Notranja in zunanja zavezanost za izvajanje nalog

V članku na Domovini se Tomaž Cuder dotika zelo zanimivega področja organizacijske kulture: upravljanja tveganj in prostovoljne privolitve v izvajanje aktivnosti.

V uvodu citira: »Predsednik Združenih držav Amerike (ZDA) Donald Trump je v torek v Beli hiši ob prisotnosti Elona Muska, Jensena Huanga, Sundarja Pichaija, Marka Zuckerberga, Daria Amodeija in Grega Brockmana podpisal izvršno odredbo, ki umetno inteligenco v uradnih dokumentih preimenuje v »superinteligenco«, podjetja pa so podpisala prostovoljni sporazum o varnosti. Osrednji rezultat srečanja je 'White House Accord on Super Intelligence', ki so ga poleg Trumpa podpisali Musk, Huang, Pichai, Zuckerberg, Amodei in Brockman. Podjetja, ki razvijajo najnaprednejše modele, se zavezujejo k notranjemu nadzoru zmogljivosti in usklajenosti modelov, na primer na področju kibernetske varnosti, k notranji ekipi, ki skrbi za delovanje nadzora, k neodvisnim zunanjim revizorjem in k neodvisnemu odboru, ki obravnava poročila.«

Nato pa zaključi: »Evropska unija (EU) urejanje te tehnologije rešuje drugače: uredba o umetni inteligenci (AI Act) že velja v delih, po provizoričnem dogovoru zakonodajalcev iz junija 2026 naj bi se obveznosti za samostojne sisteme z visokim tveganjem, denimo pri zaposlovanju, prestavile na 2. december 2027, za sisteme, vgrajene v regulirane izdelke, kot so medicinski pripomočki, pa na 2. avgust 2028.

Za slovenska podjetja in javno upravo, ki so zavezana pravilom EU, to pomeni, da bosta v prihodnjih letih vzporedno obstajala ameriški model prostovoljne samoregulacije in evropski model zavezujočih pravil.«

Podcenjujoči ton do Trumpa

Najprej moram komentirati »ton« pisanja članka. Ne morem se ogniti občutku, da avtor vse skupaj jemlje kot še en akt »trumpizma«. Nedvomno je Trump malce nenavaden pri svojem komuniciranju in pogosto na to upravičeno letijo kritike. Tudi jaz še zdaleč nisem vedno navdušen nad njegovim pristopom. Vendar pa tukaj to ni na mestu. Tukaj se dotaknemo razlike med kulturami. Ameriški pristop daje večji poudarek prostovoljnemu prevzemanju odgovornosti in samoregulaciji, evropski pa formalno predpisanim obveznostim in zunanjemu nadzoru. Zato pogosto nastajajo velike težave pri prenašanju organizacijskih praks iz najučinkovitejših družb v naše srednjeevropsko oziroma slovensko okolje. Najlažje to pojasnim na področju upravljanja kakovosti.

Ameriški pristop daje večji poudarek prostovoljno prevzeti odgovornosti in samoregulaciji, evropski pa formalno predpisanim obveznostim in zunanjemu nadzoru.

Princip, ki ga lahko prepoznamo v pristopu EU, je v marsičem podoben klasičnemu principu kontrole kakovosti. Naše delo je nadzorovano s strani kontrolorjev, mi pa pogosto skušamo to kontrolo na nek način prevarati. Kot je omenil »oče« managementa kakovosti v Sloveniji dr. Radovan Andrejčič, imamo na koncu vsak svojega kontrolorja. Po domače povedano: kontrola na kontrolo, kar ne vodi nikamor. Medtem ko je princip managementa kakovosti utemeljen na samokontroli. To pomeni, da vzpostavimo z ustreznim vodenjem mehanizme, ki ne-kakovost zmanjšuje na najmanjšo možno mero. Eden izmed ključnih elementov je upravljanje tveganj, ki nam hitro pokaže ključno pot v promociji prostovoljne privolitve v izvajanje aktivnosti z visoko stopnjo zavedanja o pomenu ustreznega izvajanja aktivnosti na ustrezen način. 

Nekaj praktičnih ponazoritev

Ker se to morda sliši precej abstraktno, si poglejmo preprost primer iz vsakdanjega življenja. Znajdemo se v vinski gorici, kjer imajo »dan odprtih vrat« v zidanicah. Prideš z avtomobilom in seveda ni najbolj pametno, da z vinom pretiravaš. Ob tem ti prijazni gostitelji še sporočijo, da so s policaji zmenjeni in bodo danes kontrolirali drugje. Ko izjaviš, da pač ne boš pil, ker je voziti v alkoholiziranem stanju nevarno ne samo zase, temveč tudi za druge udeležence v prometu, ne pa zaradi tega, ker bi se bal policajev, izpadeš kot čudak. Skratka. Kršenje zakonodaje je sprejemljivo, če te pri tem ne dobijo. Takih primerov iz življenja je veliko.

Naštejmo samo nekaj primerov, ko nekaj izvajamo zaradi zakonodaje, ne pa zato, ker bi se zavedali, da je usposabljanje iz teh področij nujno zaradi nas in naših bližnjih bodisi v družini ali na delovnem mestu: prva pomoč, varstvo pri delu, požarno varstvo, vaje za evakuacijo iz stavb (bodisi požarno varstvo, bodisi protipotresno varstvo), redni pregledi na medicini dela. Najbolj zbode v oči nekoga, ki zadeve razume na pravi način (da mora to biti del ponotranjenosti v organizacijski kulturi), ko trenerji izjavijo pred pričetkom usposabljanj, da »moramo to izvajati zaradi zakonodaje«.

Kršenje zakonodaje je sprejemljivo, če te pri tem ne dobijo. Takih primerov iz življenja je veliko.

Notranja in zunanja zavezanost

V stroki temu pravimo, da sta dve zavezanosti: notranja, ko nekaj delamo zato, ker je to samoumevno, in »zunanja«, kar lahko pojasnimo tudi z negativno motivacijo, pa najsibo zaradi kazni ali pa nagrade. Negativna motivacija lahko sčasoma privede do navad (notranje zavezanosti), vendar pa to še zdaleč ni zagotovilo, da se bo to zgodilo pri vseh posameznikih v neki družbeni skupnosti. Načeloma to sicer ne povzroča zelo hudih pretresov v družbi, tam kjer pa, je riziko hudih posledic ob neupoštevanju dogovorjenih pravil izjemno veliko.

Negativna motivacija lahko sčasoma privede do navad (notranje zavezanosti).

Tu je treba opozoriti še na nekaj. Vsaka družbena skupnost ima poleg formalne zakonodaje tudi sistem nenapisanih pravil, ki so skozi čas postala del običajnega prava in vsakdanjega ravnanja ljudi. Kadar zakonodaja takšnim pravilom sledi, jo posamezniki bistveno lažje sprejmejo kot svojo. Kadar pa zakonodaja od ljudi zahteva ravnanje, ki ni skladno z njihovimi ustaljenimi predstavami in navadami, ostaja predvsem predmet zunanje prisile in nadzora.

Zadeva je še bolj »problematična«, kadar se zakonodaja prenaša iz ene organizacijske kulture na drugo. Prenos dobre organizacijske prakse (kamor spada tudi zakonodaja) iz ene organizacijske kulture v drugo organizacijsko kulturo brez ustrezne prilagoditve, ki zahteva zelo dobro razumevanje razlik med kulturama, ne more biti uspešen. To se je zelo dobro videlo tudi v procesu približevanja standardom EU s strani članic, ki so se želele priključiti EU. Temu procesu ljudsko pravimo »zapiranje poglavij«. O tem sem pisal že v drugih prispevkih tako na Časniku.si, kot tudi v Domovini (Ključne projekte na ravni države smo prepustili nekompetentnim uradnikom, 14. 3. 2026).

Vsega nikoli ni možno predvideti, večino pa

Upravljanje tveganj nikoli ne more v popolnosti predvideti vseh možnih tveganj, vendar velja osnovno pravilo, da »vse, kar se lahko predvidi, se lahko zgodi, in zgodi se lahko tudi tisto, česar nisi predvidel«. Verjetnost dogodka se po navadi opredeli z verjetnostjo. Tudi najvišja stopnja notranje zavezanosti nas ne more obvarovati pred vsemi tveganji, vendar, če se zavedamo svoje osebne odgovornosti, bo naše upravljanje tveganj na bistveno višji stopnji in bo zato verjetnost neugodnih rezultatov načeloma na zelo nizki ravni. Obratno pa je v kulturah, kjer je ta zavezanost vezana predvsem na zunanjo kontrolo. Tu je tveganje po navadi bistveno večje, ker vsega preprosto ni mogoče kontrolirati.

Mimogrede. Če se otrok zaveda, da bo kaznovan, če bo nekaj storil narobe, in to vseeno stori, je velika verjetnost, da bo na vprašanje, če je to storil, to zanikal. Zato se seveda ni najbolj dobro zanašati, da bo odgovorni deležnik (predvsem politika, ki je krovno odgovorna za vse, kar je pod njimi) brez hude zunanje prisile priznal, da se je zgodila velika napaka v varnostnih protokolih, ki bi morala preprečevati možna tveganja. Če se spomnimo primera Černobil, ko je bila Sovjetska vlada pod pritiskom in ni bila sposobna sama rešiti posledic hude nesreče v Černobilu, tega ni priznala. Bog ve, koliko hudih napak pri protokolih se je zgodilo, pa o njih javnost ni zvedela. Tudi pri »super« inteligenci sama zakonska regulacija brez visoke stopnje notranje zavezanosti ne bo zadostovala.

Tudi pri »super« inteligenci sama zakonska regulacija brez visoke stopnje notranje zavezanosti ne bo zadostovala.