Mladi v ekipi Pohoda za življenje: "Vsak otrok je vreden življenja, ne glede na to, ali je načrtovan ali ne"

"Rodil sem se s tremi sorojenci," svojo zgodbo začne Lovro, eden izmed četvorčkov, ki bi ga skoraj doletela usoda redukcijskega splava. Danes si ne more predstavljati življenja brez svojih bratov in sestre, kar je tudi eden od razlogov, zakaj se je pridružil pripravljalni ekipi Pohoda za življenje 2021 v Ljubljani.

Ekipo smo zmotili sredi priprav na prihajajoči Pohod za življenje, ki bo to soboto, 2. oktobra, v Ljubljani. Letos ima pripravljalna ekipa tudi mladinsko sekcijo, ki bo med drugim skrbela za varnost na dogodku, sodeluje pa tudi pri programu, promociji na socialnih omrežjih in nekaterih tehničnih vidikih organizacije dogodka.

Kaj je mlade pritegnilo, da so se pridružili ekipi Pohoda za življenje?

Jaz ali pa kdo od mojih sorojencev je skoraj končal v postopku splava

»Rodil sem se s tremi sorojenci. Smo četvorčki. Ko je bila naša mama noseča z nami, so ji zdravniki predlagali redukcijski splav. K sreči jih je takrat zavrnila. Danes si življenja ne morem predstavljati brez svoje sestre oz. katerega od obeh bratov, s katerimi smo skupaj prišli na svet,« opisuje svojo zgodbo 18-letni Lovro, ki se zaveda, da bi se kaj hitro lahko on, ali pa kdo od njegovih bratov znašel v tragični statistiki splava.



Leta 2003 se je rodilo 17.321 Slovencev, kar 6.873 pa ta možnost ni bila dana. Njihovo življenje se je končalo že v maternici, v postopku umetnega splava. Pred rojstvom smo samo v tem letu ustavili življenja več kot četrtini vseh otrok, ki so bili spočeti. Povedano drugače, v vsakem razredu letošnjih maturantov je v povprečju sedem praznih klopi, klopi, ki jih ne zasedajo otroci, ki so življenje izgubili v postopku splava.

V zadnjih letih je število splavov po uradnih statistikah upadlo, kljub temu pa je splav leta 2018 še vedno vzel 3.474 življenj nerojenih otrok.

Splav ne uniči samo življenja otroka, ampak zaznamuje tudi mamo. Želim si, da ne bi bilo več teh tragičnih zgodb

Prav na te otroke želi Slovence s sodelovanjem pri Pohodu za življenje opozoriti Lara. »Prepričana sem, da splav ne uniči samo življenja otroka, ampak zaznamuje tudi mamo, ki se zanj odloči in ruši odnose v družinah. Želim si, da v Sloveniji ne bi več bilo teh tragičnih zgodb.«

»Vsako jutro ko se zbudim, si ne znam predstavljati, kako bi lahko enkrat kar tako nekdo rekel: Ne, tebe pa nočemo,« razmišlja Eva, ki je prepričana, da si vsak otrok zasluži živeti. Podporo nerojenim otrokom pa so sodelovanjem na Pohodu za življenje izkazuje Nace. »Verjamem, da se nerojenim otrokom dogaja velika krivica.«

Sodelovanje pri Pohodu za življenje je pogled na to tematiko odprlo Tini: »Po vseh teh pogovorih sem spoznala, da je vsak otrok vreden življenja, ne glede na to, ali je načrtovan ali ne. Nikakor pa nihče ni vreden takšnega postopka, kakršen je postopek splava. Zato se zavzemam za to, kar je vredno življenja.«

Mladim ni vseeno

Pogosto se mladi niti ne zavedajo, kaj postopek splava prinese za sabo in kako v resnici sploh poteka. Prav zaradi tega se pogosto zdi, da jim ni mar, kar pa ne drži povsem, še ugotavljajo mladi sogovorniki. Pri Pohodu za življenje tako sodeluje precej mladih, katerih prepričanje se razlikuje od nekaterih njihovih vrstnikov.

A kot ugotavlja Nace teh ni tako veliko, saj v njegovem razredu večina fantov splav zavrača. »Navdihuje pa me tudi to, da je veliko mladih tudi v ekipi Pohoda za življenje. Drugim želimo pokazati, da nam, mladim, ni vseeno.«

Da je vprašanje splava tudi narodno vprašanje ocenjuje Eva, ki pravi, »da mi je mar za slovenski narod. Strah me je, da nas nekoč več ne bo, če bo šlo tako naprej.«