Na srečanju nemško govorečih moralnih teologov bi mirno lahko predavala Nika Kovač
dr. Gabriel Kavčič
- 15. 1. 2023 ob 10:26
- 22 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvih dneh januarja je potekalo interno srečanje dokaj velike skupine nemško govorečih moralnih teologov, ki se ga je z zanimanjem udeležil tudi pisec teh vrstic. Morda bo za bralce nedeljskih kolumn zanimivo prebrati, s kakšnimi temami se leta 2023 ukvarjajo (nekateri) katoliški moralni teologi in do kakšnih zaključkov pri tem pridejo.
Izbrane teme niso bile nikakršno presenečenje: zaradi aktualnosti in razvpitosti dogajanja v Katoliški cerkvi na Nemškem je bil za osrednjo temo določen nemški Synodaler Weg, Sinodalna pot, oziroma nekatere njene bistvene teme.
Izmed petih glavnih tematskih sklopov Synodaler Wega smo moralni teologi obravnavali tri, in sicer zaključke Sinodalne poti glede spolne morale, temo delitve oblasti in moči v Cerkvi ter teme, povezane z vlogo žensk v Cerkvi, pri čemer se je debata slednjič seveda usmerila v žensko duhovništvo. Mimogrede: v nekem trenutku smo v zvezi s to temo paradoksalno prišli do točke, ko je bilo izraženo opozorilo, da je govorjenje o ženskem duhovništvu lahko »diskriminirajoče do ostalih spolov«.
In s tem se je tudi na »mikro ravni« potrdilo to, o čemer smo pred kratkim že razmišljali, namreč, da se je nemška Sinodalna pot znašla v začaranem krogu treh ali štirih argumentov – raztopitev spolne morale, žensko duhovništvo, odprava celibata in demokratizacija Cerkve –, iz katerega ne more iziti; da pa lahko kljub nedoslednostim nadaljuje po tej poti, mora na vse kriplje iskati razlog za svoj obstoj, in sicer poudarjanje spolnih zlorab, zagrešenih s strani duhovnikov in uslužbencev Cerkve v preteklosti. Cunami Synodaler Wega so namreč sprožila poročila o spolnih zlorabah, paradoksalno pa trenutni rezultati in predlogi za reforme nimajo realne povezave z bojem proti spolnim zlorabam.
Bolj pozoren bralec pa lahko ob naštetih temah zastriže z ušesi tudi zaradi dveh tem, ki – razen v zelo širokem smislu – ne spadata neposredno v območje teološke etike. A nič ne de, velika večina zbranih je vse predloge Sinodalne poti (vsaj po moji oceni) kar plebiscitarno podprla.
Mi pa se ustavimo pri tisti temi, ki resnično spada v območje moralne teologije, to so bila vprašanja, povezana s »spolno moralo« Katoliške cerkve. Kot je verjetno večini znano, nemška Sinodalna pot predlaga popoln preobrat pri dojemanju spolnosti.
Poenostavljeno rečeno: vsakršno spolno normo, ki je trenutno v veljavi, bi bilo treba ponovno preveriti z vidika »kriterija ljubezni«. Človeške odnose bi torej presojali skozi sporazumnost, vzajemnost, naklonjenost, zvestobo in (zelo široko razumljeno) rodovitnost partnerjev, ne pa skozi objektivne kriterije, ki so bili posebej značilni za učenje Cerkve tekom preteklih dveh pontifikatov.
Večina zbranih moralnih teologov je bila taki rešitvi precej naklonjena, pri čemer je veliko vlogo igralo omenjanje »evangeljskega zgleda« in prepričanja, da bi tudi Gospod Jezus na našem mestu danes razmišljal podobno. Jasneje ali konkretneje ti evangeljski zgledi sicer niso bili pojasnjeni.
Da moralni teologi tako razmišljajo, je sicer do neke mere razumljivo: tradicionalen in hkrati veljaven katoliški pogled na spolnost je danes vse bolj nišen in odmaknjen, zdi se, kakor da ga je dokončno povozil čas.
Zato pa se išče novosti, ki bi bile pogodu današnjem zahodnemu svetu, pri čemer očitno ni ovir: večina je bila vsaj na videz naklonjena ne le spremembam na področju »ožje« spolne morale, kot je odnos do istospolnih partnerstev, ampak bi bila, kot je razvidno iz primera zgoraj, pripravljena potrditi celoten kaotični družbeni klopčič, ki ga danes poznamo pod kratico LGBTQIA+. Po domače: tudi binarnost spolov je bila vsaj deloma postavljena pod vprašaj s tezo, da bi bilo ustrezneje govoriti o »pretežno« moškem ali ženskem spolu.
Iz teh kratkih opazk lahko razberemo nekaj značilnosti današnje moralne teologije nemškega govornega območja.
Prvič, ne gre sklepati, da so takšna mnenja večinsko podprta v nemški ali avstrijski Katoliški cerkvi, saj je bil zbrani krog moralnih teologov relativno ozek, zato pa tudi zaprt v svoj krog razmišljanja. Kritična misel je bila praktično odsotna.
Drugič, udeleženca iz Slovenije lahko preseneti neverjetna pozornost, ki so jo med moralnimi teologi deležne statistično precej majhne skupine. V času natalitetne zime in izjemnih težav, ki so jim izpostavljene naše družine, je naravnost osupljivo, kako je vsa pozornost namenjena drugim oblikam sobivanja, ne pa »klasični« družini. Isto velja tudi za vse ostalo ukvarjanje s temami LGBTQIA+.
Tretjič, eno pomembno vprašanje je ostalo neodgovorjeno: če predpostavimo, da je treba moralno teologijo prirediti povsem po merilih mode razvitega zahodnega sveta: kaj naj torej moralni teologi sploh še počnemo? Z drugimi besedami: kaj ima Kristus še povedati temu svetu?
Treba je namreč priznati, da lahko o temah LGBTQIA+ bistveno bolje razpravlja kdo drug kot pa moralni teologi. Če bi bila ta smer razvoja katoliške teologije prava, potem je vsekakor brez pomena, da se posebej trudimo: namesto nas bo vse to bistveno bolje opravila kakšna nevladna organizacija. Nemška sinodalna pot zato – naj jo kdo podpira ali ne – vsaj na področju moralne teologije logično pelje v samoukinitev le-te, ker svojega ne bomo več imeli, tuje pa drugi obvladajo veliko bolje od nas.
Nekoliko norčavo torej lahko zaključimo, da bi bilo treba naslednjič na takšen sestanek moralnih teologov povabiti katero ali katerega izmed naših nevladnih aktivistov: ti so – vsaj glede tem, ki smo jih obravnavali – bistveno bolje poučeni od katoliških moralnih teologov.
Izbrane teme niso bile nikakršno presenečenje: zaradi aktualnosti in razvpitosti dogajanja v Katoliški cerkvi na Nemškem je bil za osrednjo temo določen nemški Synodaler Weg, Sinodalna pot, oziroma nekatere njene bistvene teme.
Izmed petih glavnih tematskih sklopov Synodaler Wega smo moralni teologi obravnavali tri, in sicer zaključke Sinodalne poti glede spolne morale, temo delitve oblasti in moči v Cerkvi ter teme, povezane z vlogo žensk v Cerkvi, pri čemer se je debata slednjič seveda usmerila v žensko duhovništvo. Mimogrede: v nekem trenutku smo v zvezi s to temo paradoksalno prišli do točke, ko je bilo izraženo opozorilo, da je govorjenje o ženskem duhovništvu lahko »diskriminirajoče do ostalih spolov«.
In s tem se je tudi na »mikro ravni« potrdilo to, o čemer smo pred kratkim že razmišljali, namreč, da se je nemška Sinodalna pot znašla v začaranem krogu treh ali štirih argumentov – raztopitev spolne morale, žensko duhovništvo, odprava celibata in demokratizacija Cerkve –, iz katerega ne more iziti; da pa lahko kljub nedoslednostim nadaljuje po tej poti, mora na vse kriplje iskati razlog za svoj obstoj, in sicer poudarjanje spolnih zlorab, zagrešenih s strani duhovnikov in uslužbencev Cerkve v preteklosti. Cunami Synodaler Wega so namreč sprožila poročila o spolnih zlorabah, paradoksalno pa trenutni rezultati in predlogi za reforme nimajo realne povezave z bojem proti spolnim zlorabam.
Bolj pozoren bralec pa lahko ob naštetih temah zastriže z ušesi tudi zaradi dveh tem, ki – razen v zelo širokem smislu – ne spadata neposredno v območje teološke etike. A nič ne de, velika večina zbranih je vse predloge Sinodalne poti (vsaj po moji oceni) kar plebiscitarno podprla.
Nemška sinodalna pot se je znašla v začaranem krogu treh ali štirih argumentov – raztopitev spolne morale, žensko duhovništvo, odprava celibata in demokratizacija Cerkve –, iz katerega ne more iziti ...
"Ljubezen je ljubezen" pristop
Mi pa se ustavimo pri tisti temi, ki resnično spada v območje moralne teologije, to so bila vprašanja, povezana s »spolno moralo« Katoliške cerkve. Kot je verjetno večini znano, nemška Sinodalna pot predlaga popoln preobrat pri dojemanju spolnosti.
Poenostavljeno rečeno: vsakršno spolno normo, ki je trenutno v veljavi, bi bilo treba ponovno preveriti z vidika »kriterija ljubezni«. Človeške odnose bi torej presojali skozi sporazumnost, vzajemnost, naklonjenost, zvestobo in (zelo široko razumljeno) rodovitnost partnerjev, ne pa skozi objektivne kriterije, ki so bili posebej značilni za učenje Cerkve tekom preteklih dveh pontifikatov.
Večina zbranih moralnih teologov je bila taki rešitvi precej naklonjena, pri čemer je veliko vlogo igralo omenjanje »evangeljskega zgleda« in prepričanja, da bi tudi Gospod Jezus na našem mestu danes razmišljal podobno. Jasneje ali konkretneje ti evangeljski zgledi sicer niso bili pojasnjeni.
Da moralni teologi tako razmišljajo, je sicer do neke mere razumljivo: tradicionalen in hkrati veljaven katoliški pogled na spolnost je danes vse bolj nišen in odmaknjen, zdi se, kakor da ga je dokončno povozil čas.
Zato pa se išče novosti, ki bi bile pogodu današnjem zahodnemu svetu, pri čemer očitno ni ovir: večina je bila vsaj na videz naklonjena ne le spremembam na področju »ožje« spolne morale, kot je odnos do istospolnih partnerstev, ampak bi bila, kot je razvidno iz primera zgoraj, pripravljena potrditi celoten kaotični družbeni klopčič, ki ga danes poznamo pod kratico LGBTQIA+. Po domače: tudi binarnost spolov je bila vsaj deloma postavljena pod vprašaj s tezo, da bi bilo ustrezneje govoriti o »pretežno« moškem ali ženskem spolu.
Tudi binarnost spolov je bila vsaj deloma postavljena pod vprašaj s tezo, da bi bilo ustrezneje govoriti o »pretežno« moškem ali ženskem spolu.
LGBTQIA+ namesto tradicionalne družine
Iz teh kratkih opazk lahko razberemo nekaj značilnosti današnje moralne teologije nemškega govornega območja.
Prvič, ne gre sklepati, da so takšna mnenja večinsko podprta v nemški ali avstrijski Katoliški cerkvi, saj je bil zbrani krog moralnih teologov relativno ozek, zato pa tudi zaprt v svoj krog razmišljanja. Kritična misel je bila praktično odsotna.
Drugič, udeleženca iz Slovenije lahko preseneti neverjetna pozornost, ki so jo med moralnimi teologi deležne statistično precej majhne skupine. V času natalitetne zime in izjemnih težav, ki so jim izpostavljene naše družine, je naravnost osupljivo, kako je vsa pozornost namenjena drugim oblikam sobivanja, ne pa »klasični« družini. Isto velja tudi za vse ostalo ukvarjanje s temami LGBTQIA+.
Tretjič, eno pomembno vprašanje je ostalo neodgovorjeno: če predpostavimo, da je treba moralno teologijo prirediti povsem po merilih mode razvitega zahodnega sveta: kaj naj torej moralni teologi sploh še počnemo? Z drugimi besedami: kaj ima Kristus še povedati temu svetu?
Treba je namreč priznati, da lahko o temah LGBTQIA+ bistveno bolje razpravlja kdo drug kot pa moralni teologi. Če bi bila ta smer razvoja katoliške teologije prava, potem je vsekakor brez pomena, da se posebej trudimo: namesto nas bo vse to bistveno bolje opravila kakšna nevladna organizacija. Nemška sinodalna pot zato – naj jo kdo podpira ali ne – vsaj na področju moralne teologije logično pelje v samoukinitev le-te, ker svojega ne bomo več imeli, tuje pa drugi obvladajo veliko bolje od nas.
Nekoliko norčavo torej lahko zaključimo, da bi bilo treba naslednjič na takšen sestanek moralnih teologov povabiti katero ali katerega izmed naših nevladnih aktivistov: ti so – vsaj glede tem, ki smo jih obravnavali – bistveno bolje poučeni od katoliških moralnih teologov.
Zadnje objave
Krompirjeve pogačice s šampinjoni
13. 10. 2024 ob 9:00
Od Mure do Jadrana, Palestina bo svobodna!
12. 10. 2024 ob 17:00
Se Golob s svojim pozivom spreneveda?
12. 10. 2024 ob 15:00
Bitka za seniorje
12. 10. 2024 ob 12:59
Na mestu je vprašanje, kdo bo kmetoval jutri?
12. 10. 2024 ob 10:15
Ekskluzivno za naročnike
Krompirjeve pogačice s šampinjoni
13. 10. 2024 ob 9:00
Bitka za seniorje
12. 10. 2024 ob 12:59
Prihajajoči dogodki
OCT
15
Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej (Pogovor)
18:00 - 20:00
OCT
17
OCT
18
Štirje letni časi pod Celjskim stropom (koncert)
17:00 - 19:00
OCT
19
Vpliv gibanja na razvoj in učenje otrok (Seminar)
09:00 - 17:00
OCT
26
Izbor urednika
Bo nov sistem zaračunavanja omrežnine zadušil gospodarstvo?
11. 10. 2024 ob 15:00
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
22 komentarjev
beno
Dejstvo je, da spolnost NI in ne more biti samo predmet moralne teologije, ampak tudi drugih strok. Žal so v praksi mnoge odločitve s tega področja pogojene politično, tako leve kot TUDI DESNE politike.
Avtorjevo vprašanje "kaj ima Kristus še povedati temu svetu" smatram kot zelo pereče TUDI za tradicionalni del katoliške cerkve, v okviru zgornjega članka pa ga razumem kot politično izsiljevanje in zlorabo Kristusa.
zdomc
Vsak naj pomete svoj prag, pa bo veliko bolje. Kot je že napisal eden od komentarjev, vsaj razpravlja se. In to je bistvo; ne zatiskajmo si oči pred družbeno realnostjo, ki nam je lahko povšeči ali ne. Cerkev hudo pozablja, da živi v času in da mora odgovoriti na izzive časa. Z aktualno in močno govorico časa. Ne pa si zatiskati oči in ponavljati v nedogled že neštetokrat prežvečene apologije. Saj se da iste resnice povedati tudi na drug način. In pa seveda sprejmite že enkrat dejstvo, da je med klerom polno primerov, o katerih se je po pripovedovanju avtorja razglabljalo in uredite notranje zadeve, preden s prstom kažete na druge. Kot po aferi s patrom Rupnikom - kaj se pametuje, odgovorni opravičite se za slepomišenje, prikrivanje in jasno in odločno povejte, da je to svinjarija. Četudi je šlo za odrasle osebe, je šlo za podrejen odnos. In vsi njegovi mozaiki in ne vem kaj še vpijejo po pokori. Po domače, če bi imeli kaj jajc bi organizirali delovne akcije za njihovo odstranitev. Ko katoliški škofje upajo pred kamero povedati, da je kljub vsemu treba ločevati med njegovimi dejanji in njegovim umetniškim ustvarjanjem, je zgražati se nad temami razprav nemških moralnih teologov bolj kot ne sprenevedanje. Vera, upanje in ljubezen!
slovenc sm
Bistveno je, da Cerkev ne pristane na ideološko LGTBIQ ... igro ampak vztraja pri tradicionalnih vrednotah. Tudi če ostane osamljena z malo verniki. Ker samo ti verniki so/smo sol zemlje, ki bo upanje za prihodnost. Ostali del ''cesarstva'' bo šel pa po poti propada imperija, poznanega iz zgodovine. Nekaterih namreč zgodovina nič ne izuči.
Rokc5
Nemčija je bila epicenter koncilskega teološkega vrenja s teologi - poleg Josepha Ratzingerja, bodočega papeža Benedikta XVI., je bil ključni Nemec na koncilu Karl Rahner - kot tudi en izmed epicentrov pokoncilskega vrenja predvsem s provokativnim Hansom Küngom.
Korenine trenutnih težav, ki jih omenja avtor, pa ležijo v temu, da številnih disidentskih pokoncilskih nemških škofov, ko je bil v osemdesetih še čas za proti-reakcijo, ni ustavil niti sv. Janez Pavel II. niti takrat še kardinal Ratzinger kot prefekt Kongregacije za nauk vere.
Težave so se samo še stopnjevale skozi devetdeseta in liberalni nemški škofje in kardinali so leta 2005 ignorirali izvolitev prvega nemškega papeža po več stoletjih, Benedikta XVI. Še več, do takrat je bil Ratzinger, bodoči Benedikt XVI. med "liberalnim" in "progresivnim" nemškim klerom že skorajda osovražen.
In kot je na radiu Ognjišče lepo povedal dr. Aleš Maver, so se v nemškem katolištvu "zaredili" številni t.i. 'profesionalni' katoliki, laiki ki od katolištva živijo, v resnici pa sploh niso ne katoliki in sploh ne verniki, bolj neki kvazi napol priložnostno-ezoterično-poganski katoliki. In oni so tisti, ki za to, da rešijo svojo udobno pozicijo, pritiskajo za nujne spremembe, ki bi jim omogočile, da bi pred odobravajočo nemško javnostjo še naprej lahko igrali katolištvo in si na ta način zagotovili eksistenco.
rasputin
Problem RKC je, da je institucija vse, Jezusov nauk pa je podrejen interesom institucije. RKC kot institucija ima hierarhijo moči, ki ni hierarhija ljubezni, ki jo je učil Jezus. Jezusov nauk je prilagojen interesom institucije. To ni več živ vrelec pristne Jezusove besede, temveč je postal nekakšna besedna telovadba, polna praznih fraz brez prave vsebine. Ljudje to čutijo. Velikanska razlika je, če nekdo govori o duhovnih resnicah, ker jih pozna, razume in živi, ali če nekdo govori kot robot na pamet naučene fraze, ki komaj še imajo kak pomen. Če duhovniki ne živijo duhovnosti, potem se seveda začno ukvarjati s tuzemskimi zadevami. Namesto duhovnega nauka, postane pomembna tema na primer spolnost. Seveda je spolnost pomembna, toda človek ne ravno pričakuje, da bo s prižnice poslušal predavanja o spolnosti.
Jonsky
Jezus je bil v svojem času revolucionar in ne tradicionalist.
Realist
Rasputin... pojdi komentirat na mladino, tam so tvoji.. Težak karakter si veš? verjetno nimaš ravno veliko prijateljev, ker si skregan z vsemi, verjetno še sam s seboj. Jaz imam precej kolegov iz Srbije, Bosne in Hrvaške, pa ne delijo s teboj takih prokremeljskih teženj, tudi s Srebrenico se ne strinjajo.. verjetno si dober človek, a vidno nosiš s seboj neke rane iz otroštva. Odpusti sebi in nato drugim. Vse dobro.
rasputin
Realist, če se greš nekega psihologeta: Mislim, da si narcisoiden značaj, ki ne prenese mnenja drugega. Še sploh ne, če je utemeljeno na dejstvih, ki nasprotujejo tvojemu mnenju. Namesto dejstev, uporabljaš manipulativne trike, ki naj bi služili kot neki kvazi-dokazi. Narcisoiden značaj se razvije zaradi travm v otroštvu. To pusti v človeku globinske psihične rane, ki pogojujejo njegov težak značaj in s tem njegovo pasjo usodo. Ne sekiraj se, prvih sto let je hudo, pravijo. Potem se človek navadi. Tvoji prijatelji iz Srbije, Bosne in Hrvaške mislijo drugače, kot mislim jaz, praviš. In kaj potem? Kaj to dokazuje? Nič, ker je dejstvo dejstvo, ne glede na to, kaj si nekdo misli ali ne misli o njem. Tvoj manipulatorski značaj kaže tudi omenjanje Srebrenice, ki je dejansko podtikanje. Kje sem kaj pisal o Srebrenici? Nikjer! Prokremeljske težnje? Prazna manipulatorska etiketa. Moje težnje so, da se vojna v Ukrajini ustavi, zlasti ker se lahko razvije v jedrsko vojno. To je v korist vseh, tudi tepcev, ki ne razumejo, kaj se lahko izcimi iz te nesrečne vojne. Moja težnja je tudi, da se ponovno vzpotavijo gospodarski stiki med Evropo in Rusijo, ker je to prvenstveno v korist Evropejcev, ne Kremlja. Ta vojna in razkol med Evropo in Rusijo koristi samo Ameriki in nikomur drugemu. Rusija je naravno zaledje Evrope, iz katerega smo dobivali poceni energente in surovine. To je bil temelj evropske gospodarske konkurenčnosti in evropskega blagostanja. Zaradi slepega sledenja ameriškim imperialističnim interesom smo zdaj to zapravili. Razumi, če moreš.
rasputin
Aja, glede Mladine. Le zakaj naj bi oni bili moji? Nihče mi ne pripada in jaz ne pripadam nikomur. To je za tiste, ki imajo razvit čredni nagon in morajo pripadati neki skupnosti.
Andrej Muren
Vprašanje določitve spola je stvar medicine in biologije, ne pa cerkvenih institucij in še manj politike, čeprav je prav slednja (seveda leva) najbolj glasna.
rasputin
Ni čudno, da se ljudje odmikajo od RKC. Ne pa tudi od vere oziroma duhovnosti. RKC ima velikanske probleme sama s sabo in nobene prave vizije, kako jih rešiti. Zato ni presenetljivo, če se ljudje množično zatekajo v alternativno duhovnost, v t.i. new age (nova doba), v budizem, hinduizem...
Na internetu dobsedno mrgoli duhovnih učiteljev, od šarlatanov do ljudi, ki so študirali indijske Vede (duhovno učenje), do gurujev, ki imajo tisoče ali celo milijone sledilcev.
ttps://www.youtube.com/playlist?list=PLTrkdBZl71SmWaqhbT9iKpiBXNuL7vXv_
ttps://www.youtube.com/results?search_query=swami+mukundananda
Hribarjev Rafko
Če se neeežno izrazim, so totalno **knjeni. Bedaki so čist zgubili kompas.- 1: čigavi teologi so? Jezusovi ziher ne! 2: teološka, moralna, družbena in populacijska avtodestrukcija. Naj tazaden luč ugasne, da bodo prišleki prišparali pri štromu.
Realist
Rkc je samo tvoje ogledalo. Vidiš to kar si. Malo si zagrenjen?
rasputin
Realist, resnica boli, anede? In ker resnice ne moreš spodbiti, potem greš ad personam. Ne se sekirat. V zgodovini je propadla že cela vrsta civilizacij in njihovih religij. Vse ima svoj življenjski ciklus: rojstvo, vzpon, nato zaton in smrt.
mihec
Lep primer, ko zaradi zmedenosti duha in skritega Hudiča v vsakem človeku zaradi nedela, objestnosti in preveč belega kruha začno duhovi zmedencev noreti, in zato ne zmorejo več razumeti ne narave in ne človekove biti v njegovem poslanstvu.
Če so to moralni teologi, bi bilo dobro, če bi jih poslali v kakšno zapuščeno župnijo, kjer bi sami lahko skrbeli za preživetje in spoznavali radosti skromnega duha in veselja do praživljenja.
Dokaz več, da presitost v materialnem smislu hitro privede do zmot v temeljnem človekovem poslanstvu.
Realist
To ja, siti belega kruha...
stanko
Bravo! Od presitosti smo se vsi pokvarili!
Kaj pa vem
Upam, da naši moralni teologi ne bodo šli po poti nemških. Najprej naj se ugotovi zakaj sploh pride do teh čudnih spolnih praks. Je to prirojeno, je pridobljeno? Vemo, da se rodijo ljudje, ki jim je spol težko določiti. Te naj obravnava zdravstvena stroka. Na vsak način je potrebno zaščititi najstnike, tudi pred norimi starši. Niso škodljive samo nore spolne prakse, tudi prehrana je lahko zelo škodljiva, za otroke predvsem taka brez mesa in mlečnih izdelkov. Celibat se lahko omili že danes. Jaz bi poročenemu duhovniku dovolila opravljati vse zakramente, razen spovedovanja. To naj bo dovoljeno le posebej za ta namen usposobljenim ljudem.
Realist
Kurešček, 30. avgusta 1992
Žal se je ta prerokba uresničila. Vendar Marija nikoli ne pozabi na svoje otroke in tako nas spodbuja:
“…To je moj kraj, kraj velikih milosti. Verujte in zaupajte mi. Moje in Sinovo Srce vas čaka …“
Privoščimo si kdaj to zadovoljstvo in pojdimo na Kurešček, še posebej v stiskah se zatekajmo v Marijino in Jezusovo Srce na tem milostnem kraju. Prosimo tudi za našo lepo domovino, da ne bi bila dežela smrtne sence, pač pa svobodnega življenja in Življenja za vse! Da bi v naši lepi domovini zavladala kultura življenja!
In nikoli ne pozabi klica iz Apd 2,21: ”In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen!”
Velja tudi za naju, zaupaj! Amen, amen, amen!
Realist
Kulturni marksizem je tudi v Sloveniji že dobro zajahal oblast, kot je bila prerokba s Kureščka po stigmatiku Špeliču:
Kurešček, 8. februarja 1992
Nad jugom se zbirajo grozeči oblaki. Sloveniji ne preti več vojna nevarnost, pač pa vanjo vdira nevarna duhovna tema. Ta se bo zelo zvito skušala vtihotapiti v vse pore krščanskega življenja in delovanja. Škodovati krščanstvu in prevzeti državno oblast – to je njen glavni cilj. Iz Slovenije bo tema segala daleč naokoli…“
Thor
V Nemčiji še migajo. Kaj pa mi? Čakamo neizbežen konec? Nekaj bo treba spremeniti, sicer bomo čez 50 let na nivoju Jehovih prič.
Članek problematizira samo eno od štirih tem, ki so jih obravnavali. Še je nekaj upanja, da se glede ostalega strinjamo. :)
Bi lahko kdo vprašal nadškofa Zoreta ali koga, ki dejansko odloča v Nadškofiji Ljubljana, koliko od 100 milijonov EUR, na katerih sedi cerkvena Metropolitana d.o.o. in katere dobički naj bi bili namenjeni pastorali, bodo naslednje leto namenili mladinski pastorali, konkretno programom, ki bi mlade navduševali in podpirali v odločitvi za krščanski zakon in družino, koliko za spodbudo mladim družinam, da bi imele več otrok, koliko za podporo velikim družinam. Iz letnih poročil Katoliške cerkve ni razbrati, da bi bil znesek različen od 0. Pojem velika družina je v poročilu za l. 2022, ki obsega 255 strani, omenjen le enkrat pri navajanju podatkov iz državne statistike. Krščanskih družin je vse manj, brez njih novih vernikov in katoliške vere v prihodnje ne bo. Veš, SŠK, svoj dolg?
Peter Klepec
Tudi Slovencev je vse manj. Pocasi bi morali zaceti studirati zakaj in kako so izginili Hetiti, eden najmocnejsih anticnih ljudstev. Mogoce je pa mozen kaksen zakljucek.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.