Na pot! Že, a za kom kot posamezniki in kot narod?

Vsak, kdor se odpravlja na pot – še posebej, če je neznana – mora opraviti številne obveznosti, s katerimi se bo nanjo dobro pripravil. To pripomore, pripomore k čim manj nejasnostim ter da vse poteka kot bi moralo.

Sami se verjetno na taki poti dobro počutimo, ker smo tisto kar je potrebno za tako pot tudi naredili, dodobra pretehtali in predvideli, da bi ja šlo vse po načrtih.

Še najbolj pomembno pa je, da cilj po tej poti zagotovo dosežemo. Cilj je le cilj in vsaka pot se prav zaradi cilja začenja oziroma že dosti prej tudi načrtuje.

Čeprav je tudi pot v primerjavi s ciljem sama pomembna, a verjetno ne toliko v smislu kje in kako poteka, ampak, da smo na tisti poti, ki nam cilj zagotovo zagotavlja.

Čeprav bi se strinjal tudi s kom, ki trdi, da je pomembna tudi pot in da je ta cilj sam po sebi. Cilj je tudi, da pot do cilja ni preveč ovinkarska, da ne izgubimo nepotrebne energije in vsega drugega, da je pot varna, gotova; cilj na poti je tudi, da računamo na nepredvidene situacije  … in še mnogo kaj drugega mora biti na poti cilj, sam cilj poti pa mora biti tako ali tako cilj vseh teh ciljev.

Hudo je, če kakšnega od teh ciljev, ki so pomembni na poti in za na pot, zamenjamo za končni cilj. Zato na poti tudi ni vse dovoljeno, da cilj dosežemo. Kajti to nas spet pripelje do zaključka, ki je bil tudi za slovensko zgodovino zelo žalosten, da namreč cilj posvečuje sredstvo.

Bog sam je po Jezusu Kristusu razodel ključ tudi glede poti trpljenja. Sprejel ga je z ljubeznijo in ga tako uničil. Druge poti za učinkovito uničenje trpljenja osebno ne poznam

Kako stopiti na pot

Velikokrat smo v življenju v situaciji, da moramo na pot. Saj je tudi že vsaka odločitev za kaj tudi že pot, oziroma ima za seboj vrsto poti, ki smo jih do tega prehodili. Veseli smo, da nas življenje popelje po tistih dobrih poteh skozi življenje. Želimo si, da po tistih, ki jih poznamo ali pa vsaj poznamo koga, ki jih pozna.

Imeti takega ob sebi je velika vrednost. A včasih nas življenje povabi na pot, ki je ne razumemo in zato v nas zbudi veliko negotovosti in trpljenja. Da, tudi na te stopamo in včasih tudi nujno moramo stopiti. Pomembno pa je, kako stopimo na tako pot.

Bog sam je po Jezusu Kristusu razodel ključ tudi glede poti trpljenja. Sprejel ga je z ljubeznijo in ga tako uničil. Druge poti za učinkovito uničenje trpljenja osebno ne poznam.

Za kom?

Navdušenje Jezusovih učencev nad potjo, ki so jo odkrili, ko so začeli hoditi za njim, je bilo veliko. Čeprav večkrat z oklevanjem in popuščanje v hoji za njim, so vztrajali. Simon Peter je ob neki priliki dejal: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (Jn 6,68.69). Pa ne samo besed, ampak tudi dejanja, ki so potrjevala, da je tisto, kar je rekel, tudi uresničil oziroma izpolnil. Dobro Jezusovo življenjsko načelo za vse, ki so se spraševali: Za kom naj gremo?

Tudi mi se bomo spet kmalu spraševali: Za kom naj gremo kot posamezniki in kot narod? Do zdaj smo že prevečkrat skrenili s prave poti oziroma, bolje rečeno, z obljubljene poti. Življenja pa nimamo na pretek, da bi pot lahko vedno in znova popravljali in popravljali.

Prav današnji evangeljski odlomek govori o apostolih, ki so se res potrdili z zvesto hojo za Jezusom. Bili so v sebi trdno prepričani, da so spoznali tistega, ki ve za pot. In Gospod ve za pot do Življenja, ki pelje celo do večnosti.

Predlagam, da gremo tudi mi za Njim po njegovi poti, ker je On Pot, in to z resnico, ker je On Resnica in z življenjem, ker je On Življenje.

V religioznem smislu torej »ni debate« za kom. Kaj pa v javnem, družbenem, političnem?

Tudi tam bi si bilo potrebno že zdavnaj priti s tem na jasno: za kom torej? A hvala Bogu, da imamo vsaj na vsakih toliko časa priložnost, da spet popravimo našo skupno pot, ki se je že prevečkrat »pretrasirala« od prvotnih želja Slovencev in Slovenk.