Makarovičeva se je ustrašila sodbe – sklepna obravnava v tožbi Možine prestavljena

Sodna obravnava v tožbi novinarja in zgodovinarja dr. Jožeta Možine proti pesnici Svetlani Makarovič, ki je bila predvidena za jutri, je preložena na december. Sodišče se je tako odločilo na pobudo odvetnika Makarovičeve, ki je ocenil, da je to zanje neprimeren čas, med drugim morda zaradi novega medijskega zakona in zaradi 'napadov' na vladajoče, nad čimer so slednji ogorčeni. Zakaj je sodišče sledilo predlogu, ni jasno, saj pravna presoja verjetno ne more biti odvisna od okoliščin, ki jo spremljajo.

Očitno so v obrambi Makarovičeve ocenili, da bi sodišče v takšnih okoliščinah le stežka izdalo oprostilno sodbo. Napadi na vladajoče namreč niso bili niti približno tako ogabni, kot izrazi, ki jih je pesnica namenila dr. Jožetu Možini. Sojenje naj bi se nadaljevalo 12. decembra letos.

Da ji Utrip ni všeč, ni argument

Povod za izvajanje Makarovičeve na javnem prostoru in za slap žaljivk, ki jih je v pesmi Utrip laži (21. januar 2022 uperila na dr. Možino, je bila oddaja Utrip (15. januarja 2022), v kateri je Možina opozoril na zlaganost dražgoškega mita. Kaj je bilo v tej oddaji nestrokovnega in enostranskega, Makarovičeva ni navedla. Oddaja Utrip je izrazit avtorski komentar, ki med drugim omogoča subjektivne sodbe, tudi take, ki jih ni mogoče dokazati. V primeru Utripa, ki ga je pripravil tožnik, pa prav vsa navedena zgodovinska dejstva držijo in avtorju nihče ni dokazal, da je karkoli sporno.

Pesnico je očitno zmotila zgodovinska osvetlitev Dražgoš z druge plati, in sicer takšno kot so jo prikazali domačini. Ta plat je drugačna kot se jo trudijo prikazovati 'ponosni nasledniki' glavnih akterjev. Navedbe, ki so bile prikazane v oddaji, niso bile nikoli izpodbijane s prikazom drugačnih zgodovinskih dejstev oz. prikazane kot neresnične. To, da gospe Utrip ni bil všeč, pa ne more biti argument za njene brezsramne žaljivke.

Stroka: To ni satira, to je sramotilno besedilo

Kaj pravi stroka? Strokovni prispevek dr. Matije Ogrina z naslovom O pravicah in mejah literarne satire (revija Pravna praksa, 10. julij 2025) je obravnaval prav primer Makarovičeve in Možine. Pesnica si namreč že od začetka postopka prizadeva svoje sporno besedilo prikazati kot satiro.

A Ogrin kot dr. literarnih ved opozarja, da ko izraze črnjenja in obsojanja tožnika iz spornega besedila preverimo s kriteriji literarne satire, ugotovimo, da med njimi ni skoraj nikakršnega ujemanja. Možini namreč doslej še noben zgodovinar ni dokazal kakršnekoli vsebinske napake ali strokovnega spodrsljaja bodisi v njegovih spisih bodisi TV-oddajah.

Tudi nobena od izjav v obravnavani oddaji Utrip se ni izkazala kot laž ali obrekovanje. Ker je satira »umetniška forma boja zoper individualne ali socialne napake«, besedilo tožnice po tem kriteriju ni satira. V zvezi z besedilom v delu, kjer govori, da je tožnik »zmene, nikoli sito«, ki »žre, se baše in kozla«, avtor opozarja, da četudi bi vse ostalo iz besedila držalo, bi že zaradi tega niza žaljivk njeno besedilo ne moglo biti satira, saj je satira »ostra in duhovita, nikakor pa ne surova in žaljiva«.

Nasploh celotnega besedila ni mogoče razumeti drugače kot izraz sovraštva in skrajno vulgarno izrečenih, celo izkričanih žalitev.

Izrazito politično delovanje

Nadaljnje besede v spornem tekstu »našla svinja je korito«, »izkozlal je Pričevalce, stopil je med izdajalce« ter da je »obrekljivec brez časti« objektivno uničujejo tožnikovo dobro ime, ugled in spoštovanje, dodaja dr. Ogrin. Te besede, ki se ne nanašajo »na določeno resnico«, kot to zahteva definicija satire, dejansko z uničevalnim namenom moralno maličijo tožnika kot novinarja in zgodovinarja, kar pa nikakor ne more biti lastnost satire.

Sporno besedilo Utrip laži je primer izrazito političnega delovanja, ki nima in ne more imeti statusa umetniške literature. Je zgolj političen tekst, ki politične teme odeva, kamuflira v literarno obliko, sklene dr. Ogrin.

Že marca letos je bil v isti reviji Pravna praksa objavljen tudi članek dr. Urške Perenič, redne profesorice na oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V članku Literatura in literarna satira med pravico do svobode umetnosti in pravico do osebnega dostojanstva avtorica prav tako obravnava sporno besedilo. Tudi dr. Pereničeva ocenjuje, da ga ni mogoče »označevati za satiro, temveč se ga lahko uvrsti med paskvile, to so sramotilna besedila«.

Besedilo do črke ustreza opredelitvi žalitve

V konkretnem primeru sramotilno besedilo tožene stranke do črke natančno ustreza definiciji žalitve: »kdor koga zaničuje, žali ali ravna z njim poniževalno na način, ki bi pri povprečni osebi povzročil občutek manjvrednosti ali prizadetosti.«

Besede Makarovičeve, da je Možina »obrekljivec brez časti«, so obtožba z resnim moralnim pomenom, ki v ničemer ni utemeljena z dejstvi, in pomeni zgolj načrtno sramotenje.

Ko tožena stranka o tožniku izjavi »to zmene nikoli sito, našla svinja je korito, žre se baše in kozla, itak drugega ne zna«, gre za prostaško živalsko primerjavo, ki ima edini namen ponižanja in razžalitve, gre za vulgarnost brez vsakršne umetniške vrednosti.

Napad na novinarsko delo

Možina vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah in se ne strinja, da je sporno besedilo satira. Opozarja, da se po vulgarnem in hujskaškem napadu tožene stranke nanj zaradi njegovega novinarskega dela še vedno nadaljujejo pavšalni napadi na obravnavano oddajo Utrip, v kateri naj bi bila zgodovinska dejstva predstavljena nestrokovno in enostransko.