Maria Fuster: Ne smemo levici prepuščati, da določa agendo, ampak sami odpirajmo teme, ki so za nas pomembne (2. del)

V prvem delu intervjuja z Mario Fuster, nekdanjo članico mednarodnega odbora španske ljudske stranke, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali o situaciji na Kubi in v Venezueli. V drugem delu intervjuja pa smo se osredotočili na Evropo in situacijo krščanske demokracije na stari celini.

[su_note]Maria Fuster je diplomirana pravnica in ekonomistka z izkušnjami tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Med leti 2002 in 2016 je bila članica mednarodnega odbora Španske ljudske stranke, od leta 2004 do leta 2010 je delala tudi v Evropskem parlamentu. Bila je tudi generalna sekretarka EDS (Evropski demokratski študentje) in podpredsednica Evropskega podmladka Evropske ljudske stranke YEPP (Mladina Evropske ljudske stranke).

Predava na številnih kongresih, svetovala je že več latinsko-ameriškim strankam, Venezuelski in Kubanski opozciji pa pomaga pri mednarodni prepoznavnosti njihovega boja za demokracijo.[/su_note]

V Evropi nekateri opozarjajo, da že opažajo prve znake totalitarizma. Jih vidite tudi sami? Se tudi v Evropi podajamo na pot Kube in Venezuele?

Nismo še tam. Se mi pa zdi, da nekatere stvari jemljemo kot samoumevne. Pozabili smo, kako težko je bilo zgraditi Evropsko unijo. EU je uspešen projekt brez primerjave v zgodovini humanitarnosti. Pozabljamo, da je prinesla mir, razvoj, bratstvo med države, kjer tega ni bilo nikoli prej.

Ko gledam razvoj dogodkov, kakršen se dogaja marsikje po Evropi, denimo v Makedoniji, na Poljskem, Madžarskem in še marsikje drugje, me skrbi. Vsak dan moramo vztrajati v boju za svobodo in nikoli obupati. Ničesar ne jemljimo kot samo po sebi umevno. Ne pozabimo; prva in druga svetovna vojna sta se dogajali pred 100 oz. 80 leti. To sploh ni tako daleč nazaj.

Je pa Evropska unija pomembno orodje v boju za ohranjanje svobode govora in vladavine prava v državah članicah. Ko gre kakšna predaleč, zaenkrat mehanizmi EU še delujejo in to me nekoliko pomirja. Ne sme pa nas to uspavati.

Mislim, da bi morali tudi nadaljevati v smeri skupne vojske, zunanje politike in migracijske politike. Na ta način lahko EU raste in napreduje.

Vas skrbi širjenje politične korektnosti v Evropski uniji?

Prva in druga svetovna vojna sta se dogajali pred 100 oz. 80 leti. To sploh ni tako daleč nazaj.

Politična korektnost je nekaj, česar nikoli ne prakticiram, je ne spoštujem in je ne bom nikoli branila. To je vse, kar imam o njej povedati.

Španska ljudska stranka (EPP) je pred kratkim zmagala na regionalnih volitvah v Madridu. Zbrala je več glasov kot socialisti, zeleni in levica skupaj. V Evropi običajno opažamo trend, da so mesta bolj nagnjena v levo, podeželje pa bolj v desno. Kako je torej konzervativna ljudska stranka uspela s tako večino osvojiti Madrid?

Ko z nečim eksperimentiraš, moraš začeti na manjšem, da lahko hitreje vidiš rezultate. To se je zgodilo v Madridu. Ko je udarila pandemija, so vse regije zgolj sledile toku. Lokalna vlada v Madridu pa se je odločila za kombiniran pristop, ki upošteva tako zdravstveni kot ekonomski vidik. Niso povsem zaprli mesta, ampak so omejili število strank v posameznih obratih. Istočasno so znižali davke. Barom so oprostili tudi plačilo licenc, ki jih morajo sicer plačevati za zunanje terase. Dokaj liberalne iniciative, ki pa so delovale.

Ko se znajdemo v izrednih situacijah, ljudje ne volijo po prepričanjih, ampak volijo rezultate. Ko so ljudje videli, kako težke razmere vladajo v drugih regijah, kjer je bilo vse zaprto in ni bilo nobene pomoči, število okužb pa enako ali višje kot v Madridu, so podprli ljudsko stranko, ki je pokazala rezultat. Niso je volili zato, ker je konzervativna, ampak, ker se je borila za delovna mesta in ohranitev svobode.

Ljudem je dala svobodo, da ostanejo doma ali pa ob smiselnih ukrepih in omejitvah nadaljujejo javno življenje. Zaradi te svobode so ljudje prevzeli odgovornost in znova podprli ljudsko stranko. Ker so jim bili všeč ukrepi, ki jih je izvajala.

Ko bomo imeli splošne volitve, bodo mnogi isti ljudje volili socialiste. Na državni ravni je težje videti rezultate konkretnih politik kot na lokalni ravni. Zato mnogi lokalno volijo z razumom, na državni ravni pa po srcu.

Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi ljudje tudi »s srcem« volili konzervativno?

Mlade privlači gola resnica, brez korektnosti.

Zagotovo je en del rešitve boljša komunikacija. Desnica je preveč politično korektna. Desni politiki se vedno fokusirajo na to, da predstavljajo svoje politike in programe, ne upajo pa si napasti nasprotnikov, čeprav ti napadajo njih. To se mora spremeniti. Potrebujejo tudi kakšnega »rotvajlerja« v ekipi.

Pogosto poudarjate, da konzervativci nimajo dobro izdelanih odnosov z javnostmi. Zakaj se ne znajo tako dobro prodati volivcem kot levičarji?

Zdi se mi, kot da bi še vedno čutili neko krivdo za stvari, ki so se zgodile v preteklosti. Še vedno se opravičujemo za stvari, ki jih niti mi, niti naši starši, niti naši stari starši niso naredili. Te stvari so mimo, nimamo se kaj opravičevati zanje. Jaz se opravičujem samo za stvari, ki jih jaz naredim, ali pa morda stvari, ki jih naredi moja generacija.

Šele ko se bomo znebili teh kompleksov, ki jih imamo, in začeli govoriti odkrito in brez razmišljanja o politični korektnosti, bomo dosegli mladino. Na volitvah ne zmagujemo več, ker ne dosegamo mladih. Mlade privlači gola resnica, brez korektnosti. Jaz nimam težave povedati česarkoli, tudi tega, da je bil Che Guevara enako slab kot Hitler. Na Evropskih volitvah so volivci EPP najstarejši. Mladina voli liberalce, socialiste in zelene. Enostavno ne verjamejo v to, kar govorijo krščanskodemokratske in desne stranke. Biti moramo bolj prepričljivi.

Če pogledamo agendo EPP pred dvajsetimi leti in danes, opazimo precejšen premik v levo. Vidite v tem problem? Bi se morala EPP vrniti proti desni?

Mislim, da moramo znova prevzeti vodstvo. Ne zdi se mi, da se je EPP premaknila v levo, ampak da smo levim strankam prepustili določanje tega, katere teme bodo v posameznem trenutku osrednje teme političnih debat. To vodstvo moramo vzeti nazaj.

Naj ponazorim s primerom. V Španiji danes pod socialistično-komunistično vlado razpravljamo o evtanaziji, gender temah in podobnem. Mi vstopamo v te debate, medtem ko bi v resnici morali debatirati o tem, zakaj vlada dviguje davke za podjetnike medtem ko bolj kot kadarkoli potrebujemo samozaposlene ljudi. Zakaj debatiramo o tem, ali bi morala podjetja obvezno imeti 50 % žensk na vodilnih položajih, če bi v resnici morali odpravljati brezposelnost med mladimi, ženskami in na splošno.

Zakaj govorimo o tem, ali bi moral Twitter cenzurirati sovražni govor, medtem ko bi se morali vprašati o smiselnosti tega, da imamo javno televizijo? In če že imamo javno televizijo, zakaj je vlada tista, ki imenuje vse vodilne kadre na javni televiziji, ki nato določajo uredniško politiko in mnenje?

Namesto, da bi imeli svojo agendo, le sledimo levici. In če le sledimo levici, vedno izgubimo. Če vodiš, sam izbiraš bitke, ki jih boš boril, in se nanje pripraviš. Če pa nisi pripravljen, te bitke presenetijo. Nič ni narobe, če desne stranke odpirajo druge teme kot leve. Na tak način lahko volivci spoznajo, kaj kdo zagovarja in izberejo tistega, ki zagovarja njim pomembnejše. Mene ne zanima mnenje stranke glede teme, ki me ne zanima. Po mojem mnenju tako ne gre za premikanje proti levi, ampak za to, da bi morali imeti svojo lastno politično agendo in jo voditi.

Omenjate javno televizijo. Zakaj menite, da nima smisla imeti javne televizije?

Živimo v času krize medijske objektivnosti. Mediji postajajo vse bolj neuporabni.

V Španiji imamo javno televizijo  Radio-televizija Španije ima štiri TV in štiri radijske kanale. Potem ima še vsaka regija posebej dva TV kanala in vsaj eno radijsko postajo.

Sama menim, da bi morala javna podjetja skrbeti samo za tiste storitve in dobrine, za katere ni zasebnih podjetij, ki bi jih ponujala. V primeru televizije temu nikakor ni tako.

Morda bi se strinjala, da bi imeli en javni televizijski kanal, če bi bil povsem neodvisen in 100 % informativen. Španska javna televizija pa prikazuje tudi serije, nemške filme, ki jih nihče ne gleda in vsak mesec ustvarja izgubo. Nimajo niti reklam, ker nihče noče oglaševati na javni televiziji. Vse, kar ponujajo, so res slabe limonade brez reklam.

Ko omenjate vodenje lastnih agend – koliko je tukaj krivda politikov, da ne vodijo lastnih agend, koliko pa nekatere teme mediji vsiljujejo na agendo?

Mediji veliko manipulirajo z agendami. Živimo v času krize medijske objektivnosti. Mediji postajajo vse bolj neuporabni. Večina jih je uslužnih določenim strankam ali velikim podjetnikom. Namesto, da bi podajali novice, prodajajo mnenja.

Seveda branim svobodo govora. Ampak kljub temu menim, da bi mediji morali obveščati kolikor je le mogoče objektivno, razen če označiš oz. napoveš, da gre za komentar. Kar pa predstavljaš kot novico, naj bo novica, ne da bi vključevala mnenje.

Kako to doseči?

Podobno kot pri politikih, moramo biti kritični tudi do novinarjev. Novinarji se morajo vrniti k osnovam in se zavedati, da je njihova naloga informiranje in ne podajanje mnenja, razen, če so posebej vprašani po njem.

[su_note]Preberite še prvi del intervjuja: Z ukrepi zoper elito jih prisilimo k pogajanjem [/su_note]