Ni dobro biti samo svoboden za, ampak tudi svoboden od

Svoboda je verjetno, ali pa skoraj zagotovo – prepričan pa sem, da čisto zagotovo - ena izmed vseh stvari v vsej zgodovini, ki je bila, ki je in ki bo najbolj opevana, zagotovo pa tudi najbolj zaželena v življenju vsakega človeka.

Vprašanje pa je, če je bilo in če je za to svobodo in za tako svobodo, ki je res svoboda, storjeno vse, da bi človek bil resnično popolnoma svoboden.

Ko pa izrekam to željo,  da bi bil človek resnično popolnoma svoboden, je potrebno nujno poudariti osnovni aksiom oziroma osnovno trditev glede svobode, da svoboda ni enako samovolja oziroma ni enaka samovolji.

Svoboda ni samovolja

Med njima je bistvena razlika, ki jo večkrat sploh ne opazimo in oboje pomešamo, tako da iz svobode naredimo samovoljo in v samovolji zagovarjamo popolno svobodo, da s tem svojo samovoljo predstavimo kot svobodo.

Pa še zdaleč ni tako. Svoboda je namreč v prvi vrsti odgovornost in ne samovolja, kar nekateri mislijo, ko se sklicujejo na svobodo.

Svoboda je v prvi vrsti odgovornost in ne samovolja, kar nekateri mislijo, ko se sklicujejo na svobodo.

Svoboda je relativna, to pomeni, da je vedno v relaciji, v odnosu do mene samega, drugega, stvarstva, v odnosu do situacije, dogodka, pogojev, ki so narekovali tako in tako obliko, vsebino in izraz svobode.

Kaj, kdaj in kako smo popolnoma svobodni, narekujejo v danem trenutku, v katerem smo, prav prej omenjeni odnosi.

Kako npr. narekuje svobodo odnos do samega sebe?

Če sem npr. v sobi, lahko odprem okno po svoji mili volji. A ko sem prehlajen, me verjetno to dejstvo oziroma odgovoren odnos do sebe, tudi do zdravja ter dela, ki ga opravljam, življenje, ki ga živim, omejuje v tej svobodi, da bi odprl okno.

Ta svoboda je torej svoboda od one druge, prejšnje svobode, ko sem lahko odprl okno po svoji mili volji.

Ta druga svoboda - da zaradi prehlada ne odprem okna - pa je tudi svoboda, ki jo narekuje odgovornost do mojega zdravja.

Na podoben način bi lahko razložili tudi, kako je svoboda vedno relativna oziroma relacijska tudi v vseh drugih relacijah, torej v odnosu do drugih, do narave, do Boga, do dela, ki ga opravljam, do poslanstva, do obljube, ki jo dam, itd.

Svoboden v tem smislu pomeni biti svoboden od nekaterih navezanosti, zavezanosti, priklenjenosti, prisesanosti na stvari, reči in navade, ki so po hitrem, netreznem in zaletavem premisleku v bistvu zasužnjenosti.

Biti "svoboden od"

Ta »druga« svoboda, svoboda od, je predvsem svoboda od samovolje. Svoboden v tem smislu pomeni biti svoboden od nekaterih navezanosti, zavezanosti, priklenjenosti, prisesanosti na stvari, reči in navade, ki so po hitrem, velikokrat prehitrem, netreznem in zaletavem premisleku (če to sploh lahko štejemo za premislek), v bistvu zasužnjenosti.

In prav v tej zasužnjenosti in slepoti se zavzemamo in sklicujemo na svobodo, da bi s tem opravičili svoja samovoljna početja.

V takšnih situacijah je sklicevanje na svobodo predvsem iskanje opravičila, da lahko v imenu svobode delam kar hočemo.

A to drži samo po načelu samovoljne svobode, torej neodgovorne, ne pa po načelu odgovorne svobode.

A odvisni smo lahko tudi od svobode

Sicer pa v življenju nikoli ni dobro oziroma se nikoli dobro ne izteče, če smo odvisni, odvisni tudi od svobode, kajti odvisnost skoraj vedno pripelje do zlorabe in je v tem smislu popolnoma nepomembno koga ali česa.

Zloraba je zloraba. Sam predlagam skrajno previdnost, kolikor je le mogoča, da z nobenim dejanjem ne prestopimo meje svobode niti za malo. Tudi taka malenkost, ki je sicer res malenkost, zna v življenju povzročiti posledice.

Moder in v srcu močan človek, močan predvsem v ljubezni, pa bo vedno našel in odkril mejo svobode ter se je držal in bo v tem svoboden.

Kajti nekaj storiti svobodno iz ljubezni, je svoboda, in to tudi takrat, ko zaradi ljubezni upoštevamo mejo svobode.