Na srečanju nemško govorečih moralnih teologov bi mirno lahko predavala Nika Kovač

Fotografija je simbolična (Foto: depositphotos.com)
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvih dneh januarja je potekalo interno srečanje dokaj velike skupine nemško govorečih moralnih teologov, ki se ga je z zanimanjem udeležil tudi pisec teh vrstic. Morda bo za bralce nedeljskih kolumn zanimivo prebrati, s kakšnimi temami se leta 2023 ukvarjajo (nekateri) katoliški moralni teologi in do kakšnih zaključkov pri tem pridejo.

Izbrane teme niso bile nikakršno presenečenje: zaradi aktualnosti in razvpitosti dogajanja v Katoliški cerkvi na Nemškem je bil za osrednjo temo določen nemški Synodaler Weg, Sinodalna pot, oziroma nekatere njene bistvene teme.

Izmed petih glavnih tematskih sklopov Synodaler Wega smo moralni teologi obravnavali tri, in sicer zaključke Sinodalne poti glede spolne morale, temo delitve oblasti in moči v Cerkvi ter teme, povezane z vlogo žensk v Cerkvi, pri čemer se je debata slednjič seveda usmerila v žensko duhovništvo. Mimogrede: v nekem trenutku smo v zvezi s to temo paradoksalno prišli do točke, ko je bilo izraženo opozorilo, da je govorjenje o ženskem duhovništvu lahko »diskriminirajoče do ostalih spolov«.

In s tem se je tudi na »mikro ravni« potrdilo to, o čemer smo pred kratkim že razmišljali, namreč, da se je nemška Sinodalna pot znašla v začaranem krogu treh ali štirih argumentov – raztopitev spolne morale, žensko duhovništvo, odprava celibata in demokratizacija Cerkve –, iz katerega ne more iziti; da pa lahko kljub nedoslednostim nadaljuje po tej poti, mora na vse kriplje iskati razlog za svoj obstoj, in sicer poudarjanje spolnih zlorab, zagrešenih s strani duhovnikov in uslužbencev Cerkve v preteklosti. Cunami Synodaler Wega so namreč sprožila poročila o spolnih zlorabah, paradoksalno pa trenutni rezultati in predlogi za reforme nimajo realne povezave z bojem proti spolnim zlorabam.

Bolj pozoren bralec pa lahko ob naštetih temah zastriže z ušesi tudi zaradi dveh tem, ki – razen v zelo širokem smislu – ne spadata neposredno v območje teološke etike. A nič ne de, velika večina zbranih je vse predloge Sinodalne poti (vsaj po moji oceni) kar plebiscitarno podprla.
Nemška sinodalna pot se je znašla v začaranem krogu treh ali štirih argumentov – raztopitev spolne morale, žensko duhovništvo, odprava celibata in demokratizacija Cerkve –, iz katerega ne more iziti ...

"Ljubezen je ljubezen" pristop


Mi pa se ustavimo pri tisti temi, ki resnično spada v območje moralne teologije, to so bila vprašanja, povezana s »spolno moralo« Katoliške cerkve. Kot je verjetno večini znano, nemška Sinodalna pot predlaga popoln preobrat pri dojemanju spolnosti.

Poenostavljeno rečeno: vsakršno spolno normo, ki je trenutno v veljavi, bi bilo treba ponovno preveriti z vidika »kriterija ljubezni«. Človeške odnose bi torej presojali skozi sporazumnost, vzajemnost, naklonjenost, zvestobo in (zelo široko razumljeno) rodovitnost partnerjev, ne pa skozi objektivne kriterije, ki so bili posebej značilni za učenje Cerkve tekom preteklih dveh pontifikatov.

Večina zbranih moralnih teologov je bila taki rešitvi precej naklonjena, pri čemer je veliko vlogo igralo omenjanje »evangeljskega zgleda« in prepričanja, da bi tudi Gospod Jezus na našem mestu danes razmišljal podobno. Jasneje ali konkretneje ti evangeljski zgledi sicer niso bili pojasnjeni.

Da moralni teologi tako razmišljajo, je sicer do neke mere razumljivo: tradicionalen in hkrati veljaven katoliški pogled na spolnost je danes vse bolj nišen in odmaknjen, zdi se, kakor da ga je dokončno povozil čas.

Zato pa se išče novosti, ki bi bile pogodu današnjem zahodnemu svetu, pri čemer očitno ni ovir: večina je bila vsaj na videz naklonjena ne le spremembam na področju »ožje« spolne morale, kot je odnos do istospolnih partnerstev, ampak bi bila, kot je razvidno iz primera zgoraj, pripravljena potrditi celoten kaotični družbeni klopčič, ki ga danes poznamo pod kratico LGBTQIA+. Po domače: tudi binarnost spolov je bila vsaj deloma postavljena pod vprašaj s tezo, da bi bilo ustrezneje govoriti o »pretežno« moškem ali ženskem spolu.
Tudi binarnost spolov je bila vsaj deloma postavljena pod vprašaj s tezo, da bi bilo ustrezneje govoriti o »pretežno« moškem ali ženskem spolu.

LGBTQIA+ namesto tradicionalne družine


Iz teh kratkih opazk lahko razberemo nekaj značilnosti današnje moralne teologije nemškega govornega območja.

Prvič, ne gre sklepati, da so takšna mnenja večinsko podprta v nemški ali avstrijski Katoliški cerkvi, saj je bil zbrani krog moralnih teologov relativno ozek, zato pa tudi zaprt v svoj krog razmišljanja. Kritična misel je bila praktično odsotna.

Drugič, udeleženca iz Slovenije lahko preseneti neverjetna pozornost, ki so jo med moralnimi teologi deležne statistično precej majhne skupine. V času natalitetne zime in izjemnih težav, ki so jim izpostavljene naše družine, je naravnost osupljivo, kako je vsa pozornost namenjena drugim oblikam sobivanja, ne pa »klasični« družini. Isto velja tudi za vse ostalo ukvarjanje s temami LGBTQIA+.

Tretjič, eno pomembno vprašanje je ostalo neodgovorjeno: če predpostavimo, da je treba moralno teologijo prirediti povsem po merilih mode razvitega zahodnega sveta: kaj naj torej moralni teologi sploh še počnemo? Z drugimi besedami: kaj ima Kristus še povedati temu svetu?

Treba je namreč priznati, da lahko o temah LGBTQIA+ bistveno bolje razpravlja kdo drug kot pa moralni teologi. Če bi bila ta smer razvoja katoliške teologije prava, potem je vsekakor brez pomena, da se posebej trudimo: namesto nas bo vse to bistveno bolje opravila kakšna nevladna organizacija. Nemška sinodalna pot zato – naj jo kdo podpira ali ne – vsaj na področju moralne teologije logično pelje v samoukinitev le-te, ker svojega ne bomo več imeli, tuje pa drugi obvladajo veliko bolje od nas.

Nekoliko norčavo torej lahko zaključimo, da bi bilo treba naslednjič na takšen sestanek moralnih teologov povabiti katero ali katerega izmed naših nevladnih aktivistov: ti so – vsaj glede tem, ki smo jih obravnavali – bistveno bolje poučeni od katoliških moralnih teologov.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike