Medicinska sestra, ki je prebolela Covid-19: »Ukrepi so bili pravi in ob pravem času«

S preletom letal slovenske in ameriške vojske smo danes obeležili uradni konec epidemije Covid-19. To je bila tudi priložnost za zahvalo vsem, ki so bili v prvih bojnih vrstah spopadanja z novo boleznijo.

Ena od štirih bolnišnic, kjer so zdravili obolele s Covid-19, je bila tudi Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo na Golniku. Tam so danes v parku pred bolnišnico pripravili posebno slovesnost z godbo na pihala, sladoledom za vse zaposlene in seveda besedami zahvale.

Poleg direktorja klinike dr. Aleša Rozmana in glavne medicinske sestre Katje Vrankar sta zbrane med drugim nagovorila minister za zdravje Tomaž Gantar in ameriška veleposlanica v Sloveniji Lynda C. Blanchard.

Na Domovini smo ob tej priložnosti prosili eno od zaposlenih na kliniki Golnik, diplomirano medicinsko sestro Tino Remškar, ki je tudi sama zbolela za Covid-19, da nam predstavi svojo zgodbo "dvojnega" soočanja z novo boleznijo.

Ko so se v pripravljali na delo z bolniki s Covid-19, je vodstvo klinike Golnik pozvalo zaposlene, naj se javijo tisti, ki bi bili pripravljeni delati z obolelimi in Tina Remškar se je brez premišljevanja odločila za to.

»Če izbereš poklic, kot je medicinska sestra, se že od vsega začetka odločiš, da boš v takih situacijah na razpolago obolelim in sploh ne razmišljaš, ali bi ali ne bi,« nam je povzela doživljanje trenutka, ko se je bilo potrebno odločiti.

A kaj veliko dela z bolniki s Covid-19 ni izkusila. S obolelimi je delala praktično samo eno noč. Potem so v ekipi šestih, ki je tisto noč delala, odkrili medicinsko sestro, ki je bila pozitivna, in Tina je morala v karanteno, skupaj s že 21 drugimi zaposlenimi, ki so bili v stiku z okuženo. Po osmih dneh, ki jih je preživela doma, je tudi sama zbolela.

[caption id="attachment_254343" align="aligncenter" width="650"] Slovesnost na Golniku[/caption]

Bolezen, kot je v življenju še ni imela

Tina navade gripe še ni imela, tako da ni mogla prebolevanja Covid-19 primerjati z gripo. Načeloma je zdrava, a pravi, da take bolezni v življenju še ni imela.

Tri tedne je bila popolnoma fizično izčrpana, imela je tudi močno povišano telesno temperaturo: »Najhuje je bilo na veliki petek, ko sem imela 41,2°C vročine. Takrat sem prvič pomislila, da bi klicala Službo nujne medicinske pomoči, da bi me prišli iskat. A ker nisem imela težav z dihanjem, sem se odločila, da bom vendarle skušala prebroditi bolezen doma. S paracetamolom mi je toliko uspelo zbiti temperaturo, da mi ni bilo treba iti v bolnico, za kar sem zelo hvaležna.«

V času bolezni je povsem izgubila vonj in okus, s tem pa tudi tek (hrano je čutila samo po strukturi) in občutek za žejo. Tako se je morala za uživanje hrane in pitje kar disciplinirati.

Težave z vonjem so še vedno ena od posledic, ki jih čuti, kljub temu da je bolezen prebolela že pred nekaj tedni: »Res močne vonje zaznavam, blažjih pa še vedno ne. Potonike in bezga recimo, ki zdaj tako lepo cvetita, še vedno ne vonjam. Ko pa sem prvič po prebolevanju začutila okus mentola, pa je bil zame praznik!« Poleg težav z vonjem pa še vedno čuti, da ni v tisti pravi fizični kondiciji.

A najtežji trenutki v času so bili povezani z zapletom, ki ga je doživela v zvezi s svojim stanovanjem. Ko je zbolela, se je namreč morala soočiti s predlogom najemodajalke, naj se izseli. Čeprav se je pozneje izkazalo, da je bilo mišljeno za čas bolezni, se je potem, ko je bolezen v stanovanju prebolela, vendarle odločila, da si poišče novo stanovanje. Tako je kot medicinska sestra so-čutila ne samo bolezen, ampak tudi stigmatizacijo, ki jo je gotovo doživel še kakšen bolnik.

»Mislim, da je bil strah pred boleznijo upravičen. O njej nismo vedeli kaj dosti. Razumem ljudi, da so bili v strahu pred popolnoma novim in resnim virusom, ki ti lahko vzame življenje. Reči, da je bil strah odveč in nepotreben, ni na mestu.«

Strah pred boleznijo je bil upravičen

Ker smo v Sloveniji bolezen zelo dobro omejili in njene posledice vsaj v zdravstvenem smislu niso bile prehude, se v delu javnosti pojavlja mnenje, da so bili ukrepi vlade pretirani in da smo se ljudje virusa preveč prestrašili.

Tina se s tem ne strinja: »Mislim, da je bil strah pred boleznijo upravičen. O njej nismo vedeli kaj dosti. Razumem ljudi, da so bili v strahu pred popolnoma novim in resnim virusom, ki ti lahko vzame življenje. Reči, da je bil strah odveč in nepotreben, ni na mestu.«

Ja pa kritična do medijev, ker je bilo v njihovem poročanju pogosto preveč pompoznosti, kar pa je ustvarjalo nepotreben strah med ljudmi. Sama je v začetku veliko spremljala, kaj se je dogajalo, a v nekem trenutku med boleznijo ni mogla več poslušati medijev in je čutila, da se mora povsem odklopiti.

Še vedno jo preseneti, da nekateri celo zanikajo, da je bolezen sploh bila. Nedavno jo je presenetila neka pacientka, ki ji je razlagala, da je vse skupaj izmišljeno in da ne verjame, da je sploh kdo bil pozitiven, ker sama nikogar ne pozna, ki bi zbolel. »Tega ne morem več poslušati, zato sem gospo samo prosila, naj se ustavi, in ji povedala, da sem sama bolezen prebolela.«

Prizna pa Tina, da je tudi sama na začetku jemala bolezen z manjšo resnostjo: »V začetku smo se celo hecali. Sama sem rekla, da upam, da zbolim čimprej, ko so respiratorji še prosti. Ko pa so se začele stvari zaostrovati, je postalo vzdušje resnejše. Tudi pri delu z ostalimi bolniki je bila ves čas neka napetost v zraku, saj smo delali tako, kot da je vsak potencialno okužen.«

Prizadela jo je tudi smrt gospoda, krepkega moža, ki je bila star malo čez 60 let. Čeprav je sama mlajša, ima 34 let, jo je takrat zaskrbelo, da lahko bolezen prizadene tudi mlajše.

[caption id="attachment_254378" align="aligncenter" width="650"] Slovesnost na Golniku[/caption]

Ukrepi so bili pravi, ljudje so jih sprejeli in upoštevali

Kar zadeva ukrepe vlade, Tina ne deli mnenja s tistimi, ki trdijo, da so bili prekomerni: »Absolutno se strinjam, da so bili ukrepi pravi in ob pravem času. Tudi ljudje so jih sprejeli in upoštevali. In vse to je pripomoglo, da smo jo v Sloveniji zelo dobro odnesli.«

Kritična pa je do ustvarjanja izrazito negativnega vzdušja v zvezi z nabavami mask in druge zaščitne opreme: »Če je bilo kaj narobe, naj se to razišče, saj imamo za to pristojne organe. Ne pomeni pa to, da je bilo kar vse povprek, kar so v tistih zahtevnih dneh mnogi storili, da bi priskrbeli potrebno opremo, slabo.«

Glede odziva zdravstvenega sistema pa Tina pohvali odziv ustanove, v kateri je zaposlena: »Mislim, da je vodstvo zelo veliko energije vložilo v organizacijo dela in nabavo zaščitnih materialov in da smo se zelo dobro organizirali in pripravili na bolezen.« Občutek varnosti in zaupanja v ustanovo s strani zaposlenih je bil v zahtevnih dneh še kako pomemben.

Vsem, ki vidite v teh avionih kaj drugega, povem, da v tem vidim gesto hvaležnosti in podpore sodelovanju. In temu rečem vedno: "Dobrodošli!" Ljudje imamo srce za ljubezen, sovraštvo vsevprek nas uničuje.

— s. Marjeta Pija Cevc (@smpija) June 1, 2020

Prelet v zahvalo vsem, ki so se borili proti covid19
Hvala pic.twitter.com/pOVPBobHZQ

— Gašpr Predalič (@gasprpredalic) June 1, 2020