O napetostih znotraj Cerkve in pomenu molitve

Med vnebohodom in binkoštim se učenci sprašujejo, če bo šlo naprej in kako bo šlo. V molitvi so zbrani skupaj apostoli, Marija in druge žene, beremo v poročilu apostolskih del. In tudi Jezus je molil zanje, poroča Janez v svojem evangeliju.

Vsak bi si lahko zastavil vprašanje: kakšno mesto in vrednost ima molitev v mojem življenju, v moji družini, v redovni skupnosti in v mojem dušnopastirskem delu, ko iščem rešitve? Mi uspeva, da svoje življenje, veselje in bolečino polagam v roke Jezusa Kristusa? Lahko bi tudi razmišljali o sožitju v Cerkvi.

Napetosti v Cerkvi

Ko so študenti teologije zasebno knjižnico pokojnega škofa v Münstru selili v bogoslovno knjižnico, je nekdo našel listek v neki knjigi z latinskim stavkom. Škof ga je zapisal, ko ga je ob obisku odkril kot napis v neki zakristiji. Rek se glasi: “Ko se morje posuši in hudič pride v nebesa, takrat bo prvi laik svojemu župniku zvesti prijatelj.”

Seveda stavek razodeva pretirano napetost med klerom in verniki v germanskem svetu, ki pa spada že bolj v zgodovino. Vendar Cerkev pozna razna področja napetosti: med možem in ženo, med cerkvenimi službami in karizmami, med katoličani in evangeličani, med vernimi in manj vernimi ali celo nevernimi. Nekatere napetosti so povzročile celo razkol ali odpad.

Cerkev tvorijo ljudje. Nikakršen čudež ni, da so v Cerkvi tudi napetosti, kot v vsaki drugi družbi. Ni potrebno biti psiholog, da bi spoznal napetosti v Cerkvi, kjer zaradi želje po uveljavljanju in po karieri prihaja do sporov in razdorov.

Apostolska dela pa kažejo na možnost bratskega in sestriskega sožitja med verniki in hiarhijo v Cerkvi. Bili so apostoli s Petrom načelu, ki so imeli vodilna mesta. Bile so prisotne tudi žene, ki so Jezusa spremljale in ga podpirale, pozneje pa so podpirale tudi Cerkev. K mladi Cerkvi spada tudi Marija. Kdo bi si upal trditi, da je bila Marija kot žena na nižji stopnji?

Ni bilo govora o stopnjah, o onih zgoraj in o onih spodaj. V Svetem pismu je hierarhija označena kot sveti red, vendar ni nikakršnega dvoma o enakovrednosti vseh učencev. Le tako je možno, da vsi člani skupnosti (Cerkve) enodušno molijo za darove Sv. Duha.

Molitev vseh

Skupnost učencev kaže tudi, da za molitev ni nujna posebna služba in posebno dostojanstvo. Vsak kristjan lahko moli in mora moliti. Bi bilo možno govoriti o enakih možnostih za molitev vseh?

Naj bo Peter ali kakšna od žena, papež ali preprosta mati, vsak enakovredno pripada molitveni skupnosti Cerkve. Nikjer ni zapisano, da bi kristjan z višjim položajem in z bolj zvenečim imenom imel boljšo zvezo z nebesi.

Zavest, da vsi pripadamo Cerkvi enakovredno, izvira iz božje besede, ki vse člane enako obvezuje. Ta zavest izvira iz krsta. Čast ne prihaja od službe, ki jo nekdo opravlja, ampak od božjega otroštva. Skromnost in bratstvo vsakemu nudita prostor v klopi molitve.

Gotovo je žalostno, da kristjani zaradi razlik v verovanju marsičesa ne morejo storiti skupaj. Je pa tudi razveseljivo, da nas skoraj nič ne ovira v enodušni skupni molitvi.

Skupnost učencev, ki jo opisujejo Apostolska dela, ostaja vzor za kristjane, ki so zedinjeni v molitvi in delovanju ter z darovi Svetega Duha vstopajo v svet.

Zakaj storimo to tako poredko? Božji Duh ni vezan samo na Katoliško cerkev. Sveti papež Janez Pavel II. je molil za mir z različnimi verskimi predstavniki v Assisiju. Vsi so se zedinili v molitvi za mir.

Enodušnost v molitvi predpostavlja tudi pogum, pogum za ekumenizem. Težave so zato, da jih presegamo. Kristjani naj bi v skupnosti in izven nje sodelovali z drugimi v tistem, kar je možno. Molitev pa je gotovo vedno možna. Če bi se bolj kot doslej potrudili v enodušni molitvi in Boga prosili za edinost, potem bi bil se tem že narejen važen korak na tej poti.

Skupnost učencev, ki jo opisujejo Apostolska dela, ostaja vzor za kristjane, ki so zedinjeni v molitvi in delovanju ter z darovi Svetega Duha vstopajo v svet.

Ni potrebno čakati, da bi se morje posušilo in bi bilo doseženo sodelovanje med duhovniki in verniki (laiki). Ni potrebno čakati, da bi hudič prišel v nebesa in bi bilo možno ustvariti lepo in složno skupnost oz. edinost Cerkve, za katero je Jezus tako goreče molil. Ni potrebno, da bi Sava tekla nazaj proti Triglavu, da bi Slovenci začeli složno delati za svojo deželo in njeno lepšo prihodnost.

Kristjani in vsi ljudje dobre volje se moramo truditi, da bi s svojimi in božjimi darovi gradili skupnost, v kateri bo vedno manj uničevalne napetosti, vedno več pa žlahtne pameti in dobre volje za graditev bratske skupnosti, od družinske do narodne.