenski komunisti so Nemcem ovajali Slovence, ki so se borili proti Nemcem, a se niso podredili ali vključili v OF. Naiven ali nepoučen človek bi se vprašal, zakaj. Ali nista obe skupini imeli istega cilja – borbe proti okupatorju? Odgovor je seveda ta, da pravi cilj OF ni bil boj proti okupatorju, ampak komunistična revolucija na Slovenskem, in da so jim bili ljudje, kot je bil moj stari oče, pri tem napoti. 

Nemška oblast jih je zaslišala, mučila in jih obsodila. Prve skupine so bile poslane v koncentracijsko taborišče v Dachau. Ko so se pozneje železniške zveze z Nemčijo oslabile, so druge poslali v taborišče v Kočevje. Tretja skupina, v kateri je bil tudi moj dedek, je bila zaprta do umika Nemcev iz Ljubljane. 

Torej, nemška oblast jih je obsodila kot sovražnike in socialistična Jugoslavija jih je kljub temu obsodila za kolaborante, ker so delovali proti interesom OF. Uradna Slovenija pa o tem molči. Preživeli taboriščniki iz Dachaua so še po osamosvojitvi imeli velike težave s pridobitvijo statusa žrtve vojnega nasilja! 

Slovenski komunisti so Nemcem ovajali Slovence, ki so se borili proti Nemcem, a se niso podredili ali vključili v OF.  

Stari oče je moral zapustiti domovino 

Naj citiram še nekaj iz pisma vnukom:  

»Ljubljani se je bližala komunistična vojska in vsi, ki pri komunistih nismo bili dobro zapisani, smo morali misliti na rešitev življenj. Tako sem 6. maja 1945 zapustil dom – nosečo ženo, Anko in Alenko z iskrico upanja, da se po prvih nemirnih dneh razmere urede in da se vrnem. Slovo je bilo težko, žalostno.« 

V knjigi je to slovo opisano veliko bolj podrobno in tudi pretresljivo. Čeprav je stari oče želel ostati, je bila žena trdovratno vztrajna: »Ne, ti moraš iti!« S skupino Slovenske legije je šel čez Ljubelj do Celovca in Beljak ter v Italijo, kamor so 12. maja 1945 iz Koroške pripeljali več kot 1.000 beguncev. Dnevno dogajanje je obširno opisano v knjigi, prav tako tudi organiziranje osnov za preživetje (prehrana in streha nad glavo), šolstva, verskega življenja in kulturnega delovanja, predstavljeno je sodelovanje pri emigrantskem pevskem zboru. 

Čeprav v knjigi ne manjka grozot in trpljenja, se bere skoraj kot zabaven potopis. Stari oče humorno, deloma celo v verzih, opisuje dnevne dogodke v zaporu, nenadkriljivo slabo repo, ki so jo zaporniki dobivali po tedne, in domiselne načine, kako so jetniki komunicirali med sabo. Tudi v drugem delu s spretno, včasih zabavno, drugič poetično besedo stari oče opisuje zanimive prigode beguncev, vse od vsakdanjega iskanja česa za pod zob na okoliških kmetijah do obiska Padove in Benetk.  

Po predstavitvi knjige v prostorih ŠCNR je sodelavka tega centra izrazila v pismu moji ženi: »Besede, misli in pričevanje vašega moža na predstavitvi dnevnika dr. Julija Savellija so se me zelo dotaknili. Še nekaj časa sem razmišljala, kako bi bilo prav, da bi bila v javnem prostoru zgodovina bolj uravnotežena, da bi čim več ljudi spoznalo, kakšne domoljube je Slovenija maja 1945 'izgubila' in kakšno moč so ti imeli, da so ljubezen do slovenskega jezika in kulture predali svojim otrokom, vnukom ...« 

Čeprav v knjigi ne manjka grozot in trpljenja, se bere skoraj kot zabaven potopis. Stari oče humorno, deloma celo v verzih, opisuje dnevne dogodke v zaporu, nenadkriljivo slabo repo, ki so jo zaporniki dobivali po tedne, in domiselne načine, kako so jetniki komunicirali med sabo. 

Ostal je zvest domovini 

Da, moj stari oče je bil domoljub. Ostal je zvest domovini, čeprav ga je takratna oblast izpljunila, mu vzela državljanstvo, dostojanstvo in imetje ter ga pregnala v izseljenstvo. A tako kot mnogo drugih je ostal zvest slovenski besedi, pesmi in narodu. Prav njemu očitati kolaborantstvo z okupatorjem ali narodno izdajstvo je največja laž, ki je bila do sedaj izrečena v slovenskem javnem prostoru in zgodovini. 

Ime mojega starega očeta bo z velikimi, krepkimi črkami zapisano v zgodovini slovenskega povojnega izseljenstva. Maja 1991, tik pred osamosvojitvijo Slovenije, je na turneji, v okviru katere se je pevski zbor Gallus predstavil Slovencem v matični domovini in zamejstvu, prejel posebno Gallusovo odličje Zveze kulturnih organizacij Slovenije in posebno priznanje Glasbene matice. Leto za tem pa odličje sv. Cirila in Metoda, ki mu ga je za zasluge na področju cerkvene glasbe podelila slovenska Cerkev. In če je bilo s tem tudi v matici ovrednoteno njegovo povojno delo v izseljenski skupnosti, njegovo medvojno odporniško udejstvovanje še čaka na pravo umestitev v slovensko zgodovinopisje. Kot dragoceno izhodišče so nam zdaj na voljo njegovi dnevniški zapisi.  

Upam, da bodo tudi drugi potomci v domovini in še posebej v izseljenstvu pobrskali po predalih zaprašenih omar ali podstrešij ter morebitne podobne zapiske in pričevanja ne samo ohranili, ampak tudi predali strokovnjakom. Ne samo zaradi nas, njihovih potomcev, temveč predvsem zaradi našega naroda, ki mu je bil del spomina na leto 1945 iztrgan in izbrisan. Pedagogi, še posebej katoliški, pa lahko veliko pripomorejo k temu, da se dojemanje narodne zgodovine v javnem prostoru uravnovesi.