Miha Bogataj in Jurij Barič Prostofer: »Delamo z dobro voljo in nasmehom«

Intervju: Miha Bogataj, pobudnik projekta Prostofer, in Jurij Barič, voznik

Kaj je prostofer?

Miha Bogataj: Beseda prostofer je skovanka iz 'prostovoljni šofer'. Gre za brezplačne prevoze za tiste, ki nimajo svojcev, ne vozijo sami, nimajo lastnega vozila ali pa so morda težje gibalno sposobni.

Gre za brezplačne prevoze za tiste, ki nimajo svojcev, ne vozijo sami, nimajo lastnega vozila ali pa so morda težje gibalno sposobni.

Kako ste prišli do te zamisli?

Miha Bogataj: Ideja je nastala pred petimi leti. V našem podjetju delamo za Zvezo društev upokojencev Slovenije. Gre za informacijski del največjega projekta Starejši za starejše, v katerega je vključenih 270 slovenskih društev. Njihovih 3.000 prostovoljcev obiskuje približno 240.000 upokojencev na domu. Največji potrebi po pomoči sta druženje in prevozi. Projekt Prostofer pokriva potrebo po prevozih. Začeli smo nagovarjati občine, da zagotovijo vozilo, mi pa poskrbimo za vso logistiko – koordinacijo med vsemi prevozi, obveščanje voznikov in uporabnikov.

Koliko voznikov imate po celi Sloveniji?

Miha Bogataj: Trenutno vozimo že v 108 slovenskih občinah, kar je več kot polovica Slovenije. Od tega imamo šest mestnih občin in več kot 1.200 prostovoljnih voznikov, ki so lani opravili nekaj več kot 40.000 prevozov. Mislim, da bo v letu 2024 ta številka še večja.

Trenutno vozimo že v 108 slovenskih občinah, kar je več kot polovica Slovenije. Imamo več kot 1.200 prostovoljnih voznikov, ki so lani opravili nekaj več kot 40.000 prevozov.

Eden od voznikov je gospod Jurij Barič. Kako dolgo že vozite?

Jurij Barič: Vozim, odkar se je začelo. Zbralo se je sedem prostovoljcev. Imeli smo sestanek, se seznanili z vozilom in začeli voziti.

Ali so vsa vozila Prostoferja v Sloveniji električna?

Miha Bogataj: Ne. Na začetku smo dali prednost električnim vozilom. Imamo več kot 60 takih vozil. So pa električna vozila prijazna, ni treba skrbeti za gorivo, ker je na občini polnilnica. Voznik vozilo parkira, ga priklopi in vozilo je vsakokrat polno za naslednjega voznika, tako da sistem sam teče. Ne potrebujemo nekih bencinskih črpalk in pa nekoga, ki bi skrbel za to, da bo rezervoar vsakokrat napolnjen. Stremimo k temu, da je vozilo vsaj petvratno, da je sedišče nekoliko višje, da starostniki lažje vstopajo in izstopajo iz vozila.

Imate tudi bencinska vozila?

Miha Bogataj: Seveda. Sploh v občinah, ki so v bolj goratih predelih. Že občina Ig, na primer, ki pokriva Kurešček, je taka. V takih okoljih imamo vozilo na štirikolesni pogon, da lahko tudi pozimi pridemo do najbolj oddaljenih ljudi.

In kdo to plača?

Miha Bogataj: Vozilo in gorivo vedno zagotovi občina, ki se vključi v projekt Prostofer.

Gospod Jurij Barič, vi ste prostovoljec. Rekli ste, da vozite od vsega začetka. Kam vozite?

Jurij Barič: S svojim avtom pridem do občine, se presedem v drugi avto in grem do stranke, s katero se zmenimo. Peljem jo v trgovino, včasih na pokopališče, do zdravnika na razne preiskave, do zobozdravnika, v dom za starejše in potem domov.

S svojim avtom pridem do občine, se presedem v drugi avto in grem do stranke, s katero se zmenimo.

Jih tudi počakate?

Jurij Barič: Ja, če je eden. Če pa so dva, trije ali štirje, potem je to težje, ker so ljudje različni.

Rekli ste, da so ljudje različni. Se tudi pogovarjate z njimi?

Jurij Barič: Tako je. »Sto ljudi, sto čudi,« bi rekel. Pogovarjam se, tolažim, kolikor pač lahko. Vsem se mudi. Rekel bi, da so časi lepi, le ljudje preveč komplicirajo. Vsi se bojijo umreti in tako naprej.

Ali je več žensk ali moških?

Jurij Barič: Zelo malo je moških, mogoče deset ali 15 odstotkov.

Naštejte nam nekaj svojih vodil.

Miha Bogataj: Prvo vodilo je pomoč ljudem, ki so dejansko pomoči potrebni. Seveda je tukaj treba uporabiti neko sito, da nas ne izkoriščajo.

Kakšno je to sito?

Miha Bogataj: Ko nekdo, ki ima svoje vozilo, pokliče prostoferja, da ga pelje v Ljubljano, ker je parkiranje v parkirni hiši štiri evre na uro – to je izkoriščanje. Ko voznik pride na dom in vidi, da je vozilo doma, morda tudi svojci, ki bi lahko to osebo peljali. Takrat prevoza ne zavrnemo, voznik pa osebi med potjo razloži, komu je prostofer namenjen, in o primeru obvesti klicni center. Ko taka oseba ponovno pokliče, ji razložimo, naj te prevoze opravijo sami oziroma svojci, ko pa bo potreba, bomo z veseljem priskočili na pomoč. Težava nastane, ko bi morda nekdo drug res potreboval prevoz, mi pa smo peljali nekoga, ki ni bil upravičen do njega.

Gospod Barič, se vam je to že zgodilo? Ste prišli nekam, pa je bil avto na dvorišču?

Jurij Barič: Oh, to je bilo velikokrat.

Kaj vam pomeni to, da vozite kot voznik Prostoferja?

Jurij Barič: Želja pomagati ljudem, kolikor pač lahko. Ljudje so pa »vse sorte«. Žal dandanašnji vsi verjamejo samo v denar, v hitenje in tako naprej. Časa ne znamo ceniti. Premalo je sodelovanja, premalo ljubezni, vsi samo hitijo. To je tista žalost.

Obstaja tudi zavod Zlata mreža, ki ima status nevladne organizacije. Kaj je to?

Miha Bogataj: Zlata mreža je zavod, ki ga vodiva s sodelavko Viktorijo Muha. Zavod Zlata mreža je ustanovitelj projekta Prostofer, imamo pa še drugo dejavnost, to so Zlati kotički. Po Sloveniji jih je sedem. Tam se dogajajo različne dejavnosti, ki so za upokojence brezplačne.

Kaj pa počnete v teh Zlatih kotičkih?

Miha Bogataj: Naše vodilo je bilo, da nekdo z odhodom v pokoj ne izgubi vseh svojih znanj. Tam igrajo šah, imajo pevske zbore, celo svetovanje pravnikov, ki so šli v pokoj in so zdaj pripravljeni brezplačno svetovati upokojencem v kakšnih pravdnih zadevah. Predvsem pa imajo rokodelske delavnice. Zadnjič smo v Medvodah delali copatke in jih podarili otroški kliniki. Mislim, da so naredili 100.000 copatkov. Vse, kar tam naredijo, podarimo v humanitarne namene.

Kje pa imate te kotičke?

Miha Bogataj: V Kopru, Novi Gorici, Medvodah, Žalcu, Velenju, na Ptuju in v Grosuplju.

Ne pa v Ljubljani.

Miha Bogataj: Ne, v Ljubljani tudi Prostoferja žal ni.

Kako pa to?

Miha Bogataj: Zelo bi si želeli biti v Ljubljani. Naredili smo tudi načrt, kako pokriti tristo in več tisoč prebivalcev. Potrebovali bi 16 vozil za 16 četrtnih skupnosti. Vendar je bil odgovor s strani mestne občine, da je za upokojence v Ljubljani dobro poskrbljeno. Vendar pa mi predsedniki krajevnih skupnosti povedo, da je storitev Prostofer tako edinstvena, ker je to storitev od vrat do vrat. Voznik uporabnika pobere, ga pelje v bolnišnico, ga počaka, pripelje nazaj, ga spremlja. V Ljubljani pa je težko priti na avtobus, ki v nekatere predele pride le nekajkrat na dan.

V Ljubljani Prostoferja žal ni. Naredili smo načrt, vendar je bil odgovor s strani mestne občine, da je za upokojence v Ljubljani dobro poskrbljeno.

Dobite kaj državnega denarja?

Miha Bogataj: Gre za humanitarno storitev, ki jo z veseljem opravljamo. Tudi jaz in nosilka Viktorija to delo opravljava kot prostovoljca.

Brezplačna številka je 080 10 10. Velja za celo Slovenijo?

Miha Bogataj: Ja. Velja za celo Slovenijo, vsak delovni dan, tj. od ponedeljka do petka, od 8. do 18. ure.

Ta klicni center vodite vi?

Miha Bogataj: V klicnem centru je zaposlenih nekaj deklet. Razvili smo zelo dober program, ki določa, kateri voznik bo odpeljal stranko. Ko voznik v mesecu opravi prevoz, ga program razporedi na zadnje mesto in operaterju najprej posreduje tiste, ki v tistem mesecu še niso vozili. Gre za to, da ne bi nikogar preobremenili.

Gospod Barič, koliko prevozov na mesec opravite?

Jurij Barič: Tri zagotovo.

Kakšna je pa razdalja, ki jo opravite takrat?

Jurij Barič: Odvisno, lahko od 10 do 20 kilometrov, pa tudi od 150 do 300 kilometrov.

Gospod Bogataj, kako ste pridobili vse te voznike?

Miha Bogataj: To je morda najtežji del, ko na novo pridemo v neko občino in postavljamo projekt Prostofer. Vozniki so srce Prostoferja; če nimaš voznikov, tudi ne moreš imeti tega projekta. Voznike nagovorimo skupaj z občino. Najprej v lokalnem časopisu občine, potem se obrnemo na društva upokojencev, na AMD ali ZŠAM in druga društva. Najpogosteje se odzovejo bivši vozniki avtobusov, kamionov in podobno.

Prevozi so razdeljeni v tri prioritetne sklope. Zdravstvena oskrba je na prvem mestu (zdravnik, zdravnik specialist, zdravstveni dom, lekarna). V drugem sklopu so vse ustanove javnega značaja (občina, upravna enota, banka, pošta, center za socialno delo). V tretjem sklopu pa so trgovina, pokopališče, obisk svojca v domu upokojencev. Z nami se ne da iti v gledališče ali v kino, ker imamo premalo vozil.

Koliko vnaprej pa morajo ljudje rezervirati svojo vožnjo?

Miha Bogataj: Vsaj tri dni; tako ima naš klicni center možnost poiskati voznika prostovoljca, pa tudi več je možnosti za optimizacijo – da združimo prevoze.

Ali ste močna konkurenca taksistom?

Miha Bogataj: Ne, nikakor. Večina naših ljudi bi si taksi težje privoščila. Govorimo o socialno šibkejših in o prejemnikih socialne pomoči.

Za konec nam povejte, kako dolgo boste to delo še opravljali.

Jurij Barič: Najlepše je delati z veseljem in dobro voljo; dokler se ne bodo časi spremenili na lepše oziroma dokler bom pač lahko.

Gospod Bogataj, kakšne so pa vaše želje in cilji za prihodnje leto?

Miha Bogataj: Želel bi si, da bi lahko vse slovenske občine vključil v projekt Prostofer. Sem pa vesel, ker se priključujejo vedno nove občine. Naš slogan je »S srcem na poti«. Veličina človeka se ne meri v denarju in moči, temveč v srčnosti in dobroti. Tudi naši prostoferji so najbolj srčni ljudje.

(D177: 58-60)