Od štedilnika do predsednice države: štiri konservativke z najvišjimi političnimi cilji

Rok Čakš
16

Štiri stranke, štiri ženske kandidatke za predsednico države. Sonja Lokar bi bila navdušena, če ne bi šlo za damski četverček s konservativnega političnega pola: Ljudmilo Novak (NSi), Angelco Likovič (Za otroke), Suzano Laro Kraus (SLS) in Romano Tomc (SDS). No, za slednjo se še ne ve, če sploh bo kandidatka in če sploh je konservativka, a vsaj za prvi dve našteti smo v oboje lahko prepričani.

Na podporo Ženskega lobija verjetno tako ali tako ne računajo, a predstavljajte si zadrego emancipiranih liberalk, ki nam venomer prodajajo črno-beli svet napredne progresivne levice na eni ter nazadnjaške patriarhalne desnice na drugi strani, ki ženske baje poriva za štedilnik. Njihove teoretske modele kar naenkrat rušijo aktivne konservativke z zglednimi karierami v politiki ali pa vsaj v resničnostnih šovih naših televizij.

In res, krščanska Nova Slovenija je že leta stranka z najvišjim deležem žensk med poslanci, Ljudmila Novak pa edina ženska strankarska predsednica (če odmislimo razpadlo Zavezništvo Alenke Bratušek).

Kako dobro jih poznamo?

Resnici na ljubo vsaj o treh izmed njih vem bore malo.

Priznam, nad kariero Ljudmile Novak sem navdušen. Predvsem zato, ker je slovenska patriarhalna politična realnost ni prežvečila in izpljunila (kot denimo neizmerno bolj politično podprti Katarino Kresal ali Alenko Bratušek), temveč se je skoznjo utrdila in izgradila do političarke najvišjega razreda. Če bi v slovenski politiki, podobno kot v NBA, izbirali posameznika, ki je najbolj napredoval, bi ta naslov osvojila brez vsake konkurence.

O Romani Tomc, po političnem imenu drugo rangirani (verjetni) desni kandidatki, vem že precej manj. Brez da bi pogooglal znam povedati, da je bila poslanka in je sedaj evroposlanka. O lanskoletnem osebnem srečanju z njo v Bruslju bi dejal, da mi je, ob dolgočasnem politiziranju o evropski socialni politiki, morda ni bilo dano spoznati s svetlejše plati. Lahko da bo tokrat drugače in vsekakor ji želim ponuditi drugo priložnost.

Angelco Likovič poznam slabše od povprečnega Slovenca. Ne spremljam namreč resničnostnih šovov, da bi se lahko seznanil z njeno življenjsko filozofijo (v kolikor že njena tovrstna aktivnost ni referenca sama po sebi). Nisem tudi povsem prepričan, ali naj ji štejem v dobro, da je, naslikana na letaku, padla iz zadnje številke Družine, kar verjetno pomeni, da ima podporo vodilne cerkvene struje. Znano mi je še, da je odločna nasprotnica splava, da bi Koroške dečke vrnila starim staršem ter da je nekoč učila Janeza Janšo. Vsekakor jo na teh volitvah čaka težko delo, saj je zadnja javnomnenjska raziskava več podpore namerila celo Damjanu Murku.

Približno toliko kot ostali državljani pa sem seznanjen s predsedniškimi kvalitetami kandidatke SLS, (katere imena se zdajle ne spomnim, sem ga pa zapisal nekje zgoraj). Razen njenega moža (če je poročena) in morda še predsednika SLS Marka Zidanška glede nje verjetno vsi tavamo v temi.  Vse kar o njej lahko zapišem, je, da za njena (in moja) leta vsaj na fotografiji ne zgleda povsem napačno. Ampak predsedniške volitve, Borutu Pahorju navkljub, niso lepotno tekmovanje, zato upam, da izgled po tej kampanji ne bo ostal njena najmočnejša referenca.

Kanonfuter

Čeprav nobena (razen morda Novakove) nima niti približnih možnosti za zmago, sem vesel, da jih najdem v letošnjem izboru pretendentov za predsedniški stolček. Ker to priča o pogumu, kakršnega moški, ki so jih potisnili na prvo frontno črto te vnaprej izgubljene bitke, ne premorejo. Tisti moški, ki si staro reklo »najprej ženske in otroci« razlagajo povsem po svoje in bi ob trčenju z ledeno goro najbrž prvi odveslali s potapljajočega se Titanika. Pozno včeraj se jim je pridružil še Miro Cerar s svojo kandidatko Majo Makovec Brenčič.

Pogum ter žrtvovanje v skupno dobro morda dandanes nista več moški, sta pa zagotovo predsedniški vrlini. Zato si katerakoli izmed njih zasluži moj in vaš glas. Verjetno bodo to bitko zapustile potolčene in na nosilih, ampak zagotovo z zaslužnim dostojanstvom.

stiri-dame

16 KOMENTARJI

  1. Prva od teh žensk, ki je po mojem tudi edina sposobna biti predsednica, je Ljudmila Novak. Dejansko se je dolga leta gradila med “moško politiko” in lahko sedaj splava ven. Ima moj glas, čeprav njena stranka ni bila med mojimi preteklimi izbirami.

  2. Kandidatke za predsednico države so »Kanonfuter«
    Strinjam se z avtorjem članka Rokom Čakšem, ki pravi:
    »Nobena (razen morda Novakove) nima niti približnih možnosti za zmago, sem vesel, da jih najdem v letošnjem izboru pretendentov za predsedniški stolček.
    To priča o pogumu, kakršnega moški, ki so jih potisnili na prvo frontno črto te vnaprej izgubljene bitke, ne premorejo.
    To so tisti moški, ki si staro reklo »najprej ženske in otroci« razlagajo povsem po svoje in bi ob trčenju z ledeno goro najbrž prvi odveslali s potapljajočega se Titanika.
    Pozno včeraj se jim je pridružil še Miro Cerar s svojo kandidatko Majo Makovec Brenčič.
    Pogum ter žrtvovanje v skupno dobro morda dandanes nista več moški, sta pa zagotovo predsedniški vrlini«.
    Ne strinjam pa se z avtorjem članka, ki pravi:
    »Zato si katerakoli izmed njih zasluži moj in vaš glas. Verjetno bodo to bitko zapustile potolčene in na nosilih, ampak zagotovo z zaslužnim dostojanstvom.«
    Moj glas ne dobi nobena kandidatka, ki je zavestno sprejela žrtvovanje za (moško) stranko, da gre v tekmo, ki je za njo in za njeno stranko izgubljena.
    Kandidatka tako podpira povsem nesprejemljivo kulturo tistih moških, ki bi »ob trčenju z ledeno goro najbrž prvi odveslali s potapljajočega se Titanika«, a bi ostale, tudi ženske in otroke, pustili smrti v ledeni vodi.
    Povsem sprevrženo sodelovati je v tekmi za predsednika države, ko je poraz kandidatk napovedan in očiten in se bo končal »na nosilih«, kar je zgolj žrtvovanje za višje moške cilje stranke. To ne daje dostojanstva, ne kandidatki, ne njeni stranki.
    Huje kot populizem pa je, če gre kateri kandidatki zgolj za »nastop v soju reflektorjev«, vsaj nekaj večerov.
    To kaže na etično nezrelost in inertnost takšne politike, ki potem ne more dajati etičnih rešitev državi in je le potop ugleda funkcije predsednika države.

  3. Franc Mihič, jaz pa nebi bil tako črnogled.
    Glejte, s podobnimi razlogi, zaradi katerih Vi nebi volili žensko, bi nekdo lahko ne volil moškega (kako to, da moški ne dajo možnosti kvatitetnimi ženskami?).
    Morda je Rok malo preveč pretiraval v primerjavi s Titanikom, dejstvo je, da je NSi vzpostavila svoj najmočnejši adut, neglede tega, a je v tem primeru ženska.
    To kaže na doslednost med govorom in dejanjem te stranke, želijo najbolje za Slovenijo in to, kar je izjema v SLO političnem prostoru, je treba podpreti!

  4. Prav je, da ob sedanjem neresnem in strahopetnem predsedniku kandidirajo ženske.
    Prepričan sem, da je večina novih kandidatk veliko bolj realnih od njega, seveda vsaka na svojem področju.
    Realno gledano pa ima vsestranske predsedniške kvalitete samo prvoimenovana ga. Ljudmila Novak.

  5. Med vsemi je najprej potrebno izpostaviti dve. To sta Ljudmila in Romana, ki imata že kar nekaj političnih kilometrov. A moja izbira med njima je vseeno Ljudmila Novak, saj se je pod njeno roko uspelo N.Si vrniti v parlament, kar je dosegla kot edina stranka v zgodovini v Sloveniji. Prav tako je vedela narediti tranzicijo med zelo tradicionalno stranko v preteklosti in moderno v sedanjosti, ki pa sloni na vrednotah krščanstva. Ljudmila Novak si zasluži moj glas.

  6. Vsem KANDIDATKAM čestitam za POGUM, ki je potreben, da stopiš v TEKMO za predsednika. One so se izpostavile, na nas pa je, da jih IZVOLIMO ali pa ne. Največ VRLIN najdem jaz pri gospe NOVAKOVI. Ima veliko dobrih referenc – kar pove, da “NI MUHA ENODNEVNICA”. Ona je že POUČEVALA našo mladino, nato je bila ŽUPANJA bila je POSLANKA v našem in EVROPSKEM PARLAMENTU, bila je že MINISTRICA v Janševi vladi in je PREDSEDNICA stranke NSi. Vse to so POZITIVNE stvari pri njeni KARIERI. DOBRO sliko mi daje tudi s svojim PRIVATNIM ŽIVLJENJEM. Poleg tega, da nosi v sebi KRŠČANSKO kulturo, je poročena ŽENA, MATI, TAŠČA IN BABICA. Bila je tudi SNAHA, ki je živela skupaj s TAŠČO, kjer sta skupaj z možem pomagala tudi na KMETIJI. Ko se je vračala domov iz BRUSLJA, ji ni bilo pod čast iti v hlev in pomolsti kravo. Pred več leti, ko je bila še EVROPSKA POSLANKA sem poslušala njen pogovor na televiziji in sem si zapomnila, kako je znala POHVALITI svojo TAŠČO. Poudarila je, da ji je HVALEŽNA. Tudi v tem sem videla njeno veličino. Ne pozna samo BESEDA JAZ, ampak CENI tudi DRUGE. Je človek DEMOKRACIJE in pove tudi kaj si MISLI.

  7. ta ugotovtev, da bo Novakova dobila več glasov od Tomčeve, je pa najmanj zelo smešna. Ljudmila lahko dobi do 5%, Tomčeva pa nekajkrat več odstotkov glasov, če živiš v realnosti!

  8. Moje mnenje o ženskih kandidatkah na letošnjih predsedniških volitvah (ki so nedvomno prijetna in dobrodošla osvežitev za volitve glede na to, da pač se jamra, da bi bilo potrebno uvesti kvote za doseganje ustrezne zastopanosti žensk v politiki) je:

    1. LJUDMILA NOVAK: Strinjam se z oceno. do nje imam izjemno spoštovanje, ker vidim kaj je kot prepričana katoličanka v politiki dosegla, kljub norčevanju in nizkotnim napadom. Ponižanja in sramotenje prenaša strpno in vztrajno. Njen domet je težko oceniti. Verjamem, da bo imela umirjen nastop, rezultat pa lahko iz 10% zaniha zelo navzgor in navzdol. Če bo njen umirjen, samozavesten in odločen nastop v javnosti izzvenel pozitivno, bi lahko bila deležna občudovanja (tudi s strani netradicionalno vernih, ali s strani sredine) in bi lahko presenetila. Če pa bo nastop obveljal kot plah, sramežljiv pred napadi, nerelevanten, potem bo verjetno podpora relativno nizka. Trenutno mi je od vseh kandidatk najbližje prav ona.

    2. ROMANA TOMC: O njej imam mogoče boljše mnenje kot ga ima g. urednik. Dejansko se je spominjam iz soočenj na evrovolitvah in spominjam se, da me je takrat zelo impresionirala z odločnim, neustrašnim nastopom. Doma smo debatirali v smislu da bi “Ona pa lahko nasledila Janšo” oziroma osebno sem jo takrat skoraj videl v rangu ga. Romane Jordan. Poteza SDSa po Zveru z žensko kandidatko je dobra, kako se bo obnesla bomo videli. Rezultata ga. Brezigarjeve pa mislim, da absolutno ne more ponoviti.

    3. ANGELCA LIKOVIČ: hm, kaj bi tu komentiral. gospa je oštra, deležna posmehovanja in zbadanj, ampak rine naprej. Spoštujem jo, ker je pripravljena javno in odločno odpirati “tabu” (?) teme in se za njih boriti za vsako ceno, ne vem pa kako bo izzvenela v širši kampaniji. Mogoče je preozko usmerjena. Dejansko menim, da bi Zevnikova bila boljša izbira, ker je bolj materinska in bi lahko več potegnila. Rezultat pod 4% bi bil slab signal za GOD in Primca, karkoli več pa potencialno velika spodbuda za DZ volitve. Primc z Likovičevo verjetno tipa teren, čeprav bi Zevnikova bila boljša izbira.

    4. LARA KRAUSE (kandidatka SLS za tiste ki ne veste 🙂 ): Uf ne vem, SLS je globoko padla in se ne more pobrati. Škoda za stranko, ki mi je bila včasih blizu in sem upal, da bi na desnici lahko prevzela primat (po združitvi z SKDjem). Zelo slab rezultat pod 4% bi bil nov “low point” za stranko, ki se bo težko rešila iz brezna v katerem je.

    5. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Hm, SMC bo imel težko nalogo na teh volitvah. Prej jih itak čaka še referendum. Ga. Brenčič je mogoče dobra izbira, nek potencial ima, verjetno bo imela sproščeno kampanijo v stilu Katarine Kresal (no razen stila po vsebini seveda Kresalka nima za burek proti Brenčičevi, bodimo iskreni). Nekega ne-Pahor efekta s strani levice tu ne vidim, verjetno bo jemala Šarcu in Jazbecu. Nekako nimam občutka kako bo levica porazdelila glasove.

    Torej osebno se nagibam h ga. Novakovi, bom pa se odločil šele na zadnji dan. Če bo levica sprožila uspešno ofenzivo proti Pahorju, kjer bi se procenti v prvem krogu zapletli potem se pač ve komu bo potrebno dati glas v prvem krogu (tako kot leta 2012).

  9. Škoda tu ni kvote, ker bo na koncu zmagal le eden. Naj vas opomnim, da tudi, če so kvote na listah vedno pozabljam na prakso življenja. Pozabili smo na kvote edine službe, ki je danes dosegljiva za nedoločen čas in to je služba v javnem sektorju, ki zaposluje več kot 20 odstotkov delovne populacije dežele. Torej nekaj bo treba ukreniti, da vzpostavimo kvote v javnem sektorju. Bom kar direkten, vsaj 40 % moških zaposlenih v javnem sektorju drugače se bomo utopili prej kot v desetih letih.

  10. Osebno se mi zdi izmed vseh kandidatk najboljša izbira Ljudmila Novak, saj ima največ izkušenj v politiki. Tudi v privatnem življenju ji nimamo kaj očitati. Deluje strpno, povezovalno in obenem odločno.
    Nikoli pa ne moremo z gotovostjo napovedati rezultatov. Lep primer imamo iz ZDA, saj so bile na splošno ugodne napovedi za Hilary Clinton, zmagal pa je Trump. Tako da – pustimo se presenetiti.

  11. Ne podcenjujmo tudi nekega krovnega sporočila, ki ga desnica v javnost lansira na teh predsedniških volitvah: ‘Levica v Sloveniji ni več abonirana na to, da s ‘šlepanjem’ na progresivnost določa kdo je bolj/manj primeren za vodenje države.’ V smislu “progresivni” levi “meščani” vs. “nazadnjaški” “kmetje”.

    Ljudje to opazijo, in iz tega vidika je odmev teh kandidatur v širši javnosti lahko ZELO pozitiven.

    Če citiram znanega bolj levo usmerjenega blogerja (ki ima tudi že en prispevek na Domovini) in njegov članek s pomenljivim naslovom ‘Ženska fronta politične desnice na predsedniških volitvah’:

    “Liberalni in socialistični tabor sta dolgo in še vedno slonita na mobilizaciji žensk, razen tega pa manjšin. Prej včasih je socialistični tabor slonel še na delavstvu, a vidimo lahko, kako je marsikje na zahodu prišlo do premika tega dela prebivalstva pod okrilje desnih političnih sil. Premik večjega odstotka žensk bi lahko bil izrednega pomena za razmerja moči med političnimi silami.” Vir: https://jinovsvet.wordpress.com/2017/09/09/zenska-fronta-politicne-desnice-na-predsedniskih-volitvah/

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime