Vir foto: Storyblocks

V nekem slovenskem mestu, morda celo v vašem, živijo Novakovi: oči, mami in dva šoloobvezna otroka. Pred kakšnim letom so sedli za mizo in se pogovorili. ”Morali si bomo pomagati, malo potrpeti, drugače ne bo šlo.” Otroka sta sprva protestirala, babica, ki je pri upokojencih vodila tečaje kvačkanja tudi, a nič ni pomagalo. ”A se imamo radi, a se nimamo?” je bil strog oči.

Posnetek komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.

Sine, ki je obiskoval peti razred, je vsako dopoldne dve uri pazil na sestrico, dokler ni prišla babica. Urnik, ki je visel na steni, je upošteval vse dejavnosti: od učenja, telovadbe, do kuhanja, klepetanja, sprehodov v naravo in drobnih hišnih opravil. Držali so se ga kot pijanec plota. ”Red mora biti, nam je prav ali ne!” je otroka spodbujala babica. Celo takrat, ko se ji je že mičkeno mešalo, ker je pogrešala tišino, je stisnila zobe in kazala veder obraz.

Sprva je bilo otrokoma vse odveč, a ker je znala babica pripovedovati zanimive zgodbe, sta komaj čakala, da odidejo na sprehod. O vsakem drevesu je znala povedati kaj zanimivega. ”Kajne, da bomo še dolgo doma?” sta jo spraševala nadobudneža.

”Ne vemo. Covid19 je zelo nepredvidljiv. Lažje bo, če bomo vsi skupaj stisnili zobe! V življenju pogosto pridejo trenutki, ko ne gre vse po maslu!” je bila misel, ki sta jo otroka v pogosto slišala. V dolgih mesecih, kar so bili skupaj, so se zelo povezali med seboj. S prijatelji in sošolci so se skoraj vsak dan videli preko Skypa.

Žal pa Novakovi niso tipična slovenska družina.

Bi se vam slišalo bolj domače, če bi napisala, da se Novakova nenehno jezita in bentita čez oblast? Če jo krivita tudi za slabo vreme, obupen televizijski program?

Zelo slovensko bi bilo, če bi gospod Novak na FB pljuval čez ukrepe za zajezitev virusa, če bi prijatelje ščuval k uporu, če bi na račun tistih, ki so po njegovem mnenju krivi za zaprtje šol, širil sovražni govor.

Zelo slovensko bi bilo, če bi gospod Novak na FB pljuval čez ukrepe za zajezitev virusa, če bi prijatelje ščuval k uporu, če bi na račun tistih, ki so po njegovem mnenju krivi za zaprtje šol, širil sovražni govor.

Še nikoli v preteklosti se državljani nismo do te mere razgalili kot ravno zadnje mesece. Maske so padle, pokazali smo, kakšni smo v resnici.
In to, kar se je skrivalo pod maskami, vzbuja strah in nelagodje.

So glavni krivci za bes, ki se kuha v ljudeh, premajhna stanovanja, kjer se stanovalci drenjajo drug po drugem? Je kriva nepripravljenost prenašati bližnjega več kot eno ali dve uri na dan? So za jezo krive nogavice in gate, ki jih ni moč kupiti v bližnji trgovini?

Mnogi šele danes spoznavajo, da živimo zelo odtujeno. Šola in vrtci večji del dneva ”pazijo” na otroke, pod budnim očesom naredijo otroci v podaljšanem pouku domače naloge, šolska kuhinja poskrbi za kosila, različne prostočasne dejavnosti pa so z otroki tudi tedaj, ko bi morali biti s starši, pa niso.

Ko se družina enkrat pozno popoldne sreča ob večerji, so takšna srečanja v znamenju hitenja. Da bi se usedli za mizo in se posvetili drug drugemu, se pogovorili? Zmanjka časa! Pri Novakovih verjetno ne, marsikje drugje pa!

V času epidemije so se stvari obrnile na glavo!

kaj pomeni “malo potrpeti”?

Ni jih bilo malo, ki so spoznali, da veliko bolje poznajo sodelavca ali sodelavko kot pa lastnega partnerja. Kaj se pogovarjati z ženo, možem, z otroki? Živ dolgčas!  Dan, ki ima kar naenkrat 24 neskončno dolgih ur za druženje, je v marsikateri družini postal grozljiva nočna mora.

Starodobne besedne zveze, značilne za življenje babic in dedkov, kot so ”malo potrpeti”, počakati, se prilagajati, jutri bo bolje, ne se jeziti po nepotrebnem, bodimo strpni in potrpežljivi, smo že davno izgnali iz svoje sredine.

Zgodbe o življenju naših prednikov niso priljubljene. V letih debelih krav, ko smo malodane vseh 76 let po drugi svetovni vojni živeli brez večjih pretresov, pa sploh! O, kako bi danes potrebovali modrosti babic in dedkov! Iz njih bi se lahko marsičesa naučili in bi nam bilo potem lažje.

Ko bi predniki videli, kaj počnemo z ”belim kruhom”, bi se v grobu obračali.

Sodim v povojno generacijo, osnovno šolo sem začela obiskovati v 60 letih prejšnjega stoletja. Ena zelo znanih pesmic, ki smo jo z veseljem prepevali, je bila:”Nikol se nismo tolk smejal, ka je šola pogorela, šurki so okol skakal, učitlca pa norela!”

V prvem razredu sem manjkala dvakrat po dva meseca: enkrat zaradi operacije mandeljnov, pospremljene z nekaj zapleti, drugič pa zaradi ošpic. Imela sem same petice, rada sem hodila v šolo, a če sem zaradi različnih vzrokov ostala doma, se nisem dosti žrla. Nekateri sošolci, ki so bili doma na oddaljenih kmetijah, so  v zimskem času pogosto manjkali pri pouku. Mislite, da se jim je ta manko čez leta kaj poznal? Menda ja ne! Starši so nas znali še kako zaposliti, tako in tako pa je veljalo, da je ”potrpljenje božja mast!

Hana je bila po prometni nesreči več mesecev v bolnišnici. Zaupala je mami, ki jo je tolažila: ‘‘Predstavljaj si, da je tvoja odsotnost podobna hudi odrgnini na kolenu po padcu s kolesom. Prej ali slej o njej ne bo ne duha ne sluha. Na ležanje v bolnišnici bo ostal le spomin, manjkajoče znanje pa boš hitro nadomestila!”

V zadnjem letu, ko so bili otroci doma, sem bila pogosto učiteljica svojima vnukoma. Sanjalo se mi ni, da je s prvički toliko dela! Včasih sem Šefico naučila kaj narobe. Denimo, kako pravilno napišemo številko osem. Ko je učiteljica okarala njo, je v resnici potegnila za moja ušesa.

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje delala sklece! Po potrebi igram tudi košarko, se učim, kaj pomeni osojno, kaj prisojno. Če po pravici povem, bomo mesece, ki jih preživljamo skupaj, zelo pogrešali. Si morete misliti? Če smo vsaj za mišjo dlako podobni Novakovim, sem vesela! In to zelo.

Netipična slovenska družina Novak, ki se ima tudi brez šole prav lepo (podcast, Milena Miklavčič)

11 KOMENTARJI

  1. Iz dneva v dan sem bolj prepričana, da je dandanašnja gonja in histerija res zgolj ogledalo tega, kar nam je uspelo iz družine narediti: karikaturo. Udarni naslov na MMC ‘Položaj je za učence nesprejemljiv’ razumem v smislu ‘Položaj je za starše nesprejemljiv’. Mnogi starši niso pripravljeni v polnosti opravljati starševske naloge – več kot dovolj jim je ‘popoldansko ukvarjanje s svojimi otroki’. Kako si sicer razlagati ‘fotografijo olajšanja’, ki jo deli ‘odrešena mamica’, ko so otroci končno šli v šolo in si lahko privošči ‘čas zase’. Bi že razumela, da je žena končno lahko šla v službo, kjer jo je čakalo nujno delo – a da je zgolj komaj čakala, da se znebi lastnih otrok???

    Roko na srce: mar se tu ne kažejo vplivi izdatne ‘pomoči’ družini, ki se – mimogrede – na podoben način nadaljuje! Pod krinko ‘družina na prvem mestu’ in ‘vse za družino’ se desetletja družini jemlje primarno funkcijo in se jo prenaša na vse mogoče ustanove. Naj mi bo oproščeno: tudi ‘vsi v vrtce’ in ‘brezplačni vrtci’ spada v to kategorijo – sporočilo je jasno: dati otroka v vrtec je za starše ugodno in ceneje, kot se z njim ukvarjati. (Če bi želeli resnično pomagati vsem družinam in vse otroke obravnavati enako, bi pravično ponudili pomoč vsem otrokom/staršem in ne bi privilegirali zgolj ene oblike – črednega – vzgajanja.)
    In ko se družina znajde v situaciji, ko ustanove odpovedo oz. so onemogočene, o(b)stane in se kot razvajen otrok ‘meče ob tla’! V prvi vrsti tukaj ne gre za vpliv korone – ta je samo razgalila situacijo, v hipu je na laž postavila lestvice vrednot, kjer običajno kraljuje družina. Kakšna družina? Skupnost pod isto streho spečih??

  2. Šole zagotovo niso vir okužb – dokler so zaprte. A ko se socialni stiki množijo in potencirajo, se veča tudi možnost okužb – ne glede na okolje ali prostor, kjer se to dogaja. Ob vseh tehničnih pripomočkih, ki omogočajo do pred kratkim nepredstavljive možnosti vsaj približkov neposrednega pouka, ne vidim kakšne posebne potrebe za siljenje v šolo ‘preko trupel’.

    Se sklicujem na demokracijo: če imajo nekateri pravico, da izsiljujejo (nespametno, prezgodnjo, tvegano) vrnitev v šole, imamo tudi ostali pravico, da otroke in sebe in bližnje zaščitimo ter zahtevamo šolanje na daljavo, dokler se zadeve ne umirijo. Žal pa ni izbire: ko odprejo šole, je obiskovanje pouka obvezno. In me ne bi čudilo, da bodo ob takem režimu in požvižgavanju na ukrepe tudi vnaprej izmenično odpirali in zapirali šole. Naj hodijo v šolo otroci tistih staršev, ki to želijo in to pismeno potrdijo ter tako prevzamejo svoj del odgovornosti – ne pa da se samo zahteva izpolnitev želja, potem pa zaradi izsiljene odločitve in njenih negativnih posledic vali krivdo na tiste, ki so podlegli njihovemu pritisku … Tako jaz vidim zadeve.

    Ob bok vsem bombastičnim prispevkom o ‘spontanih’ protestih se nekje sramežljivo skriva tudi kakšen podatek, ki postavlja proteste pod velik vprašaj: »V zadnjem tednu se je sicer nekoliko povečalo število okužb med otroki …«
    Srčno pa upam, da to agresivno medijsko pumpanje izraža stališče manjšine staršev – če ne celo samo tistih, ki sploh nimajo šoloobveznih otrok?? In je zgolj v funkciji ‘samo da vlada pade’?

    Žal v medijih dobi glas in čas glasna in vplivna manjšina in to ‘pumpanje’ razumem predvsem kot še enega v nizu pozivov ‘ samo da vlada pade’. Želim verjeti, da večina staršev sprejema situacijo realno, a ker svojo sedanjo nalogo jemljejo z vso odgovornostjo, nimajo časa, da bi ga zapravljala na raznih forumih, kjer se medsebojno ‘tolažijo nesrečni starši’. Kako nesrečni morejo biti šele njihovi otroci? Se v resnici lahko počutijo kot ‘glavna vrednota in smisel življenja’ njihovih staršev? Kakšno sporočilo in popotnico jim dajejo starši, ob katerih se počutijo kot breme in odveč?

  3. Točno tako, popolnoma enako razmišljam.

    Slovenci slabo sprejemamo vsakršne spremembe ( od selitve, spremembe zaposlitve, organizacijske ,……), ne glede na to, kdo jih uvaja, celo lastne. Zato je ta prisilna izkušnja prav dobrodošla za učenje sposobnosti prilagajanja na nove situacije, za vse, ne glede na starost. Bi pa pričakovala od državnih medijev in strokovnjakov v javnih službah, da bi bili bolj ustvarjalni, odgovorni in bi po “službeni dolžnosti” priskočili na pomoč z ustreznimi oddajami za vse generacije. Samoiniciativno, ne čakajoč na priporočilo ministra ! Šolniki pa bi lahko v sklopu sestankov s starši na daljavo posredovali ustrezne usmeritve, ki bi jih na nivoju države pripravile strokovne skupine.

  4. Vse lepo in prav, tudi mi smo podobni Novakovim, le da imamo štiri otroke. A s to razliko, da babice ne želimo ogrožati in zato varstvo organizirava starša. Hvala Bogu nam država to omogoča. In ne vem zakaj je, ob tem da država to omogoča, še bolj nepredstavljivo, da bi starši sami poskrbeli za otroke. To je namreč edino prav v boju proti epidemiji, saj je največji in za državo najdražji problem, če zbolijo starejši. Redki starši so izjeme, a večina kljub temu uporablja babi servis in omogoča širjenje okužb med najbolj ranljive. To pa je epidemiološko še slabše kot če so otroci v šoli in omejijo stike s starejšimi.

  5. Odličen in predvsem stvarno prizemljen primer razmišljanja, ki zgovorno kaže, kako je covid 19 razkril ne le zaskrbljujoče slabosti javnega zdravstva in zdravstva nasploh, kritičnega ne-razumevanja samega sebe in bližnjega ter bližnje družbene skupnosti, ampak da je razkril tudi vse slabosti, ranljivosti ter nestrpnosti in nezadoščenosti članov sodobne “raz-družinjene” družine, ki se je po naključnih medijskih odsevih in odzivih le redko potrdila kot “topel dom” in kot ključni fizični ter duhovni prostor osebne in skupne varnosti, gotovosti, medsebojnega razumevanja in medsebojne solidarnosti med člani več generacij (od starih staršev do vnukov in nemara celo pravnukov).
    Mnogo neupravičenih pričakovanj in ultimativnih zahtev, ki jih dandanes histerično nestrpno in neučakano naslavljajo politični in medijski hujskači na vrtce, šole, univerze na eni ter na domove za starejše občane na drugi strani, izhaja prav iz “raz-družinjene” družine, iz politične fantazme, da je mogoče klasične družinske vrednote popolnoma in brez vsakršnega škodljivega preostanka nadomestiti za skromno plačilo v vrtcih, šolah, profesionalnih socialnih ustanovah …
    Ni naključje, da so videti ta čas najbolj nemočne žrtve izrednih razmer in okoliščin razglašene epidemije prav otroci in mladostniki ter na drugi strani vse številčnejši posebej zdravstveno ogroženi starostniki v domovih za starejše, saj so mnogi med njimi ostali nerazumljeni in osamljeni “daleč vstran” in brez “toplega doma”, brez nekdanjega razumevanja in varnosti v družini kot temeljni družbeni celici.
    Etično, moralno in politično pa je ob vseh teh žalostnih dejstvih skrajno zavrženo in obsojanja vredno politično in medijsko zlorabljanje več kot otipljive stiske otrok, mladostnikov in starcev ter celo njihovo neposredno aktivistično politično aktiviranje na brezdušni in brezobzirni politični sceni, kjer so v boju za oblast nekaterim ljuba in takoj pri roki tudi etično in moralno najbolj zavržena sredstva politične agitacije in propagande kot sredstvo brezobzirnega boja za oblast in družbeno nad-moč.

  6. Odličen članek, odlični komentarji !! Družina je že desetletja v krizi. Pari se poročajo praviloma iz zaljubljenosti in ko le ta ( dokazano!) po nekaj letih usahne, se znajdejo pred vprašanjem kako naprej. Nihče jih ni usposobil za zakon, nihče povedal, da je za dober zakon potrebno trdo delo.Trdo delo na sebi, trdo delo v boju z lastnim egoizmom in vztrajno učenjev besedni komunikaciji! V stiski ki nastane tako večina ubere lažjo pot.Nič lažjega kot pobegniti z očarljivo sodelavko v ponovno prvo fazo zveze, ali , najti zavetje v objemu novega princa! Potem pa se zgodba ponovi! Zakon je kot letalo, ki mora nujno pogosto pristajati na realnih tleh, ker samo tako lahko dolgo leti tudi nad oblaki.
    Otroci pa so žrtve!! Ne zatiskajmo si oči pred tem! Tudi če je s strani centrov za socialno delo dobro poskrbljeno za stike s staršema, je tukaj potlačenih toliko elementarnih otrokovih potreb, da jim zlepa nobena stroka ne bo prišla do dna.
    Na šoli kjer sem dolga leta učila, sem redkokdaj učila razred, kjer so bili otroci večinsko iz urejenih družin.Praviloma so bili to razredi z otroki v najmanj 55 odstotkih ločenih zakoncev. Oprostite, zame to ni več zdrava družba! Nikogar ne obsojam osebno, Bog ne daj!! Hudo mi je za moje sorojake in sodržavljane, ker odgovorni v družbi v tem nočejo videti problema ampak obratno, deviantne zgodbe delajo za normo!! Halo!???
    Mi bi morali v medijih ponujati dobre zgodbe, dobre zglede, ponujati razmišljanja modrecev, ki nekaj vedo o življenju, ponujati vzgojne modele z namenom, da mladini pokažemo kje stanuje sreča, ki ne bo le kot piš vetra na Valentinovo!!
    Tile protesti so odraz tega kar sem zapisala.Ti starši zanesljivo niso volivci desnice! Toliko!! Odločite se sami kateri politični pol ima v sebi več potenciala, da se družba topogledno pozdravi!

    • Shalotka, to je res, da mladih, pred poroko nihče ne USPOSOBI za družinsko življenje.
      Izjema je seveda CERKVENA POROKA, kjer poteka PRIPRAVA na zakon.

      Je že skoraj 50 let, od kar sem poročena. Takrat se je šlo le nekaj krat k NAUKU k župniku.
      Spomnim se kako je med drugim rekel:
      “Ne pričakovati, da bo vedno vse samo dobro, kajti v življenju se izmenjuje dobro in slabo, zato je potrebno ustrajati in včasih tudi potrpeti.
      Tudi PREPIR je včasih potreben, da se stvari postavijo na pravo mesto.Toda po prepiru je nujno POBOTANJE in življenje je potem še lepše.
      Poglejta naravo, ko pride nevihta in treskajo strele, toda potem, ko to MINE, se vreme zjasni in je dan NEBEŠKO LEP in ozračje čisto in sveže. Tak naj bo tudi vajin zakon.”
      Tako je dejal naš župnik.

      Sedaj pa se odvijajo priprave na ZAKON tudi v župniščah, kjer predavajo, poleg župnika tudi ZAKONCI in iz izkušenj povedo, da treba včasih tudi potrpeti in potem se stvari lepo uredijo v prid zakoncev in otrok.

      Mislim, da ima ZAVOD (ki ga sedaj neupravičeno mažejo z besedami in dejanji) “Iskreni” poleg drugih dejavnosti tudi PRIPRAVO na ZAKON. In to je pohvalevredno.

      Civilne poroke pa teh priprav nimajo, kar je zelo nepremišljeno. Poglejmo, za vozit motor in avto, moraš imeti IZPIT in prej opravljeno šolo.
      Za VODIT DRUŽINO, pa si lahko brez najmanjše sposobnosti, ne v medsebojnem komuniciranju, ne vzgoji otrok, ne kuhanju in ne šivanju.
      Skratka brez vsakega znanja in tem je v tej KORONA KRIZI res vse odpovedalo. Dvomim, če vse mame sploh znajo kuhati, Zato morajo sedaj nekaterim dostavljati kosilo…..

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime