O koncu Wagnerja in o lažnem ruskem mesijanstvu

Rok Frelih
vir: Pixabay

Ker ne moremo vsakič razpravljati le o napovedanih in zapoznelih ofenzivah, tokrat posvetimo nekaj pozornosti tudi "koncu" Wagnerja, kitajski mirovni pobudi ter vse bolj prisotni načrtni proruski propagandi.

Ukrajinci so včeraj z droni uničili skladišče goriva na Krimu. V okviru priprav na pričakovano osvobodilno ofenzivo je to pomemben uspeh tako na operativni kot na simbolni ravni. S tovrstnimi dejanji je Ukrajina že večkrat pokazala, kako daleč v okupatorjevo zaledje lahko seže. Čeprav predvidevanja o napovedani ukrajinski ofenzivi sprožajo raznovrstna ugibanja, so v Kijevu z izjavami skopi. Obrambni minister Reznikov celo svari pred prevelikimi pričakovanji, ki bi ob za Ukrajince neugodnem poteku scenarija povzročila drastičen padec morale.

Ukrajinska stran nastopa preudarno in zadržano. Kljub temu, da je v medijih moč zaslediti poročanje o tem, da je do 60.000 svežih vojakov že pripravljenih na ofenzivo, čas za njen začetek še ni zrel. Po eni strani je ne dovoljuje vreme, po drugi pa lahko pričakujemo težave pri dobavi zadostne količine streliva.

Francozi zakuhali spor v Evropi


Na tem področju se je spet pokazala evropska nesposobnost, ki hromi dobavno verigo. Ukrajina naj bi namreč do konca leta preko projekta EU dobila milijon kosov nujno potrebnega  artilerijskega streliva. Za to bo potrebno zagnati dodatne kapacitete, kar pa ni največji problem.
Da bi ljudje videli, da Rusija ni slaba, da bi se z njo poistovetili ter z njo čutili. Da bi razumeli, da je Rusija žrtev. Kaj ni bila ruska agresija izzvana, bi se vprašala Spomenka Hribar.

Težavo namreč predstavlja politični spor, ki so ga zakuhali Francozi. Ti zahtevajo, naj bo strelivo stoodstotno proizvedeno na ozemlju EU iz evropskih komponent. Nekateri v tem vidijo francosko željo po krepitvi vpliva v Evropi, drugi željo po strateški neodvisnosti Evrope od ZDA, nekateri spet željo po dobičku. Rekel bi, da gre za vse troje, pri čemer je prvo razumljivo, drugo nujno in tretje v danem primeru zavržno.

Ni sporno, če se Evropa krepi, pač pa, da to počne na račun krvaveče Ukrajine, so rekli Poljaki, ki so imeli Francozov dovolj in sedaj vodijo skupino držav, ki želi čimprejšnjo vzpostavitev proizvodnje z določenimi tujimi, predvsem korejskimi komponentami. Francozi bodo na koncu verjetno morali popustiti, zanimanje pa vzbuja predvsem drža Poljske, ki se vse pogosteje udejstvuje kot pobudnica in voditeljica med državami EU.

Ukrajina ima že brez francoskih manevrov težave s strelivom, pri tem pa ji težko pomagajo tudi ZDA. Tam je pred leti pogorel edini obrat za proizvodnjo črnega smodnika, ki se uporablja pri izdelavi tako rekoč vseh vrst streliva. Tudi ZDA so, kolikor je znano, v tem oziru odvisne od zunanjih virov.

Prihaja konec Wagnerja?


Še ostajamo pri strelivu. Ruska neonacistična plačanska formacija Wagner se pri Bahmutu prav tako sooča s pomanjkanjem tega osnovnega sredstva in njihov vodja Prigožin je pred kratkim izjavil, da jim bo ostal le še umik ali smrt. Povedal je, da v Rusijo na pokop dnevno odpeljejo tisoč trupel. Bahmut predstavlja intenzivno tekmovališče: bo Rusom prej zmanjkalo ljudi ali Ukrajincem nabojev?

Izjavil je, da bi to lahko pomenilo konec Wagnerja, kar si je sicer težko zamisliti. Mogoče konec delovanja v Ukrajini, nikakor pa ne delovanja v Afriki, na primer v Sudanu. Tega si Rusija kot država in Prigožin kot oligarh trenutno ne moreta privoščiti.

Vojna še ni zrela za mir


Toliko o vojni. Recimo še kakšno o miru. Namestnik ukrajinskega zunanjega ministra Andrij Melnik je nedavno izjavil, da bi lahko Kitajska nastopila kot mirovni posrednik. Kijev trenutno zavzema stališče, da je pogoj za mir odhod okupatorskih sil z ozemlja Ukrajine. "Kitajskemu miru" nasprotujeta NATO in ZDA, mnenja evropskih držav pa so deljena.

Kakorkoli že, dejstvo, da bi se bili potencialno Ukrajinci pripravljeni po lastni volji pogovarjati v okviru kitajske pobude, predstavlja veliko odstopanje od dosedanjih tirnic, po katerih so bila ukrajinska stališča in dejanja pogojena s stališči podpornih zunanjih dejavnikov.
Navezanost na Rusijo v kombinaciji s sovraštvom do Zahoda takšnim postane vera, zato te tematike niso zmožni obravnavati objektivno in racionalno, in stokrat predstavljena dejstva ne morejo zamajati njihovega zelotstva.

Da pa bi do pogajanj sploh prišlo, bodo najprej potrebni določeni vojaški uspehi, najverjetneje uspešen prodor v zaledje Krima in proti Azovskemu morju, s čimer bi Ukrajinci prekinili povezavo med Krimom in ostalimi okupiranimi ozemlji. A ne prehitevajmo.

Rusi bi se šli ideološko vojno


Še eno stvar je nujno omeniti: pred dnevi so v javnost prišli ruski načrti za osvajanje "hearts and minds" v tujini. Širjenje ruske kulture, jezika in tako dalje, preko tega pa prikrito podajanje ruskega političnega sporočila. Da bi ljudje videli, da Rusija ni slaba, da bi se z njo poistovetili ter z njo čutili. Da bi razumeli, da je Rusija žrtev. Kaj ni bila ruska agresija izzvana, bi se vprašala Spomenka Hribar.

Govorjenje, da Rusija ni kriva za vojno, da ji ni preostalo drugega in da je za agresijo kriva žrtev, je zavržno. Točno analogijo je pred časom podal nek spletni komentator, ki je zapisal da je "žena toliko časa jezikala, da mi ni preostalo drugega, kot da sem jo ubil". 

Ruska propaganda je pri nas vedno padala na plodna tla in tudi drugod je bila učinkovita. Ne bom sodil o pričevanjih Jurija Bezmenova, nekdanjega agenta KGB, ki trdi, da je današnja dekadenca Zahoda rusko maslo, saj naj bi Sovjetska zveza hotela poraziti Zahod s podpiranjem takšne ideologije, ki vodi v propad družbe. A vendar razkriti ruski načrti niso kaj dosti drugačni od tega, kar je govoril stari KGB-jevec. In to je nevarno. Zelo nevarno.

Vera v lažno rusko mesijanstvo


Ljudje, posebno slovenski, v svojem pravičniškem duhu podlegajo čarom navideznega mesijanstva Rusije. Mnogo takšnih z Z-jem v srcu (a brez racionalne razlage) dnevno srečujem tako v zasebnem kot v poklicnem življenju, na družbenih omrežjih, v bifejih in še kje.

Navezanost na Rusijo v kombinaciji s sovraštvom do Zahoda nekaterim ljudem postane vera, zato te tematike niso zmožni obravnavati objektivno in racionalno in stokrat predstavljena dejstva ne morejo zamajati njihovega zelotstva. In kar naenkrat se jim zazdi prav, ko kakšen ruski poslanec grozi, da "so baltske države naslednje na vrsti". Bodimo previdni.

Priznati moramo, da so Rusi vrhunski apostoli takšne vere, in na Zahodu so se pojavile niše, ugodne za misijonarstvo. Po eni strani brezbrižnost Evropejcev do vojne, po drugi stroški, ki jih podpora Ukrajini prinaša, po tretji pa videnje Rusije kot moralne (sicer lažne, pa vendarle) protiuteži dekadentnemu Zahodu lahko marsikaterega Evropejca nagovorijo, da opusti pravične namene podpore žrtvi. Ostanimo na pravi strani.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Rusija pred državljansko vojno: kaj Prigožinov upor pomeni za Rusijo, Ukrajino in svet?
  • 24. 06. 2023
Vse večja zmeda v ukrajinski vojni: Putinov kabinet kot Hitlerjev bunker?
  • 07. 06. 2023
Ukrajina se spopada še na eni fronti: korupcijski. Je menjava obrambnega ministra dovolj močan signal?
  • 06. 09. 2023