Miro Cerar in osnove demokracije na nogometnem igrišču

Aktualni premier Miro Cerar je 2009 izdal knjigo z naslovom Osnove demokracije. Delo je prejelo priznanje zlata hruška-ki ga podeljuje center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, in sicer kot najboljše izvirno poučno delo tistega leta.

In to ne brez razloga. Knjiga je dejansko zelo dobra in vredna branja. Na razumljiv in preprost način, objektivno in brez kakršnega koli političnega podtona razloži osnovne pojme v državi in politiki. Poleg tega je opremljena z duhovitimi in pronicljivimi ilustracijami Izarja Lunačka. Pred leti so jo osnovnošolci višjih razredov dobili kot darilo ob opravljeni bralni znački.

Zakaj torej pišemo in hvalimo dotično knjigo, glede na to, da rubrika "Priporočamo v branje" na Domovini še ni zaživela? Predvsem zato, ker nekatere zapisane izjave in trditve, ki so sicer teoretično povsem pravilne, v luči sedanje politike pod vodstvom avtorja knjige, zvenijo precej komično. Ali še bolje, če gledamo z zornega kota državljanov, tragikomično.

Demokracija na nogometnem igrišču

Premier Cerar odlično obvlada teorijo. Še več, zna jo predstaviti na razumljiv in zanimiv način, kar ni pogosto.

Pojem demokracija je simpatično razložen z nogometom: Na igrišču je deset otrok, ki se morajo odločiti, kaj se bodo igrali. Skrivalnice ali nogomet? Če o tem odloči eden od otrok (recimo najmočnejši, ki se ga drugi bojijo), potem je to avtokracija. Demokracija pa je odločitev, ki jo sprejme večina otrok. Če imamo demokracijo, se torej tisti, ki jih je manj, podredijo volji tistih, ki jih je več (stran 19).

V teoriji zveni logično. Da pa se teorija lahko zelo razlikuje od prakse, je danes verjetno jasno tudi že premierju.

Zanimivo bi se bilo vprašati, kako se imenuje sistem, ko je večina igralcev pasivna in več ne želi sodelovati v igri. Zaradi izigranosti in nezaupanja ne želijo glasovati, še manj priti na igrišče.

Zanimivo bi se bilo vprašati, kako se imenuje sistem, ko je večina igralcev pasivna in več ne želi sodelovati v igri. Zaradi izigranosti in nezaupanja ne želijo glasovati, še manj priti na igrišče.

Kako se imenuje sistem, ko nekaj vplivnih igralcev uveljavi svojo voljo tako, da manipulira z večino, nešportno očrni nasprotnike? In tudi po sprejeti odločitvi, da igrajo nogomet, le tega igrajo goljufivo, prodajajo mnogo predrage vstopnice za zanič sedeže, (svojim izbrancem seveda privoščijo vip lože), nastavijo svojega sodnika, ki žvižga le ob nasprotnikovih prekrških, pa tudi tiste iz svojega tabora, ki ne igrajo povsem po taktu, kaj hitro pošljejo na kazensko klop.

Taka igra ni niti zanimiva niti prijetna. Državljani smo v njej udeleženi prisilno in sploh ni nenavadno, da se ob možnosti glasovanja delamo, da je čisto navadna in ne volilna nedelja.

Igra je namreč že dolgo pod nivojem dobrega okusa. Tudi, če se kdaj pojavi kak igralec, ki obeta … se navadno hitro uglasi s staro ekipo ali ga le ta odstrani. Če začne kdo od zunanjih opazovalcev opozarjati na nepravilnosti, se ga obdolži ne-transparentnosti in nažene.

Morda bi bilo primerno poimenovanje oligarhija zavita v demokratični celofan. Kakršna koli podobnost s Slovenijo ni naključna.

Na to igro nas je zelo dobro navadil že prejšnji sistem. Za nekaj lepo zvenečih besed, nekaj pospravljenih nasprotnikov ter nekaj socialnih pravic smo se odpovedali svobodi, ustvarjalnosti, možnostim …

Kot je običajno pri osebnem razvoju, ki ga lahko prenesemo tudi na narodovo psiho, težimo k vzorcu, ki smo ga navajeni. Kot se pretepena žena vrača k nasilnemu možu in brezupno upa, da bo tokrat bolje. Niti ne išče niti ne najde koga boljšega in bolj zrelega. In tudi če bi ga, ne bi bilo »kemije«.

Politični funkcionarji in pravo

V knjigi je razložena tudi pomembna vloga prava, ki varuje demokracijo in jo omogoča. Ni pa omenjeno, je pa v praksi pogosto vidno, in to premier kot pravnik gotovo ve, da je mogoče pravo obrniti tudi sebi v prid. Da lahko zvito napisan člen spremeni vrsto drugih členov. Da so luknje v zakonih velik manevrski prostor. Spomnimo se spornih dodatkov, ki pravno sploh niso bili sporni.

Prav tako je navedeno, kaj se zgodi, če politični funkcionar zgreši hudo napako (67). In sicer, da odstopi oz. ga odstavijo. V praksi pa je težava v tem, da je »huda napaka« postala relativen pojem, ki se jo da lepo ublažiti s pojmom »še vedno uživa premierjevo zaupanje«.

Prav tako je /v knjigi/ navedeno, kaj se zgodi, če politični funkcionar zgreši hudo napako (67). In sicer, da odstopi oz. ga odstavijo. V praksi pa je težava v tem, da je »huda napaka« postala relativen pojem, ki se jo da lepo ublažiti s pojmom »še vedno uživa premierjevo zaupanje«.

Hvala Bogu za demokracijo

Ne glede na vse zgoraj napisano nimamo razloga za obup. Lahko bi bilo namreč še slabše. Živimo v državi, kjer kljub vsemu vladata mir in vsaj neke vrste demokracija. Imamo svobodo govora in to ne samo na papirju.

Turška miss se je nedavno znašla v zaporu, ker je na Instagramu kritizirala premiera (turškega, ne našega). Pri nas kritik ravno ne bo dobil službe v vodstvu državnega podjetja, a kaj hujšega ne bo. Pravic se pač najbolje zavemo, ko jih izgubimo.

Še vedno smo daleč od idealnega, a kot piše tudi v obravnavani knjigi, je demokracija proces, ki se razvija in za demokracijo je potrebna vzgoja.

Velik del sedanjih volivcev in še bolj politikov je rojenih in vzgojenih v prejšnji državi, ki ni bila demokratična. Stari vzorci iz mladosti pa so trdovratni in potreben je čas, da se jih preraste.

Upajmo, zavoljo slovenske države in gospodarstva, da ta čas ni več daleč. Optimistično morda že celo v naslednjem mandatu.